Spodnji zapis mi je objavilo Delo 7. oktobra letos. Odstopil sem kot član programskega sveta RTV Slovenija. O reakcijah bom še pisal. Naj takoj na začetku povem, da se je vodstvo RTVS odločilo za edino pametno taktiko, vključno z novim odgovornim urednikom: nikarte odgovarjati. Ker ni kaj, ker ni pametnih ugovorov. In ljudje bomo že pozabili. Tako kot so novinarji…
RTV, mobing in zbogom
Seje programskega sveta RTV Slovenija so velikokrat pravcati karneval demonstracije moči z iracionalnimi in absurdnimi vložki. Imenovanje odgovornega urednika Uroša Urbanije na čelo Multimedijskega centra (MMC) RTV Slovenija je dober zgled. Da bodo zanamci ohranili kakšno pribeleženo izkušnjo več, saj so poročila z njih prejkone skopa, si zadnjo epizodo poglejmo pobliže.
Na zadnji seji, ki je potekala 29. septembra, je predstavnik zaposlenih Slavko Bobovnik napovedal, da za predlog vodstva za odgovornega urednika MMC ne bo glasoval, ker nima podpore kolektiva, ter opozoril, da so bili v zadnjih treh letih na uredniška mesta vedno imenovani ljudje, ki niso dobili podpore zaposlenih (Delo, 30. 9. 2009). Vodstvo ni vedelo, kaj naj mu odgovori, in k temu tudi ni prisiljeno. Znova je računalo na lojalnost članov sveta in njihove dvige rok. Kasneje je Urbanija prejel 15 glasov, kar je bilo več kot dovolj in bistveno več od obeh kandidatov novinarskega kolektiva – Vanja Vardjan je dobil 6, Kaja Jakopič 4. Dva kandidata sta že pred tem, čeprav ne vemo, zakaj, izpadla iz igre.
Katerih dokumentov nismo prejeli na mizo
Bobovnikovo vprašanje bi lahko imelo še enega naslovnika. Vodstvo na seje sveta namreč prihaja samozavestno, ker ve, da bo deležno skoraj popolne podpore za svoje odločitve. Naj spomnim, da daje programski svet po zakonu o RTV Slovenija soglasje le v tistih primerih kandidatov za urednike, ko novinarske podpore ni. Zakaj se njegove odločitve vselej čudežno ujemajo s preferencami predlagatelja, bi torej smeli vprašati tudi svetnike. Ti smo na mizo prejeli naslednjo dokumentacijo o kandidatih: dopis, s katerim nas vodstvo obvešča, da je njihov kandidat Urbanija, dopis programskih delavcev, ki nas obveščajo, da sta njihova kandidata Vardjan in Jakopič, nato pa še vsebinske vizije vseh treh. V dokumentaciji sta očitno manjkala dva segmenta: dokazila o izpolnjevanju razpisnih kriterijev in podatek o tem, kakšno podporo so prejeli posamezni kandidati s strani novinarjev. Povedano drugače, svetniki se pred svojim odločanjem niso mogli prepričati, ali ti resnično izpolnjujejo pogoje in kako uspešni so bili pri predstavitvi kolektivu, ki ga bodo vodili.
11 vprašanj brez odgovora
Pet dni pred sejo sem kot član sveta na vodstvo RTV naslovil 11 vprašanj glede delovanja MMC in predlaganega imenovanja Urbanije. Čeprav je po poslovniku to dolžno storiti, odgovorov nisem prejel. Celo več, na seji mi je direktor TV Slovenija Jože Možina cinično zatrdil, da jih bom deležen nekaj dni po seji – ko bo torej odločanje že mimo; zaenkrat se to ni zgodilo. Po tistem, ko je Možina pojasnil, zakaj se mu Urbanija zdi najprimernejši, smo nekateri ostali osupli. Direktor namreč v podkrepitev odločitev vodstva ni navajal njegovih kvalifikacij in širokega poznavanja področja, ki se mu ponuja v urednikovanje, temveč je že takoj v izhodišču povedal, da potrebujejo nekoga, ki bo poskrbel za medčloveške odnose. Takoj sem protestiral: po nekaterih zapisih v medijih in tudi izrecnem priznanju o odsotnosti novinarske podpore (ki bi jo težko prikrili, saj je, kot rečeno, kandidat prišel v presojo na svet prav zaradi tega), kar pomeni, da je argument absurden: medčloveške odnose med novinarji naj bi urejal nekdo, ki ga ti ne podpirajo. Kasneje sem poskušal ponoviti kopico vprašanj, ki so ostala neodgovorjena. Prvič, ali drži, da je predlagani kandidat prejel en glas podpore in koliko so jih prejeli drugi – Vardjan in Jakopič sta po navedbah nekaterih medijev pred tem prejela večinsko. Drugič, zakaj točen podatek o podpori ni naveden v priloženi dokumentaciji programskemu svetu RTV, kot je bila to navada doslej, in seveda, zakaj se vodstvo znova odloča proti novinarjem.
Prav tako je neodgovorjena ostala poizvedba, zakaj se je doslej odvilo že šest ali sedem zaporednih razpisov za imenovanje odgovornega urednika MMC, kar kaže, da je ta deloval brez odgovornega urednika cela tri leta! Za takšno število neuspešnih razpisov zanesljivo morajo obstajati dobri razlogi, hkrati pa bi to posredno moralo pomeniti, da je favorizirani kandidat, sedanji odgovorni urednik, resnično človek pravih kvalitet, ki jih niso premogli številni kandidati pred njim. Toda njegovo imenovanje je, glede na razpoložljivo dokumentacijo, nenavadno tudi z vidika izpolnjevanja razpisnih pogojev. Med njimi je zapisano, da mora kandidat imeti »najmanj pet let delovnih izkušenj z referencami o uspešnosti v kulturno-umetniški dejavnosti oziroma dejavnosti v množičnih občilih«. A glej ga zlomka, v viziji urednika smo prebrali, da je »več kot 5 let delal kot lektor za slovenski jezik na rimski univerzi La Sapienza«. Oziroma, kot dodaja takoj v naslednjem stavku: »V petih letih sem imel možnost natančnega spoznavanja italijanskega žurnalizma, ki se vsaj v nekaterih segmentih precej loči od slovenskega.« Je torej Urbanija kot lektor za slovenski jezik postal strokovnjak za medije, je ekspert za slovenske ali za italijanske?
Prav tako so ostala neodgovorjena vprašanja o tem, ali izpolnjuje pogoje o poznavanju problematike RTV Slovenija in poznavanju novih medijev. Na seji so se jim izognili, kot tudi poizvedbi, kdaj je bil zaključen razpis, kdaj je bila sprejeta odločitev in kdaj so bili o tem obveščeni kandidati; v primeru, da o rezultatu niso bili obveščeni pravočasno, ker je potekel rok 30 dni za objavo odločitve že dolgo nazaj, bi se lahko štelo, da je razpis neveljaven.
Strokovnjak za mobing?
V enajstih vprašanjih, ki jih navajam, so še, kdaj je bil na mesto vršilca dolžnosti znova imenovan pomočnik direktorja televizije Igor Pirkovič, proti kateremu so le pol leta nazaj zaposleni napisali in se poimensko podpisali pod protest, ker da ne opravlja svojih nalog. In zakaj se je vodstvo odločilo, da bo, navzlic finančni stiski, dalo prednost zaposlitvi zunanjega človeka in s tem povzročilo dodaten strošek zaradi zasedbe še enega delovnega mesta, če je v hiši že veliko honorarnih sodelavcev. Na seji sem prejel le pojasnilo direktorja o tem, zakaj v prejetem dokumentu »Poročilo o realizaciji programsko produkcijskega načrta, januar-avgust 2009« sploh ni vsebovan MMC, čeprav je ta imel ves čas vsaj vršilce dolžnosti odgovornih urednikov. Povedali so, da bo to poročilo napisal novi (in to, še preden je bil potrjen). O tem, zakaj v dokumentu »Programsko produkcijski načrt za leto 2010« ni načrta za MMC, tudi nismo izvedeli ničesar. V farsi brez primere sem isto vprašanje o tem v presledkih po pet minut zastavil trikrat: izrecno prvič, drugič, tretjič. Kot da sem neviden, mi pojasnila niso niti poskušali podati, čeprav sem jih pri tem izzval z dilemo: ali se MMC potemtakem ukinja? Četrtič več nisem poskušal.
V vrhuncu groteskne predstave, kjer se je izkazalo, da kandidatu v podporo ne morejo navesti nobenega pametnega argumenta, je generalni direktor Anton Guzej na plan potegnil čudežno razlago: v MMC morajo rešiti težavo z mobingom. Kost je bila vržena, toda kakšen in čigav, ni povedal. Zunanji kandidat bo s tem dobro opravil, smo slišali zagotovila. V hipu je postalo jasno, da je vsa razprava o kvalifikacijah bila odveč – zazdelo se je, da iščejo strokovnjaka za mobing. Temu je takoj pritrdil direktor Radia Slovenija, ko je Urbanijo kot žrtev zarote vzel v bran z besedami, da se o kandidatu »v različnih medijih pojavljajo številne laži, kar pa vam, g. Vezjak, verjetno ni tuje, ker tudi sami lažete.« Čeprav sem na taka groba šikaniranja navajen, se je hipoma izkazalo, da vrhunske strokovnjake za mobing v RTV hiši že premorejo.
Za novo težavo v vrstah MMC-ja sem slišal prvič. Če ne gre le za cenen trik preusmerjanja pozornosti, bi nam nekdo moral pojasniti naslednje: kako je mogoče, da se s tako resno zadrego niso spoprijeli že bistveno prej in so čakali cela tri leta? Zakaj bi morala naloga odgovornega urednika biti v prvi vrsti psihološkosvetovalna in ne programska? Se novi kandidat zaveda, da od njega pričakujejo znanja na čisto drugem področju? Zakaj mobinga ne preganjajo po uradni poti in iščejo za to vlogo zunanjega sodelavca? Kako bo v tej vlogi uspešen nekdo, ki med novinarji nima podpore? Dilem lahko navedem še poljubno veliko, med drugim tudi tisto, da je vsiljeni diskurz o mobingu mogoče že sam prav to – mobing.
Krasni novi svet javnega zavoda se nam ob izteku mandata vodstva in drugih organov izrisuje v celoti. Morebiti ga je najboljše ilustriral novopečeni urednik, ko je po imenovanju za medije povedal: »Tudi na STA sprva nisem dobil podpore, danes pa odlično sodelujemo.« Novinarska avtonomija se torej po novem odvija na podlagi vnaprejšnjega slepega zaupanja v odlično sodelovanje s tistimi, ki so jih, očitno brez argumentov in verjetno brez izpolnjenih razpisnih pogojev, izbrali drugi.
Zbogom
Naj to priložnost izkoristim tudi za to, da javno naznanim, da odstopam kot član programskega sveta. Zgoraj sem podrobneje opisal le majhno epizodo v dokaz nemoči svoje vloge v svetu. Čeprav sem o tej gesti razmišljal že velikokrat, ne odstopam zaradi tega, ker je javni zavod spolitiziran, kajti to vemo. Moja odločitev izvira iz spoznanja, da se je kritična javnost skupaj z novinarji na to dejstvo navadila do te mere, da je začela takšno ravnanje zavoda šteti za in tudi prikazovati kot naravno in samoumevno.
Boris Vezjak
odstopli član programskega sveta RTV Slovenija