Solza sreče na licu ministra Gregorja

Priznati moram, da sem pri novih oblastnikih vedno znova fasciniran nad tem, kako daleč uspejo zakorakati s svojimi manipulacijami, retoričnimi triki in logičnimi mahinacijami. Ne govorim o makrokozmosu gospodarstva in politike, temveč že in predvsem o mikrokozmosu njihovih nastopov, besed, javnih reakcij. »Vse v imenu oblasti« pri njih jasno pomeni »vse v imenu nas«, nato pa še obratno: »vse v imenu nas« se prevaja »v imenu oblasti«. Mi smo pač oblast. Za takšno fantazmo vladanja, ki vodi njihovo realno vladanje, so pripravljeni požreti vse. Da jim pretvarjanje gre dobro od rok, sem vedel. Laganje utrdi obrazne mišice na svojstven način, zato verjetno večini uspe preklopiti v normalno psihološko držo šele v poznih večernih urah, ko se vrnejo k svojim domačim. Vsaj upajmo. 

Najbolj komičnih učinkov smo deleženi, ko se politično mazaštvo, kot temu pravim, cepi na emocije in čisto psihološke reakcije. Ko je minister Gregor včeraj dobil po puklu od ustavnega sodišča v 23 od 27 točk, ko je ugotovilo neustavnost njegove predlagane plačne reforme, smo pričakovali njegovo jezo in sikajoč bes. Dobili smo hlinjeno odobravanje: z odločitvijo ustavnega sodišča je čisto zadovoljen, je komentiral. Sicer le delno, ampak zadovoljen. 

Kako biti zadovoljen s porazom, če si pri zdravi pameti in pošten do sebe? Minister Gregor je torej na tem, da ne sme pokazati lastnih čustev. Ne gre preprosto za to, kako se izogniti hudemu političnemu in strokovnemu kiksu, njegova plačna reforma gor ali dol, poanta je drugje: sproščen politik zlate dobe slovenstva, ki so jo napovedali janševiki, mora dajati vtis, da verjeme temu, kar pravi. Minister Gregor se torej mora zdeti na vsak način zadovoljen. Takšno mora biti videti, takšen se nam mora dajati skozi pogled, skozi fenomenologijo.Tega se je dobro zavedal karikaturist Dela, ki je, namesto da bi logiko ministrovih emocij smešil na običajen način (protislovnost njegove reakcije, risanje razočaranosti itd.), čustveno uravnotežil po svoje: najprej je prikazal ministra kot žalostnega pred vročitvijo odločbe, po njej pa kot veselega in »zadovoljnega«. Karikatura je na ogled tukaj, povečana pa na strani Dela.

Kar je želel storiti njen avtor,  je torej neka gesta legitimacije: da bo minister Gregor na koncu videti zadovoljen, mora biti nevprašljivo dejstvo že v začetku. Zato je »pervertiral« začetno stanje, ko je Gregor žalosten. Seveda na začetku minister niti malo ni bil žalosten, kot tudi ni res, da bi na koncu bil srečen. Toda od menda uravnoteženega Dela pač ne smemo pričakovati čudežev. Ali še bolje: pričakujmo natanko take vrste čudeže!