Izjava Zorana Stevanovića, da je njegova notarsko overjena zaveza iz leta 2021, v kateri napoveduje, da nikoli ne bo sodeloval z Janezom Janšo in SDS, »izgubila pomen« v trenutku, ko je bil izvoljen v parlament, ni zgolj še ena epizoda politične nenačelnosti. Vzemimo jo za simptom nastajajoče koalicije, kjer se utegne zgoditi, da bo normalizacija laganja in prelomljenih obljub postala »državotvorno« politično orodje. Stvar ni samoumevna in laž ima tukaj močnejšo funkcijo. Saj ne, da ne bi vedeli, da politiki lažejo, vendar se tukaj njegova laž, ki ji bodo morda sledile še druge, torej Janševe, Logarjeve in Vrtovčeve, ponuja kot racionalno utemeljena in s tem sprejemljiva.
Za začetek: Stevanović ne zanika, da je izjavo leta 2021 dal, saj faksimile notarsko overjene pogodbe kroži po družbenih medijih. In ne samo to: v nastopih po izvolitvi na funkcijo predsednika parlamenta je še kar naprej odločno ponavljal, da z Janševo vlado ne misli sodelovati. Tokrat pa je njegov argument, da so se menda okoliščine spremenile in da je preprosto prenehala veljati:
»Izjava je izgubila pomen v trenutku, ko smo bili izvoljeni v parlament, ker so nas ljudje postavili za sodelavce Janši že prvi dan. Tako kot so nas postavili za sodelavce Levici, Logarjevim Demokratom, NSi in SD.«
Kot rečeno, je isto stališče o nesodelovanju ponavljal tudi po svoji izvolitvi za šefa parlamenta. Njegov manever, da so se okoliščine spremenile, je podobno zlagan, saj je prav z možnostjo, da sodeluje z Janšo, dejansko začela veljati, ne pa nehala! Nevaren premik, saj ob tem ne krši le začetne zaveze, ampak poskuša samo idejo zaveze manipulativno redefinirati.
Ko obljuba izgubi pomen, ga nima niti demokracija
Stevanović več kot jasno ob svoji prelomljeni obljubi laže. S tem je lažnivec, kar moramo nujno povedati jasno. Je lažnivec na čelu stranke po imenu Resnica. Ne, glede na njegovo moralno oporečnost nismo presenečeni, toda zakaj mu članstvo v njej laganje dopušča in zakaj ga v zadostni meri še naprej podpira?
Demokracija ne temelji le na izbirnih postopkih in volitvah. Če v politiki resnica in obljuba nimata podlage, potem politične izjave nimajo nobenega pomena. Kajti potem lahko vsak politik reče, karkoli želi, mi pa mu dobesedno ne smemo verjeti. Če izjavi, da je njegova zaveza izgubila pomen, ker se je znašel v novi situaciji, čeprav se ni, potem nobena zaveza nima trajne vrednosti. S tem je vsaka beseda ali obljuba le prazna retorična figura, ki želi mobilizirati množice in pristaše.
Nevarna arbitrarnost besed
Od tu naprej se začenja še ena nevarnejša posledica. Če dopustimo, da lahko politiki brez posledic razglasijo svoje lastne besede in obljube za nepomembne ali če dovolimo, da jih zanikajo, potem odpiramo na stežaj vrata posledicam, da je mogoče čisto vse. Kaj to pomeni? Če vladajoči politik sme lagati, potem sme lagati o čemerkoli. Če lahko laže o vsem, lahko skozi laž in zaradi nje tudi počne karkoli. In če lahko počne karkoli, ne obstaja noben sistem kontrole njegovega govorjenja in delovanja.
S tem ne obstaja več noben nadzor politične oblasti; vse je le še zloraba, manipulacija in prazna retorika. Politične odgovornosti več ni, legitimirana je le še osebna in strankarska korist. Če sodimo po tem, kar počne Stevanović, sledi v Janševi koaliciji natanko to: za boj proti korupciji skrita avtoritarnost in delovanje sebi v prid. Ko bodo ujeti na laži, pa politiki ne bodo niti zardeli.
Koalicija brez verodostojnosti
Če to logiko prenesemo na raven aktualnega političnega povezovanja, postane problem še bolj prepoznaven. Janševa koalicija, ki se vzpostavlja na podlagi takšne neverjetne fleksibilnosti obljub, ne bo imela nobene verodostojnosti. Tokrat ne zaradi ideološke spornosti ali politične neprimernosti, ampak že zaradi nečesa precej bolj fundamentalnega – besede politikov in njihove obljube, vse po vrsti, ne pomenijo ničesar. Ne smemo jim verjeti.
Verodostojnost nikakor ni nepomembna abstraktna moralna kategorija, glede katere bi zgolj prazno moralizirali. Ima svojo operativno podlago in je pogoj političnega delovanja, saj brez nje ni mogoče vzpostaviti stabilnega odnosa med oblastjo in državljani. Če ta odnos razpade ali je utemeljen na laganju in prelomljenih obljubah, se politika spremeni v nevarno igro moči brez odgovornosti. Stevanović se zdi kot naročen za takšno nalogo.
Odgovornost predsednice republike in medijev
V tem kontekstu postane odločilno tudi vprašanje vloge predsednice republike, ki bo morala odločiti, komu podeliti mandat. Njena funkcija nosi pomembno simbolno in politično težo, sploh v težavnem trenutku vprašanja, kako legitimna bo morebitna oblast, ki ji utira pot predsednik parlamenta.
Ker ima pomembno simbolno in politično težo, bo težko ignorirala dejstvo, da je eden ključnih političnih akterjev javno razglasil neveljavnost svojih lastnih zavez, ki jim bodo verjetno sledili še drugi. Naj pristane na to, da bo vodenje države prepustila lažnivcem?
Na koncu ostane še tisto, na kar sem že opozoril kot ključno obrambo demokracije: pse čuvaje. Kako bodo reagirali mediji v soočanju politikov z njihovimi lažmi, na katerih želijo utemeljiti svojo vladavino? Bodo novinarji pristali na to in vse druge razlage kot na še eno nepomembno politično žlobudranje, ki ga je mogoče preprosto le zabeležiti, ali pa bodo prepoznali njegov dejanski pomen in težo?
Bodo vztrajali in postavljali neprijetna vprašanja, zahtevali pojasnila, razkrivali protislovja, gnjavili in bili nadležni? V demokraciji naj bi bili mediji psi čuvaji. Nikakor zaradi sovražnosti do oblasti; njihova vloga je delovati v dobrobit ljudi in ne zgolj informirati, ampak tudi presojati, opozarjati in razkrivati.
Če bodo mediji tokrat popustili, če bodo takšno razlago sprejeli kot nekaj normalnega, bodo prispevali k normalizaciji politične laži, celo k njeni vladavini. Če pa bodo dovolj ostri, če bodo vztrajali pri vprašanju odgovornosti, lahko vsaj deloma ustavijo pričakovani razkroj vseh demokratičnih standardov.
Več:
Kdo še lahko ustavi Janševo vlado?
Trojanski konj tretjega bloka: med Golobovo ponudbo in projektom laži
Tretji blok kot nov politični manever: tri prevare Logarja, Vrtovca in Stevanovića
»Volja ljudstva« kot politični argument: ali volivci res zahtevajo povezovanje?
You must be logged in to post a comment.