Zadnji javnomnenjski anketi Mediane in Ninamedie, objavljene 17. oziroma 18. januarja letos, nakazujeta razmeroma stabilno, a fragmentirano politično fronto pred državnozborskimi volitvami, na kateri noben blok – ne levosredinski ne desnosredinski – ne more odločilno računati na parlamentarno večino. Agencija Ninamedia sicer daje prednost desnosredinskemu in mu brez dveh manjšinskih poslancev pripisuje projekcijo 47 mandatov za verjetno Janševo koalicijo, ki jo tvorijo poslanci SDS (30), Demokrati Anžeta Logarja (10) in Nove Slovenije (7).
Na drugi strani Mediana desni sredini pripisuje 42 mandatov, in sicer v takšnem obsegu: 29 za SDS, 7 za Demokrati. Anžeta Logarja in 6 za Novo Slovenijo. Strogo vzeto so številke zmerno podobne, razlika pa je izrazitejša predvsem pri Logarjevih: obe vodilni agenciji sta mu izmerili precej različno podporo, prva 10 in druga 7 mandatov.
Resni.ca kot jeziček
Če je Ninamedia levosredinski koaliciji pripisala skupno 37 mandatov (Gibanje Svoboda ima 22, SD 8 in Levica z Vesno 7) ter hkrati kot jeziček na tehtnici razglasila stranko Resni.ca s štirimi mandati, Mediana tej koaliciji nameri skupno 40 (Gibanje Svoboda 24, SD 9 in Levica z Vesno 7). Tudi ta agencija je izračunala, da bo jeziček na tehtnici Resni.ca, ki naj bi po njihovem prejela še več, in sicer šest mandatov.
Če primerjamo obe anketi, opazimo precej podobne obsege podpore, kar v seštevku ponuja bolj celovito podobo volilnega telesa dobra dva meseca pred volitvami. Predvsem so kratka medijska poročila doslej izpostavila ključno vlogo konspiracistične stranke Resni.ca, katere glasovi naj bi bili odločilni pri sestavljanju vladajoče koalicije.
Kot vemo, so se v njenem vodstvu celo pisno zavezali, da z Janšo ne nameravajo sodelovati, kar bi pomenilo, da bodo svoje glasove bodisi namenili levosredinski koaliciji bodisi odšli v opozicijo. Da smo prišli tako daleč in bi morda novo vlado oblikovala stranka, ki se požvižga na javno zdravstvo in dvomi v znanost, je skrajno žalostno dejstvo, ki priča o marsičem. Med drugim o tem, da je Zoran Stevanović svojo bazo uspešno nagovarjal predvsem na družbenih omrežjih, daleč od množičnih medijev in strokovnih preverjanj. Kar nekaj let po epidemiji koronavirusa mu je uspelo obdržati zanimanje svojih pristašev in s spretno retoriko širiti dvom tudi v etablirano politiko, kar sicer res ni težko.
Toda ob tem skoraj splošnem soglasju ostaja nekako spregledano, da obstaja še pomembnejši jeziček na tehtnici, ki se je kalil vse od leta 2023 in pripada neki drugi stranki, ki je nedavno na bizaren način spremenila ime. Med dosedanje ime stranke in ime njenega liderja so namreč dodali ekscesno piko: »Demokrati. Anžeta Logarja«.
Čigav projekt?
Ključno vprašanje ni zgolj kvantitativna razdelitev mandatov, temveč tudi kvalitativno: kaj ti poslanski sedeži sploh pomenijo v politični geografiji. Kot že tri leta ponavljam, Logar sploh ne nastopa kot nosilec avtonomnega političnega projekta, temveč je v resnici tisti pravi jeziček na tehtnici, zaradi katerega bo sploh mogoče oblikovati desnosredinsko vlado.
Za nazaj se torej znova potrjuje, kar smo že slutili – da je bila ustanovitev njegove stranke genialen predvolilni projekt, le da še vedno ne vemo natančno, čigav. Njegov uspeh ne izhaja iz kakšne programske izvirnosti, temveč iz strukturne umeščenosti nove stranke med SDS in politično sredino; prostor, ki ga je Logar spretno zasedel prav zato, ker je bil izpraznjen. Njegovih trenutnih 7 do 10 mandatov ni zanemarljiva številka, vendar ta ni nastala zaradi ideološke jasnosti ali programske profilacije, temveč, paradoksalno, zaradi nejasnosti.
Logarjev dosedanji uspeh je v resnici kombinacija treh dejavnikov. Prvi je splošni trend personalizacije politike, kjer je videti, da je Janšev sopotnik spretno zajahal prostor nekakšne alternative dosmrtnemu predsedniku SDS, ki očitno obstaja, saj šef stranke na lestvicah priljubljenosti političnih oseb nikoli ne kotira posebej visoko. Drugi dejavnik je utrujenost volilnega telesa zaradi nenehne polarizacije, pri čemer predsednik Demokratov vztrajno ponavlja svojo spravljivo sredinsko držo po vzoru Boruta Pahorja, kar volivci očitno nagrajujejo. V tem smislu Logar navzven deluje kot nekdo, ki se navidezno kompromisno ne pozicionira ideološko, četudi sta za njim zaznavna neoliberalna agenda in podjetniški lobi.
Tretji dejavnik je strateško medijsko pozicioniranje Logarja kot umirjenega in racionalnega politika, kar ima le deloma opraviti z njegovo sredinsko držo, več pa s psihologijo nekonfliktnosti in predanosti programskim rešitvam.
»Levi Logar«
Njegov politični govor zaznamuje retorična strategija praznine, ki se skriva za pojmi dialoga, sodelovanja in preseganja delitev. Ponujena alternativa je zato vselej definirana negativno; ni eksplicitno »janšistična«, a tudi ni usmerjena v oblikovanje nove hegemonije, temveč v utrjevanje obstoječe desne z milejšim obrazom. K temu je pripomogel tudi vtis, da ga Janša prezira in zaničevalno obravnava kot odpadnika, kar se je vedno zdelo nekoliko zaigrano.
Dobri Logarjevi rejtingi nas zato ne bi smeli presenetiti, saj konceptualne zastavke poznamo že vsaj dve leti. Prav toliko časa opozarjam, da bo trojček SDS–Logar–NSi odločilno ogrozil levosredinski blok. Povedano drugače: trenutna predvolilna razprava o tem, kako je Stevanović s stranko Resni.ca eksplicitni jeziček na tehtnici nove vlade, po nepotrebnem zakriva dejstvo, da je bil ves čas pravi impliciten jeziček, s katerim se je sploh vzpostavila dilema, pravzaprav Logarjev politični projekt, začenši s Platformo sodelovanja.
Posebej poučna je primerjava z Vladimirjem Prebiličem, ki bi lahko imel s Prerodom na levi sredini podoben mobilizacijski učinek, a je njegova zvezda zelo hitro začela bledeti. Kot nekakšen »levi Logar« je razpolagal z drugačnim profilom, z več vsebinske verodostojnosti, jasnejšo vrednostno orientacijo in relativno visoko stopnjo zaupanja. Vendar je postal žrtev lastnih napak in hkrati sistematičnega torpediranja znotraj levega pola. Levosredinska politična infrastruktura ga je marginalizirala ali celo aktivno sesuvala, zato za razširitev volilne baze ni več uporaben, število mandatov pa se tudi zato nevarno nagiba v desno.
Jezička sta dva
Trenutno se vse vrti okoli dveh jezičkov: Stevanovića in Logarja, ne glede na to, kako prazna je tehtnica sama. Prvi bo morda, če ostanemo pri istem do volitev, omogočil levosredinsko koalicijo, drugi desnosredinsko. Skoraj nemogoče si je predstavljati, da bi stranka, ki nosi njegovo ime, držala obljubo in vstopila v desno koalicijo zgolj pod pogojem, da bi bila v njej tudi kakšna »nedesna« stranka.
V mandatu 2020–2022 smo se namreč že naposlušali zaklinjanj iz vrst SMC in DeSUS, zakaj so se morali priključiti šefu SDS, potem ko je Marjan Šarec predčasno zapustil krmilo vlade in se je Janši ponudila enkratna priložnost. Takrat so politiki obeh strank Šarčeve koalicije ugotovili, da se preprosto morajo žrtvovati za dobrobit Slovencev in pozabiti na ideološke razlike.
Ni dvoma, da se bodo k temu zaklinjali znova in znova.
Več:
Šarada ali bedarija? Logar in Janša kot zvezdi političnega teatra
You must be logged in to post a comment.