Tanja Fajon, ministrica za zunanje zadeve, v imenu slovenske vlade še vedno okleva, če bi se naša država pridružila tožbi Južne Afrike proti Izraelu na Meddržavnem sodišču v Haagu. Pritiski civilne družbe, da to stori, ne pomagajo, peticije tudi ne. Da bi bila hinavščina, odeta v populistično koketiranje, še večja, nas predsednik vlade Robert Golob v video nagovoru vabi, da podpisujemo peticijo civilne družbe z apelom k ustavitvi genocida, ki jo je ustvaril Inštitut 8. marec.
Kaj pa njegova pozicija, zaradi katere ima škarje in platno? Kaj pa peticija Amnesty International in drugih nevladnikov, ki rotijo, da se Slovenija pridruži omenjeni tožbi? Saj res, te že ne bo podprl, saj je naslovljena nanj!
V intervjuju za Delov podkast Moč politike, kjer je nastopila pri novinarju Urošu Esihu skupaj s pravnico za mednarodno pravo dr. Marušo Tekavčič Veber, se je ministrica znova branila in neprepričljivo pojasnjevala, zakaj kršitev Konvencije OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida še ne bomo podprli takoj.
Pri tem je uporabila tri argumentacijske poudarke, ki jih bom grajal. Prvi govori o tem, da ima Slovenija še čas do konca januarja prihodnje leto, da se priključi tožbi, zato zdaj preučuje pravne argumente. Drugi je skrit v hvali, da je Slovenija v odnosu do Izraela že (dovolj) radikalna. Tretji poudarek je ekspliciten in izhaja iz drugega: naša država je storila že marsikaj v podporo Palestini, med drugim tudi to, da jo je priznala.
Argument iz (neskončnega) preučevanja
Ko Fajon že stotič razlaga, da Slovenija preučuje možnosti priključitve tožbi, znova uvaja distinkcijo med svojim »osebnim pogledom« in odločitvijo vlade, kar daje ves čas slutiti, da je težava v premierju in njegovi neodločnosti. Tokrat je povedala:
»Na osebni ravni bi se lahko takoj strinjala, zelo intenzivno proučujemo vse vidike, kdaj bi bilo treba pristopiti k tožbi. Čas imamo do konca januarja prihodnje leto. Treba je sestaviti argumente, ki so nadgradnja primeru na sodišču. Naši pravniki so v navezi s pravnimi svetovalci v Španiji, tudi na Irskem, kjer so to že napovedali, tako da bi lahko, ko se bomo pridružili, če bo takšna odločitev vlade in parlamenta, imeli dodatne argumente, ki so potrebni za vstop v postopek. To smo naredili v primeru Mjanmara. Vedno izkazujemo polno podporo delu mednarodnih sodišč.«
Več kot jasno igra zunanja ministrica na karto odlašanja – dejansko blago obljublja, da se bo naša država priključila tožbi, položaj pa predstavlja kot takšen, da je na voljo še veliko časa. O priključitvi nenehno govori hipotetično. Morda lahko razumemo, da ima zvezane roke, ampak potem to obremenjuje vlado in predvsem Goloba, ki ga mediji ob tem kar puščajo ob strani. Vendar bi se Slovenija lahko pridružila tožbi pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) takoj in svoje argumente podala kasneje. Sklicevanje na pripravo je torej zgolj zavlačevalna taktika.
Ministrica je še dodala: »Ne bi izključila, da se bo odločitev razvijala v smeri pridružitve. Mislim, da je ta želja dovolj zrela.« Njena formulacija je v luči vsakodnevnih žrtev genocida srhljiva. Če vlagaš tožbo zaradi njega, je vsako oklevanje sostorilstvo in nespametno odlašanje. Omenjati željo po tem, ki jo ocenjuješ kot zrelo, pa deplasirano. Se v slovenski vladi med vsakodnevnimi medijskimi poročili o novih ubitih med krvavenjem opustošene Gaze morda njeni člani tolažijo s takšnim medklicem, z »Res čutimo, kako naša želja, da gremo v tožbo, počasi dozoreva«? Noro!
Argument iz radikalnosti
Njen naslednji argument bom skrajšal, saj je navzoč že v enem stavku in povzet v naslovu podkasta:
»Ne nazadnje pa Slovenija že velja za precej radikalno državo znotraj EU z vsem, kar smo že dali na mizo.«
Podobno kot neprepričljivemu oklevanju glede tožbe tudi temu očitam popolno neokusnost. Kako tenkočutno je govoriti o lastni radikalnosti sredi vsakodnevnega genocida, če pa nič ni bolj radikalnega od njega – genocida? Kako empatično se je sklicevati na svojo radikalnost v izgovor na to, da se nisi priključil tožbi? V takšni situaciji iskati potuho z argumentom, da Slovenija naredi več od drugih, ne zveni posebej subtilno in še manj moralno.
Argumentacijski moment je torej: nehajte nas gnjaviti, saj smo naredili že dovolj in imamo težave zaradi tega. Morda bi takšno opravičilo lahko razumeli v kakšnem drugem kontekstu. V primeru, ko vsak dan v Gazi ubijejo na desetine ali stotine ljudi, pa sklicevanji na čas, ki da je še na voljo, ali na preveliko radikalnost, zvenita res degutantno.
Mimogrede, z vidika etimologije besede (beseda radix pomeni v latinščini korenino) se prikrade še dodatna neprimernost, saj je genocid po definiciji oblika izkoreninjenja neke narodnostne, etnične ali verske skupine. Če je kdo radikalen, je to Izrael!
Argument iz priznanja Palestine
Med vsemi našimi pogumnimi radikalnostmi glede zahtev – kako grozna samohvala – ministrica Fajon omenja tudi priznanje Palestine. No, tudi ta podatek je degutanten, če upoštevamo kontekst. Žal slovenski mediji niso bili zmožni artikulirati očitka o manipuliranju, ki si ga je privoščila slovenska vlada lani ob tem času, preden je priznanje sploh izpeljala: v neskončnost ga je napovedovala, z njim pa je dejansko dolge mesece mučno odlašala in pri tem uporabljala vrsto zvijač.
Njeno blefiranje sem večkrat podrobno opisal in je z vidika razvoja grozljivih dogodkov v smeri genocida lahko samo še bolj zavržno, ko ga opazujemo za nazaj. Najbrž bi brez pritiska civilne družbe in kritične javnosti še danes čakali, da do njega sploh pride! Tolikanj so se na vladi upirali, zdaj pa so prvi v hvalisanju.
Komplicitnost
Slovenska zunanja politika, pa tu ne gre le zanjo, ki išče izgovore in odlaša glede možnosti, ki so na voljo, da bi se preganjalo Izrael zaradi izvajanja genocida, je komplicitna. Neokusno je govoriti o tem, da Slovenija preučuje možnost in da ima čas do konca januarja leta 2026. Sredi krvavega obračuna s Palestinci je sklicevanje na čas, ki da ga še imamo do takrat, pač brezčutno komplicitno dejanje. Ne gre za to, da bi priključitev tožbi kaj ključnega spremenila, ampak za simbolično gesto, ki vedno šteje ogromno – kot že pri priznanju Palestine.
Opažanje, da Slovenijo gledajo postrani, ker velja za precej radikalno državo znotraj Evropske unije, pa bi ministrica lahko zadržala zase in raje pomislila na radikalno trpljenje palestinskega naroda.
Več:
Priznajte Palestino ali odstopite! Peticija z več kot 350 podpisi, naslovljena na vlado
Kratek vodnik po retoričnem blefu Roberta Goloba ob obljubi priznanja Palestine
Politična hipokrizija: premier poziva voditelje EU, da priznajo Palestino, sam pa je še vedno ni
Golob in Fajon glede priznanja Palestine: totalni moralni bankrot ob novih retoričnih vajah v blefu
Priznanje Palestine prinaša dodatno olajšanje: vladi več ni treba blefirati