Zanj, navajenega tolikšne medijske in druge pozornosti, je prišel bridek konec – za krmilo predsednice republike stopa Nataša Pirc Musar. Čas je neroden za oba, za Boruta Pahorja in njegovo naslednico, saj je sektor kriminalistične policije potrdil, da je zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin zoper njo vložena kazenska ovadba. Najverjetneje res ne bo usodna, a je novica nekoliko pokvarila zaprisego.
Ob njenem prihodu na prestol je predsednica SD Tanja Fajon za medije dejala, da se zelo veseli sodelovanja in svoja pričakovanja začinila z nečim zelo pahorjanskim:
»Upam in verjamem, da bo predsednica vseh.«
Besede nam največkrat nekaj sporočajo in morda ne manjkrat tudi kaj skrivajo. Da bi se lahko z njimi okoristil, se je spomnil tudi nadškof Stanislav Zore, ko se je v maši za domovino zahvalil odhajajočemu predsedniku, novi pa zaželel, da bo predsednica vseh, tudi kristjanov. Tako sumljivo zvenijo vse ponovitve te omniprezentne fraze, da bi jo skoraj morali posebej tematizirati in se temeljito vprašati, kaj nam z njo sporočajo ali ne želijo sporočiti njeni uporabniki. Kaj v osnovi pomeni reči, da si »predsednik vseh« in kako si akterji predstavljajo svoje početje ob tem?
Boleča ušesa
Ko jo je uporabila šefica stranke, v katero se je želel njen predhodnik še nedavno vrniti, a si je potem zaradi negodovanja nekaterih premislil, se je zgolj zatekla k Pahorjevi priljubljeni definiciji, od katere nas že pošteno bolijo ušesa. Ni začudilo, ko je tudi sam na isti dan ob zaprisegi znova odkrival svoje staro poslanstvo:
»Zdaj, ko odhajam, čutim zadoščenje. Trudil sem se, da bi bil predsednik vseh vas, da bi nas povezoval, da bi vsi skupaj naredili korak naprej k pomiritvi in spravi, da bi krepil ugled naše države v svetu in da bi povsod iskal naše prijatelje, ki sem jih tudi našel. Bilo mi je v izjemno čast, da sem bil vaš predsednik. Zdaj se naposled poslavljam od vas in vam želim vse najboljše. Srečno, Slovenija.«
Zdaj vemo, da si vsi želijo le enega. Želja Tanje Fajon je potemtakem, da bi bila nova predsednica v tem podobna njemu, ki čuti zadoščenje. Kar ne bo težko, kajti tako Nataša Pirc Musar kot konkurent Anže Logar sta se v nedavni kampanji že zaklinjala, da bosta prav to, predsednika vseh.
Bistvo manipulacije
Morda bi se takšne napovedi morali bati. Lepo zveneča obljuba je že dolgo nazaj postala alibi za panogo, ki jo je Pahor spretno pilil in nato izpopolnil do potankosti: biti predsednik vseh njemu predstavlja nič drugega kot vešče dobrikanje na vse strani, da se kateri od teh ne bi zameril. Nikakor ne tistega, kar morda kdo želi slišati, nekakšno enakopravno zastopanost vseh državljanov in polno pripravljenost, da se prisluhne vsakomur, ne glede na njihov socialni, ekonomski, verski, politični ali kakšen drug položaj.
Ne, biti predsednik vseh je v očeh Pahorja postal predvsem izgovor za ekvidistanciranje, za odmik od načelnosti v skrivaštvo, od zavzemanja stališča in moralne drže v razpustitev taiste drže in odsotnost mnenja tam, kjer bi to pomenilo, da mora zagovarjati resnico ene skupine ljudi. Ker bi bilo tako prav. Toda ker je predsednik vseh, ne zagovarja nobene.
Biti predsednik vseh pač nikoli ne bi smelo postati izhodišče za iskanje rešitev, kjer imajo vsi svoj prav glede česarkoli že. Zato, ker se to največkrat ne dogaja in nimajo. Situacija je podobna tisti na sodišču in našemu pričakovanju, da bo sodnik nujno moral biti »sodnik vseh«. Če si našo zahtevo predstavljamo na način, da bi moral tehtati svoje sodbe, dokler te ne bodo uravnotežene in bo večina z njimi zadovoljna, bi bil preprosto zanič.
Končno pa biti predsednik vseh implicira globoko razumeti in spoštovati Hojsove bisere, štajersko vardo, vse ksenofobe in diseminatorje sovražnega govora, homofobe in mačiste, ljubitelje avtoritarizma in prijatelje Viktorja Orbana. Tudi oni so polnopravni državljani.
Nasvet kolegov
Pahor se je s funkcije tudi letos poslovil z letnim poročilom. V uvodu vanj je prostodušno priznal, da je sledil opozorilom svojih »bivših dragih kolegov«, ki so v svojih državah zaključevali dva mandata predsednikov republik. Ti so ga posvarili, da so »zadnji meseci nekako najtežji, toda ne zato, ker bi bili polni dela, temveč prav nasprotno, ker se nihče naj ne bi več zanimal zanje. Tega nisem hotel.«
In kaj je storil, samovšečno razpoložen? Seveda res ni hotel, da se v hudi konkurenci trojnih volitev nihče ne bi zanimal zanj. Sploh ne, ker je celih deset let skrbel zase z neverjetno kondicijo usmerjanja pozornosti nase. Tokrat se je lotil stvari pretehtano in v skladu z natančnim načrtom:
»Zato sem se vse do poletnih počitnic 2022 ob vseh drugih dejavnostih skrbno pripravljal tudi na ta čas slovesa. V bistvu smo obrnili piramido na glavo in načrtovali vse aktivnosti, kot da se mandat letos sploh ne bi končal, vse do zadnjega dne, 22. decembra letos. V tem smislu sem že 6. avgusta odpotoval na uradno slovesnost na Hrvaško, od tam pa na državniški obisk v Turčijo. Od vrnitve iz Ankare naprej tako rekoč ni bilo prostega dne. Ker sem se bil že dvakrat poslavljal s pomembnih položajev, predsednika parlamenta in vlade, sem iz osebne izkušnje vedel, kako je za določitev dediščine opravljenega dela bistven prav njegov konec. V tem smislu glede tega nismo želeli pustiti nobenih naključij.«
Deset let truda
Ja, pri njem je vselej vse strogo premišljeno, ne samo načrtovanje dogodkov. Domišljena eventizacija funkcije, ki ji je sledil dva mandata, se je odlično ujela z medijsko agendo, kompatibilno s podogodkovljenjem njegove pojavnosti. S čim drugim se ujeti niti ne more, kajti vsebinskih mnenj Pahor ne proizvaja. Nato v uvodniku naniza nekatere svoje predsedniške obiske in pove, da se glede volitev, tudi predsedniških, ni javno opredeljeval. To bi sicer sodilo v okvir njegovih prizadevanj, še pove, ampak kot predsednik republike ni zgolj še en politik, ki ima o vsem stališča, temveč predsednik republike, »ki je praviloma zelo zadržan, zlasti do tistih zadev, ki urejajo odnose moči in oblasti v državi.«
Po tistem, ko se je pohvalil, da je ob koncu mandata, najbrž spet ne naključno, prejel kar nekaj mednarodnih priznanj, je dodal še, da se poslavlja z zadoščenjem in upanjem, da je po svojih najboljših močeh izpolnil pričakovanje ljudi, ki so ga izvolili. Zaključek uvoda v poročilo lahko uganemo:
»Trudil sem se biti tudi predsednik tistih, ki me niso (sc. volili). Vseh deset let sem se trudil biti predsednik vseh.«
Na čistem koncu besedila svoje desetletno politično prizadevanje torej strne v semantiko prej omenjene fraze. Kakor da bi z njo racionaliziral svoj politični modus delovanja, saj se je ves čas trudil flirtati z vsemi; bistvo njegovega komunikacijskega populizma ni preneslo izključevanja nikogar. V tej svoji lažni odprtosti je logično razvodenel smisel, kar se pač zgodi, če v imenu všečnosti koketiraš na vse strani. Tudi z Janezom Janšo v času vzpostavljanja avtoritarnega režima. Si potem res predsednik vseh, če moraš kazati hrbet vsem branilcem demokracije in pravne države?
Otroci kot sredstvo
Po drugi strani se je vsa leta pošteno dobrikal tudi otrokom, kajti bil je tudi njihov predsednik. Seveda ni šlo le za njih, temveč za njihove starše in medijski vtis. Morda je vsaka sedma ali osma objava na njegovem instagramu posvečena druženju z njimi, kajti težko izpadeš bolj prikupno in prisrčno kje drugje kot v stiku z njimi. S pomočjo otrok vedno najlažje čustveno manipuliraš z množicami. Sploh takrat, ko tebi v čast pojejo, plešejo, recitirajo, rišejo tvojo podobo in ti pišejo pesmi, ker to v njih aktivno spodbujaš. Ko si za njih »kralj«, »car«, »precednik« in »faca«, zaigra srce prenekateremu državljanu, dvom v iskrenost nagibov pa bo mimogrede označen za strupeno kritiko. Ne rečem, da njegove reakcije niso videti pristne in Pahor je bil v komunikaciji vedno simpatičen, a zaradi populizma kot zelo premišljene taktike niti odnosa do otrok ni mogoče kar izvzeti iz splošne sheme, ki jo je na široko uporabljal v flirtanju z ljudstvom.
Zato ni bilo presenečenje, ko je v nenehnem iskanju všečnosti tokrat na naslovnico letnega poročila postavil kar samega sebe skozi otroške upodobitve. Biti predsednik vseh končno zahteva, da si razposajeno v stiku z najmlajšimi, kjer igraš sproščenega in prijaznega hišnika, prinašaš bonbone ali ponujaš sladoled.
V republiki Sloveniji je naporno biti predsednik in videli bomo, kako bo Nataša Pirc Musar držala obljubo o nadaljevanju začrtane tradicije. Čaka jo pester mandat na kolesu in v morju, v vrtcu in šoli, na plesnih povorkah, študentskih veselicah, gasilskih vajah, upokojenskih piknikih in ljubljanski tržnici, če ne bo uspela priti do tiste v Mariboru ali Celju. Da bo postala predsednica vseh? Potem smo res prišli z dežja pod kap. Držimo zato pesti, da končno spregleda in se pogubnemu vplivu odreče.
Več:
Pahor bi se in se ne bi vrnil v politiko: kako so mediji zamolčali protislovje
Novinarsko pogrešanje Pahorja: o državniku, ki se rodi na sto let
Pahor proti Golobu: predsednik vlade je menda preveč vihravega značaja
»Po uporabi odvrzi« ali kako se Pahor končno lahko znebi novinarjev
You must be logged in to post a comment.