Hibridna vojna in Vinko Möderndorfer kot ruski obveščevalec

Že vsaj od leta 2016 nam predvsem Janšev poslanec Žan Mahnič, prej vodja parlamentarnega odbora za obrambo, v Šarčevi vladi pa podpredsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, vbija v glavo, da je slovenski obrambnovarnostni sistem v nevarnosti, da ga ogroža Rusija in da lahko na vsakem koraku zaznavamo »tveganja za grožnje nacionalni varnosti«.

Za strahove stranke SDS v odnosu do Rusije vemo že dolgo, za paranoidno podstat njenega psihopolitičnega delovanja tudi – no,  morda bi moral raje uporabiti prvo osebo – malo manj znano pa je prepričanje nekateri njenih poslancev o ne le »rusofilni« Sloveniji, temveč že trenutni popolni infiltraciji obveščevalcev v slovensko družbo.

Nekaterim je znana dve leti stara zgodba o Pahorjevih odkritih bojaznih glede začetka tretje svetovne vojne, ki jo utegne sprožiti Rusija, in kako se bo Slovenija branila pred njenim napadom –  izjave v intervjuju za prorusko Russia Today je sicer predsednikov slovenski medijski servis, kot se zanj spodobi, strumno zalučal v koš, o čemer več v Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil in drugih s tem povezanih zapisih.

Skorajda slovenski McCarthy

A najprej o ruskih obveščevalcih. Mahničev tvit nemudoma po letošnji proslavi ob dnevu kulture odkriva konspiracizem epskih razsežnosti, vreden kakšnega Josepha McCarthyja in njegovega antikomunizma, kakor da bi jih izluščili iz navodil bizarne knjige na 128 straneh iz leta 1949, ki nosi naslov Sto stvari, ki jih morate vedeti o komunizmu v izdaji Kongresne komisije za protiameriške dejavnosti, polne bizarnih opažanj, kje in kako prepoznati komunistično nevarnost.

Po mnenju slovenskega poslanca so ruski obveščevalci že razgrnili vse svoje mreže v Sloveniji in obvladujejo praktično vsa ključna politična dejanja, povezana z nakupi orožja, obnašanjem slovenske vojske in se infiltrirali celo v navidez nedolžne vrhove slovenske kulture:

Ruski obveščevalni prodor je v Sloveniji uspel bolj, kot bi si Rusi sami lahko želeli. Odložitev nakupa 8×8, metanje @Slovenskavojska s Počka in današnje besede Vinka Möderndorferja o zvezi @NATO na državni proslavi, so šolski primer ruskega hibridnega vojskovanja.

Teza o ruski hibridni vojni pri nas

Mahnič je aprila 2017 na posvetu stranke SDS povedal, da tretja svetovna vojna na nek način že poteka, vendar ne kot konvencionalna, v stilu boja mož na moža, ampak kot »hibridna vojna, ki je veliko bolj učinkovita, kajti z manjšo silo in z manjših vložkom dobiš boljši rezultat«. Ravno migranti so zanj čisti primer hibridnega vojskovanja, saj so destabilizirali Evropo.

Po njegovem, če citiram Janševe politične medije,  »hibridno vojskovanje ni nekaj novega, pojavlja se že dlje časa pod različnimi imeni, gre pa za neko nekonvencionalno bojevanje, ki vključuje tako ekonomsko, kibernetsko, pa tudi propagandno bojevanje«. Nekako od leta 2016 je Mahnič večkrat opozarjal na to, da je Slovenija »tarča ruskega hibridnega vojskovanja«, v spregi z njim pa tudi propagande.

Slovenski Sputnik

Ob tem je opazil, da je v slovenskih medijih mogoče »zaslediti veliko proruskih in protiameriških stališč – predvsem v primeru krize v Siriji in Iraku in krize v Ukrajini. Danes smo dobili potrditev, da so tu aktivne ruske obveščevalne službe in da targetirajo tudi nekatere slovenske novinarje, ki jim ob tem asistirajo.«

V zvezi s tem je omenjal, da se bo v slovenskem medijskem prostoru pojavila tudi slovenska verzija Sputnika. Kasneje je na zasedanju odbora spraševal, na plačilni listi katere ruske obveščevalne službe je urednica ruskega spletnega portala RBTH v slovenščini, ki da je sredstvo ruske propagande.

Protifašizem in migranti kot del ruske strategije

Slovenija je Rusiji zanimiva zaradi članstva v Zvezi Nato in Evropski uniji, čemur sledi »bolj intenzivno hibridno vojskovanje« v naši deželici. V njegov sklop po Mahniču spada tudi ustanavljanje protifašističnih gibanj »z namenom destabilizacije Evropske unije in Zveze Nato, kar pa je tudi eden od modelov hibridnega vojskovanja«.

Ob Boštjanu Permetu, nekdanjem obveščevalcu in strokovnjaku za nacionalno varnost, ki sicer na javnih omrežjih Mahniča podpira, v Večeru in Demokraciji pa razvija svoje teze hibridni vojni, je 29. januarja lani svojega poslanskega kolega v parlamentu branil tudi Franc Breznik in odkrival poceni ključavnice:

Torej šlo je za teme, ki jih je tudi kolega Žan Mahnič odpiral, pa so se z njega nekako smejali v teh zadnjih 2 letih, ko je govoril o hibridnem vojskovanju, ko je govoril tudi v bistvu o specialnih vojnah, ki se dogajajo tudi v sami Evropski uniji. Torej Evropa je ranljiva. Jaz sem nekoč dejal, da je Evropa izredno bogata hiša, ki ima na svojih vratih izredno poceni ključavnice. Del tudi migrantov je del hibridne vojne proti najbolj razvitemu delu sveta, kar prihaja.

Anything goes

No, resnici na ljubo Mahnič ni edini, ki opaža rusko hibridno vojno, nekaj podobnega mislijo tudi pri Natu ali v Beli hiši. Čeprav ne gre dvomiti v realni obstoj koncepta, zadrega nastopi v točki, ko želimo opredeliti njene metode, našteti akterje, s prstom pokazati na njene manifestacije, ponuditi evidenco v dokaz njenega obstoja. Konspiracizem prepričanj tu velikokrat dobi prosto pot, ob pomanjkanju slehernih dokazov se, sploh v kombinaciji s psihopolitiko paranoje, izkaže za »anything goes«, ko iščemo ilustrativne primere: Rusi so že okupirali Poček in nagajajo naši vojski, ustavljajo dobavo oklepnikov in pišejo tekste Vinku Möderndorferju. Vsi vemo, da vsak dan šepetajo Marjanu Šarcu, podtaknili so nam poljsko meso s tumorji in izbrali letošnje Prešernove nagrajence.

Konspiracist je neprekosljivi mojster v izvajanju napake potrditve (confirmation bias). Ne samo, da je pripravljen zanikati sleherno evidenco, ki potrjuje njegovo teorijo, ampak bo vsakič znova taisto evidenco razložil sebi v prid. V tem smislu mu pride prav katera koli že, njegova dovzetnost za navajanje nasprotnih dokazil pa se bo hitro približala ničli.

Ko si identificiral sovražnika in si dolga leta uspešen v politiki paranoje, postanejo dejstva vse manj pomembna: bolj kot se kaj zgodi po naključju, bolj je sumljivo, če je nekaj videti racionalno in smiselno, je v ozadju zanesljivo skrit peklenski motiv, in bolj kot so stvari dejansko vzročno nepovezane, manj smemo verjeti, da so res.