Ne klovn in ne županček, predsednik vlade

V dnevih, ko so naši množični mediji tako rekoč zapadli v histerijo malikovanja Marjana Šarca, nekako opogumljeni z dobrimi rezultati javnomnenjskih raziskav, ki njemu in vladi kažejo izjemno podporo, svoja spraševanja pa nadgradili z ugibanji o »faktorju X«, ki premierja nepričakovano delajo za uspešnega, se je popolnoma prilegel drugačen, bolj trezen novinarski pristop.

Isti dan, dva povsem različna intervjuja: če je Večerov intervju s predsednikom republike, kot sem zapisal, nadvse prijazne sorte, sta v Dnevniku s predsednikom vlade opravila pogovor Tatjana Tanackovič in Miran Lesjak povsem brezkompromisno.

Pa vendar bom omenil intervju iz nekega drugega, manj značilnega razloga. Izhajal bom iz dveh poudarkov, v katerih predsednik vlade izraža svojevrstno fascinacijo nad drugimi in svojo sedanjo pozicijo, ki jo zaseda – v smislu, da so mu drugi tako rekoč napovedali, da jo bo zasedel.

Prvi poudarek v pogovoru se nanaša na bizarno legitimacijo »koristnosti« njegovega sicer dobesedno utišanega državnega sekretarja, ki ima prepoved govoriti o LGBT skupnosti, muslimanih in beguncih tisto, kar sicer o njih misli, odgovor pa je presenetljiv:

Kaj konkretno vam je gospod Damir Črnčec že svetoval, pri čem vam je pomagal? Kaj koristnega je po vašem mnenju v tem času že naredil?

Ko so vsi govorili, da sem klovn, da sem samo en županček, ki nima pojma o ničemer, je on rekel, da bom predsednik vlade.

Vprašanje se ni nanašalo na to, ali je on jasnovidec, ampak na to, kaj koristnega je naredil v teh treh mesecih.

Ukvarja se z obrambno-varnostnim sistemom oziroma sodeluje pri njegovi strategiji.

Veste kaj o tem, da naj bi se vmešaval v azilno politiko oziroma v azilne domove?

Nič ne vem o tem in ne vem, zakaj bi se vmešaval.

No, za trenutek je mogoče čutiti, da se Črnčec, očitno v prijateljskem odnosu s Šarcem že nekaj časa, lahko znajde v kabinetu predsednika vlade bolj iz razloga, ker ga je svojčas pravilno vzpodbujal, da bo nekoč še predsednik vlade. Ker mu je bil v psihološko oporo, ko drugi vanj niso verjeli, če interpretiramo bolj dobrohotno. Ker je, kot bi skoraj zaslutili, premier v sebi bil dolge boje z očitki, da je zgolj en županček, en klovn. In se je našel nekdo, ki ga je prijateljsko potolažil.

Motiv bi ostal manj zapažen, če se ne bi potem v celoti ponovil znotraj istega intervjuja, pred tem pa, na kar novinarja opozori sam Šarec, že v intervjuju za Delovo prilogo. Ko ga sprašujeta o tem, kako dojema besede lika v oddaji Radio Ga Ga, ki nastopa kot Marjan Šarec, da bi imitiral njega, in to v oddaji, kjer je kot komik in imitator sam nastopal, predsednik ponosno pojasni:

To je za vas kompliment, kajne? Ne more biti vsak lik v Radiu Ga Ga.

Vsekakor je to kompliment. In tudi če bi kdo pred osmimi leti napovedal, da bom postal predsednik vlade, bi vsi rekli, da je ta človek nor. Da prideš tako daleč, da po letu 2006, ko sem se na radiu srečal z Drnovškom in je Drnovšek na vprašanje, ali bo še enkrat kandidiral in kdo bo kandidiral, rekel on, pri tem pa je pokazal name…

Se je to zares zgodilo?

Seveda! Ali niste brali intervjuja v OnaPlus?

Ne.

Brati morate! Res je bilo tako in res se je to kasneje zgodilo.

Kot vidimo, se začetni motiv dejansko ponovi: tako kot je Črnčec napovedal, da bo nekoč predsednik vlade, je to v neki meri prognoziral, sicer očitno v hudomušnem tonu, tudi pokojni predsednik. A naslovniku so legle na dušo.

Vsaj malo je videti, da si je Šarec »prerokbe«, ki jih omenja v istem intervjuju, kar dobro zapomnil in jih fiksiral v obliki želje, ki se mora realizirati. Fascinacija nad možnostjo, da bi nekoč postal predsednik vlade, se je na koncu uresničila, kakor da bi sledila načelom magičnega mišljenja.

Zdaj ji sledi le še ena druga: »Vsi bi rekli, da je ta človek nor« je postala fascinacija nad lastnim uspehom in tem, da je nemogoče včasih mogoče.