Kesanje, humor in ko bi le molčal

Dva očitka sta se v generalnem smislu izoblikovala po prvem petletnem mandatu predsednika republike: da je zašel v neznosni populizem koketiranja z ljudstvom, opustil svojo državniško držo in podobo predsednika zamenjal za neko drugo, profano in vsakodnevno. V kontekstu volilnega približevanja ljudskim srcem. Vse za svojo priljubljenost.

Drug očitek se je obregnil ob dejstvo, da je zaradi opuščanja pričakovane politične vloge Borut Pahor zašel v prakso spregledovanja stališč ob političnem in družbenem dogajanju v državi in širše. Da zaradi zavestno vodenega, na neposrednem flirtu utemeljenega piarja, ki mu omogoča ohranjanje pozicije najbolj priljubljenega politika v državi, po nujnosti zanemarja tisto, kar od prvega državnika in moralne avtoritete pričakujemo.

Seveda je tu še veliko drugih očitkov. A po zadnjih volitvah, ko je le še za las prepričal državljane, nas je skesano prepričeval, da je sprejel kritiko in bo poslej bolj pri besedi. Večkrat je, če povem v zgoščeni frazi, Pahor obljubil, da se bo poslej »pogosteje oglašal«.

Množični mediji so ponotranjili to razlago. Kot pes, ki ga ukrotiš s Pavlovim refleksom. In res, do neke mere se je predsednik doslej celo trudil ustvarjati tak vtis.

Opazimo pa lahko dvoje: četudi bo povedano držalo, mu je uspelo minimizirati vse očitke le na enega. Da se je premalo oglašal, kot zveni poplitveno pojasnilo. Izkušnje kažejo, da od medijev ne moremo pričakovati niti osnovne refleksije, zaradi katere mu jih je enkrat več uspelo fintirati. Povedano drugače: ne znajo misliti dejstva, da je kaj narobe s Pahorjevim komunikacijskim populizmom. In temu se zato niti ni rabil odpovedati, saj pomislekov ne znajo artikulirati. Zato mu nanje sploh ni treba odgovarjati.

Dva sveža primera kažeta, da predsednik tu vedno bolj stavi na nekakšen šarm humornosti. Da želi graditi na podobi prikupnega šaljivca, nekoga, čigar samoironijo in humor na lasten način bodo ljudje z veseljem sprejeli, ker bodo v njem ugledali duhovitega gospoda, sposobnega kritike, nikakor politika. Za ta manever ves čas tudi gre.

Dve ilustraciji. Zadnje čase Pahor rad aludira na lastno žurersko preteklost, da bi ojačal pričakovane simpatije do sebe. Ker kdo ga ni žural, kajne?

Seveda lahko, tako kot na zgornji objavi z Instagrama, vselej rečemo dovolj seriozno: že, že, ampak posledice vašega žuranja so nekateri čutili na svoji koži in jih še danes. Recimo izbrisani:

»Prvi je bil takratni notranji minister Bohinc, drugi pa predsednik parlamenta Pahor, ki je – hote? – zamudil rok, v katerem bi lahko ustavil skrajno sporni referendum o izbrisanih.«

Nerodno, kajti kakšen pristaš predsednika vas bo takoj ulovil na zameri, da ste nečloveški, da je vaša reakcija pretirana. Pa saj je zgolj človek, no, tudi on ima pravico do žuranja! A ni lepo, da prizna? Jasno, na takšen solidarnostni odziv, ki bo njegovo profano gesto takoj normaliziral, predsednik tudi stavi.

Podobno velja tudi za sesuvanje nekaterih starih očitkov o njegovi zagorelosti. Tu se Pahor spretno zamaskira v nekoga, ki trpi posledice lastne nespametnosti in spet komično svojo kožo primerja z živalsko, mopsovo, hkrati pa namigne, da bi morda moral opustiti obiske solarija. Ob tem skozi zaigrani dvom spretno pusti v zraku dejstva, zaradi česar ne zvemo niti tega, ali temu, da solarij redno obiskuje, sploh pritrjuje:

No, v vsakem primeru velja, da naš predsednik, po volji ljudstva, še dalje koketira z njim in obenem po svoje drži obljubo, da se bo več oglašal. Ko bi le molčal.