Turkovo opravičevanje kolaboracije: pod prisilo in manjše zlo

Dr. Žiga Turk ima močno stališče do domobranstva in kolaboracije. S kakšno uro zamude ga je želel izraziti na 27. april, dan Osvobodilne fronte oziroma Dan upora proti okupatorju.

Lokacija je običajna za takšen podvig: Siol in njegova nova kolumna. Trditve so smele in ideološke: gre za praznik, ki Slovence deli, skozi njega »polovico Slovenije« razglašamo za izdajalce in kolaborante, kar je krivica. Praznik je tako rekoč priložnost za maščevalni obračun z drugorazrednimi državljani, ki so se znašli na napačni strani zgodovine, kar je ne le izživljanje, ampak po Turku celo netočno, saj naj bi kolaboranti nikoli ne sodelovali z Italijani in Nemci, temveč so se okupatorju v naročje vrgli menda le zato, ker so bežali pred komunistično nevarnostjo:

Se morda spoštujoči distancira od tega, da se polovico Slovenije ob praznikih po krivici “futra” z izdajalci in kolaboranti? Da se jim očita, da so podpirali okupatorja? Da se jim z govornic dopoveduje, da niso domoljubi, da so slabi, drugorazredni, na napačni strani zgodovine, tako rekoč soodgovorni za krematorije; da jim državna RTV vrti propagandne filme iz svinčenih sedemdesetih in jim prodaja idejo, da je bila ne samo upor proti okupatorju, ampak tudi revolucija svetlo in pokončno dejanje…

Res verjamete, da je kdo z Italijani in Nemci sodeloval iz ljubezni do velike Italije ali Nemčije? Naj se spoštujoči sprijazni z neprijetno resnico, da se je premnogim okupator zdel manjše zlo. Okupator! Tujec! To je bila posledica revolucije, tiste revolucije, ki bi jo še kar naprej med vrsticami zagovarjali in skrivali pod plaščem boja za svobodo.

In revolucijo bi zagovarjali za dnevnopolitične potrebe; seveda ne maramo bogatih, ne maramo kapitalizma, ne maramo zasebne lastnine, ne maramo tujcev, ne maramo Cerkve … Da bi imela revolucija v letih 1941-1945 vsaj zasilno legitimnost, je treba biti proti temeljem sodobnih zahodnih sistemov še danes. In držati vrednotno os naroda nekje na pol poti v Severno Korejo. Vse, da bi le imeli lepšo preteklost.

Argument manjšega zla

Za avtorja je torej domobranska kolaboracija bila »manjše zlo« – argument je zadnje čase popularna inačica racionalizacije na slovenski desnici, s katero se želi minimizirati njeno krivdo. Se pravi: med okupatorjem in komunističnimi revolucionarji je bila izbira za prve bolj pravilna. In ne le to, Turk verjame še, da je nasilje takratne revolucije preživelo in da nam levičarji z njim grenijo življenje še danes. Skratka: domobranci so nekako imeli prav, saj še vedno vidimo, kaj počnejo revolucionarji, okupator pa s tem implicite očitno tudi.

Turkova teza je neresna. Ne vzdrži ne zgodovinsko in ne argumentacijsko. Po svoje je simptom časa in poskusa politične in strankarske rehabilitacije domobranstva, kakršnemu smo priča zadnja desetletja in še posebej zadnja leta, večkrat tudi ob petju domobranskih himen in marširanju v domobranskih uniformah, recimo v Rovtah. O tem sem večkrat pisal, tudi o perfidni redukciji razprave na ideološki prepir.

Bolečina vseh bolečin

V knjigi Škof Rožman in kontinuiteta pisca Ivana Jana najdemo dva povedna citata. Prvi govori o duhovniku in pisatelju Francu Saleškemu Finžgarju, kjer ta ugotavlja, da je kolaboracija grenek in bridek črni madež, bolečina vseh bolečin:

»Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«

Drugo je znamenito pismo dr. Izidorja Cankarja, tudi duhovnika in diplomata, umetnostnega zgodovinarja in pisatelja, svojemu prijatelju škofu Gregoriju Rožmanu, v katerem ga dobronamerno roti pred domobranskim koketiranjem in Hitlerjevo službo:

»Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejša politična napaka na Slovenskem popravi in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega ali boš ti jasno videl stvari… Po koncu vojne so bodo nekateri razbežali, ko Nemci odidejo, drugi bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo?…«

Iztrebiti nas in krščansko kulturo

Cankar je torej 19. avgusta 1944 (vir: Izidor Cankar, Londonski dnevnik 1944-45, Ljubljana 1985) jasno povedal bistveno – ne le glede sramotnega cerkvenega odnosa do okupatorja, temveč tudi v duhu iskrenega prizadevanja za narodov blagor. Zanj je slovensko domobranstvo »narodna in cerkvena škoda, ki se bo komaj dala popraviti«. V njem se sprašuje o sprevrženosti iskanja novega gospodarja:

»Kako more slovenski človek prostovoljno priseči zvestobo Hitlerju, ki je vse zastavil, da iztrebi nas in uniči krščansko kulturo?«

In res, zaprisega Hitlerju generala Leona Rupnika 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu je splošno znana in tudi filmsko dokumentirana. Težko ji je oporekati, sploh v luči neprepričljive Turkove teze o prisili. Nimam razloga niti, da ne verjamem naslednjemu viru o nastanku slovenskega domobranstva po diktatu in izbiri generala Rösenerja:

Višji skupinski vodja SS in policije general Erwin Rösener je v svojem nagovoru pred prisego slovenskih domobrancev 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu izrecno poudaril: “Dne 24. septembra 1943 sem izdal povelje za ustanovitev Slovenskega domobranstva”… “Iz onih majhnih kardel takoimenovanih belogardističnih legionarjev je na moj ukaz zrastlo Slovensko domobranstvo”… “S pomočjo Velikonemškega Rajha smo vas izvežbali, oblekli in oborožili”… “Danes ste nastopili prisego, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaško SS in policijo borili za svobodno, čisto Evropo”… “Dal sem vam ime ‘Slovensko domobranstvo’. To ime vas obvezuje, da branite svojo domovino pred banditi in njihovimi pomagači”… “Sprejemam vas tedaj v borbeno skupnost svojih vojakov in vas, tovariši iz Slovenskega domobranstva prisrčno pozdravljam”…(Slovenec, 21. aprila 1944).

Boj zoper brate Slovence

Iz povedanega lahko zaključimo: Turk lahko zgolj z močnim potvarjanjem zgodovinskih dejstev trdi, da domobranci niso sodelovali »z Italijani in Nemci iz ljubezni do velike Italije ali Nemčije« – saj so vendar počeli ravno to. Prostovoljno in brez posebne ljubezni do slovenstva.

Njegova vaja, da bi opravičeval kolaboracijo ter domobranstvo prikazal kot neprostovoljno bežanje v naročje okupatorja, preprosto ni utemeljena oziroma jo je treba jemati za še en poskus nevarnega fabriciranja zgodovinskih resnic. Po vsem, kar vemo, so se domobranci odločili za narodno izdajstvo, zavestno in po premisleku. Odločili so se za boj »zoper brate Slovence«, kot pravi Finžgar, in to brez zunanje prisile, ki jo želi Turk imputirati, da bi legitimiral njihovo početje. Trditi, da domobranci »niso bili podporniki kolaboracije«, je podobno nevzdržna trditev, proti kateri bi danes morali vsi protestirati. Sploh, če je premišljeno izrečena ob prazniku. Iz povedanega še ne sledi, da ni treba obsojati nasilja in pobojev nad tistimi, ki so se odločili obrniti proti brate – a zaradi tega pač ne moremo dovoliti grdega omalovaževanja praznika.

Pahorjeva sprava

Predvidljivo pa je ob včerajšnjem dnevu OF tudi predsednik Borut Pahor pozval Slovence k spravi. Na dan upora proti okupatorju tega ni mogoče razumeti drugače kot svojevrsten poziv k spravi z vsemi, ki danes paradirajo v domobranskih oblekah – in najbrž tudi k ukinitvi tega praznika, ki je očitno kamen spotike. Brez tega sprave, kakor si jo je zamislil, verjetno ni možno doseči.

S tem je nehote ponovil besede Janeza Janše, ki je, tudi včeraj, besedo »sprava« v svojem ekspozeju manipulativno omenil 36 krat – sicer pod naslovom dve leti starega in znova objavljenega besedila, ki govori o 70 letih življenja v NOB lažeh. Še več, kakor da bi Pahor želel biti to, kar je zapisal Janša v istem zapisu: »Ene od prihodnjih predsedniških volitev nam bodo zagotovo naklonile predsednika vseh Slovencev, predsednika, ki bo razumel globino te bolečine in ki bo odporom okoriščenih z genocidom navkljub zmogel korake resnične sprave.«

En dokaz več, da že imamo predsednika republike po meri Janše.

Več:

Kako obsoditi proteste proti rehabilitaciji domobranstva: redukcija na ideološki prepir

Sodelovanje z okupatorjem kot naša dolžnost

Slavljenje domobranstva in njegovih simbolov

Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev

Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji