::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Trump in Janša: o Bradleyjevem učinku in moči bebcev

Je na nedavnih ameriških volitvah Donald Trump zmagal s pomočjo tako imenovanega Bradleyjevega učinka?

Mnenja so različna. Pojasnimo najprej pojem in navedimo nekaj zgledov. Tom Bradley je bil temnopolti župan Los Angelesa, ki se je leta 1982 potegoval za kalifornijskega guvernerja – nasproti mu je stal belopolti George Deukmejian.

Čeprav je v kampanji Bradleyju kazalo odlično, ves čas je vodil za okoli 10 odstotnih točk, je na koncu izgubil. Razlaga, ki so jo ob tem razvili poznavalci, zveni enostavno, a tudi prepričljivo: velik del belopoltih volivcev v anketah preprosto ni priznal, da bo glasoval za svojega kandidata – raje se je pretvarjal, da bo njihov glas šel temnopoltemu Bradleyju. Razlog za takšno hlinjenje je bil preprost: nihče od teh volivcev ni želel ustvariti vtisa, da bo njegova volilna izbira označena za rasistično, zato jo je vse do dneva volitev zatajil.

V družbeni situaciji, v kateri se zdi, da bo glas proti temnopoltemu kandidatu označen za nestrpnega, so se volivci v javnomnenjskih raziskavah obnašali na družbeno sprejemljiv način. Danes bi dejali, da so sledili imperativu politične korektnosti, ki pa ni njihovo intimno prepričanje. Se je nekaj podobnega zgodilo na zadnjih ameriških predsedniških volitvah, ko je za raziskovalce javnega mnenja z nasprotju z vsemi napovedmi vendarle zmagal Trump in osupnil svet?

Podcenjevanje podpore Trumpu

David Lauter je že 21. decembra lani, slabo leto nazaj, v Los Angeles Times objavil članek z naslovom »Polls may actually underestimate Trump’s support, study finds« in se skliceval na analizo, ki je predvidela, da je manj verjetno, da bodo volivci svojo dejansko volilno preferenco zaupali v komunikaciji z živo osebo, ki izvaja anketo; pravo okolje za ugotavljanje njihovega resničnega razpoloženja in prepričanja je anonimno, recimo tisto, ki ga ponuja splet.

los-angeles-times-trump-bradley

Lauter v Los Angeles Times o podcenjevanju Bradleyjevega učinka

Izpeljani eksperiment je potrdil hipotezo, da bodo volivci bistveno večkrat potrdili svojo podporo Trumpu na spletu in online, kakor v živem oziroma telefonskem kontaktu z anketarjem.

Pri podjetju  Morning Consult so dejansko uporabili tri načine preverjanja podpore na vzorcu 2397 republikanskih volivcev na začetku decembra 2015: prva metoda je običajna telefonska anketa, pogovor v živo po stacionarnih in mobilnih telefonih, druga je interaktivna tehnika klicev po telefonu, kjer respondenti odgovorjajo na posneta vprašanja in pri tem uporabijo tipke telefona, tretja je spletna online anketa. Na omenjenem vzorcu so vse tri metode uporabili naključno, s čimer so želeli izločiti možne faktorje vpliva, ki bi bili posledica različnih volilnih mest.

In res se je zgodilo pričakovano: pokazalo se je, da je večja verjetnost, da bodo volivci Trumpu namenili za okoli 6 odstotnih točk večjo podporo, če so ankete izpeljane online in ne v živem telefonskem kontaktu. Ob tem so opazili, da pri delavskem razredu uporaba metode ne igra vidne vloge, med mladimi izobraženci iz republikanskih vrst pa je prišlo do bistvene razlike, celo za 9 odstotnih točk.

Izobrazba torej vpliva na družbeno sprejemljivost oziroma na preference glede slednje: diplomanti se bolj zavedajo nesprejemljivosti in nepopularnosti nekega političnega stališča ali pristopa in svoje podpore kandidatu.

Kako so Trumpu razložili Bradleyjev učinek

Zdi se, da so nekje sredi letošnjega leta v Trumpovem volilnem štabu svojemu varovancu pojasnili »skrite« volilne preference njegovih privržencev, saj jih je komentiral na svoj način:

»Trump has insisted that pollsters have it wrong and that everyone loves him—they just don’t want to admit it.«

Državljane je nato pozval k temu, da ne čutijo sramu in odkrito povedo, da so zanj. Občutek sramu je verjetno najpogostejši psihološki korelat, ki spremlja Bradleyjev učinek. Kar se je takrat zdelo kot vnovično šopirjenje arogantnega nepremičninskega mogotca, je imela svojo realno podlago v eksperimentu. Trump je v Vanity Fair spregovoril o čudovitem učinku, o amazing effect:

In other words, people say I’m not going to say who I’m voting for, don’t be embarrassed, I’m not going to say who I’m voting for and then they get it and I do much better, it’s like an amazing effect.

trump-bradley-vanity-fair

Tina Nguyen v Vanity Fair

Kasneje so nekateri, recimo David Rotschild v The Huffington Post, oporekali veljavnosti eksperimenta, ki naj bi dokazoval Bradleyjev učinek. Po njegovem je teza o tem, da so ljudje »bolj iskreni v odnosu do računalnika kot do osebe« prenagljena, saj gre pri uporabi obeh metod za metodološko napako: vzorec anketiranih je močno povezan z izbiro metode, pri čemer telefonska anketa običajno uporablja bolj naključen in reprezentativen vzorec kot online spletna metoda.

huffington-post-bradley-trump

Članek Davida Rothschilda v The Huffington Post

Janša razloži Bradleyjev učinek s pomočjo kretenov

Čeprav je po šokantni, nepričakovani in celo prepričljivi Trumpovi zmagi medijski komentariat doma in v tujini ostal brez besed, se domači politični analitiki in novinarji v svojih ocenah dokaj nepričakovano niso posebej sklicevali na Bradleyjev učinek.

Presenetljivo je v svojem komentarju z njim postregel Janez Janša, ki je v svoji izjavi za Nova24TV poskrbel za klasičen diapazon njemu lastnih dojemanj medijev kot manipulativnega filtra, ki omogoča »nam«, da bi lahko bili na oblasti. Trumpova zmaga je zanj triumf:  ameriški zet je zmagal proti političnim in medijskim elitam, zato je vsem pokazal novo upanje. Uspelo mu je premagati »režimske medije, ki so 90-odstotno podpirali njegovo tekmico«.

Nato je, zanj standardno, naštel domače režimske medije (»nacionalna televizija, Pop TV, ostali režimski mediji, in da ne govorimo o časopisih, iz tega, kar ti poveš, iztrgajo nekaj stavkov in to potem masakrirajo, napadajo, blatijo, zvijajo, manipulirajo in ljudje sploh ne vedo, kaj si ti dejansko povedal«), nato pa izpeljal zanimivo razliko med ameriškimi in domačimi.

Po Janši so ameriški mediji bolj korektni, kajti v njih »situacija ni tako izkrivljena in pokvarjena«. Osnovno sporočilo v ZDA pride do volilnega telesa, medtem ko je v domačih medijih že od začetka vzelo iz konteksta in popačeno. Zato si Američani lahko ustvarijo lastno mnenje, Slovenci pa ne:

V smislu je medijska scena, ki je sicer precej pristranska v ZDA, vseeno precej boljša od Slovenije. Je na nivoju, ki omogoča, da demokracija deluje.

Biti za Pahorja, ne biti bebec

Čeprav je v svojem slogu pojasnil, da del ameriških anket oziroma raziskav javnega mnenja bil »očitno ponarejenih«, je Janša v intervjuju prešel na svojstveno analizo Bradleyjevega učinka. Če je pri losangeleškem županu šlo za to, da ni družbeno sprejemljivo biti rasist, je pri Trumpu, tako Janša, glavno vlogo odigral inteligenčni koeficient:

Je pa razlika med tem, kar so oni namerili, in tem, kar je dejansko bil rezultat volitev, predvsem posledica dejstva, da zaradi medijskega stampeda, zaradi vseh teh obtoževanj, zaradi razglašanja Trumpa malodane za bebca. Marsikdo, ki so ga anketarji poklicali, ni povedal, da bo volil za Trumpa. Enostavno si je mislil, mogoče me pa ne kliče nekdo iz agencije za merjenje javnega mnenja, ampak me mogoče sosed preverja, ali sem tudi jaz bebec. Skratka, ta razlika se pokaže povsod. V vseh tistih državah, povsod, kjer je medijski prostor pristranski. In ker ljudje sicer mislijo drugače, ampak kot vidimo v časopisih in na televiziji, večina pa misli, da je, kot primer, Borut Pahor najbolj priljubljen, torej ne morem jaz izpasti kreten in reči, da je to nekdo drug. Skratka ta razkorak je skoraj vedno prisoten, tudi na volitvah v Sloveniji. Tudi te tako imenovane izhodne ankete, ko ljudi sprašujejo, ko gredo že z volišč, potem ko so volili, mnogokrat zgrešijo.

Prvak SDS je sicer omenjeni učinek interpretiral rahlo po svoje: nikakor ne gre za bebavost, tudi ne gre za paranoidni občutek, da me preverja sosed; ključno je kršenje družbenih in moralnih norm in občutek nezaželenosti, ki je z njimi povezan.

V drugem delu je Bradleyjev učinek sicer združen s sledenjem popularnim preferencam (»Če so vsi za Pahorja, bom tudi jaz«), nezaželenost pa je skozi občutek sramu (»kretenskosti«) povezana z njimi. Janševa redukcija na »bebce« in »kretene« veliko pove o njegovem mnenju, da so republikanci, podporniki ali preprosto Trumpovi volivci v družbi močno diskriminirani. Kar se jim dogaja, je skratka velika krivica.

Posledično je temu prepričanju inherentna  vera v »pravilnost« demokracije kot političnega sistema, po kateri je tisti, ki ga izvoli ljudstvo, ne samo v skladu z demokratični pravili ustrezen reprezentant ljudstva, ampak je po definiciji nekdo, ki ne more biti bebec. Povedano drugače: ljudstvo se nikoli ne moti, z njegove strani izbrani reprezentant nikoli ne more biti kreten.

trump-jansa-rezimski-mediji

Iz intervjuja z Janšo na spletnem portalu Nova24TV

(Bi)polarna motnja v razlagi vpliva medijev

Zaradi presenetljive zmage Donalda Trumpa se je končna ocena o učinkih medijev na njegov uspeh še zaostrila. Včeraj je Trump spet ocenil, da proteste proti njemu, ki so se zgodili v zadnjem dnevu od razglasitve volilnega rezultata, spodbujajo mediji; brez njih ne bi bilo protestnikov. Nasploh je novi ameriški predsednik nagnjen medije grajati – v podobni maniri kot Janša. Tudi slovenska desnica nenehno ponavlja mantro o pogromu zoper kandidata, ki je uspel junaško poraziti politične in medijske elite.

Po drugi strani obstaja splošen konsenz, po katerem je ravno hipertrofirana tabloidnost medijev Trumpu omogočila vstop v Belo hišo: brez medijev ne bi bil nič. Toda kaj je zdaj točno, kaj je od obojega res: so mediji omogočili njegovo zmagoslavje ali so mu ga ves čas oteževali?

Sama ta dvojnost, popolna polarizacija stališč v presoji o njihovi vlogi in vplivu, ostaja premalo poudarjena. Republikanci, tukaj nekaj zelo podobnega menita Trump in Janša, medijem pripisujejo neposredne učinke: na tej preprosti ravni jih tudi interpretirajo. V praksi to pomeni, da so zanje mediji neposredni oblikovalci mnenja s svojimi komentarji, minutažo, cenzuro, gate-keeping, manipulacijo. Mediji neposredno spodbujajo odločitve državljanov in končno volivcev.

Kar nam zamolčita, najbrž zavestno, je tista druga in bolj dramatična plat: da prinašajo mediji s sabo še neko drugo dimenzijo, da so platforma za sugeriranje podob, da ustvarjajo prostore resničnostnega šova, da politiko in družbeno realnost mediatizirajo, da s svojo navidez nevtralno vlogo posrednika prenašajo bistvena sporočila na drugih ravneh, ki prinašajo bistveno večje učinke. Da je, skratka, Trump s svojo politično nekorektno in burkaško prezenco bil še kako hvaležen material za senzacij željno ljudstvo, tabloidizirani mediji pa so mu stregli. Če karikiram: v tem smislu je pomembnejša ena medijska minuta prave podobe, ki lahko zlahka prekaša sto minut neprave.

Temu morda pritrjuje tudi ena izmed analiz volitev, s pomočjo katere je hitro razvidno, da bi po klasičnih parametrih »medijske pozornosti« težko pojasnili Trumpov uspeh. Prej bi lahko res govorili o dominaciji stališči v podporo Hillary Clinton, ki preprosto na koncu niso uspela prepričati večine:

Analitična skupina Data Base je preučila skoraj 22 tisoč člankov o ameriški predsedniški tekmi, ki so bili objavljeni med lanskim julijem in letošnjim septembrom. Zajeli so osem večjih medijev: New York Times, Washington Post, Chicago Tribune, Wall Street Journal, Slate, Politico, Fox News in The Weekly Standard. Trumpovo ime se je v naslovu prispevkov pojavilo skoraj v 15 tisoč primerih, ime Clintonove v manj kot polovici. Ton analiziranih člankov je bil zelo različen. O Trumpu so mediji pisali zelo negativno novembra lani, ko je napovedal posebne registre za muslimane in žalil hendikepiranega novinarja. O Clintonovi so zelo negativno pisali v obdobju afere z zasebno e-pošto. Ton pisanja o Clintonovi je bil od sredine decembra lani do letošnjega aprila dosledno bolj pozitiven kot ton, s katerim so mediji obravnavali Trumpa, so povedali avtorji Data Base.

Zmaga politične nekorektnosti

Če sklenem: ameriške predsedniške volitve so pokazale, da standardni parametri medijskega vpliva niso nujno najbolj bistveni element, s katerim bi se oblikovale volilne preference. Ne gre za to, kot pravi Janša, da bi volilna baza izrekla nezaupnico »dominantnim medijem«. Če drži, da je Trump zmagal zaradi izpeljanega Bradleyjevega učinka, torej s pomočjo tihih glasov sramežljivcev, ki si v poprejšnjih anketah niso upali povedati svoje prave volilne odločitve, potem nas to dejstvo pripelje do vprašanja, kaj je tisto, česar so se pri Trumpu  sramovali.

Odgovor je verjetno dovolj enoznačen in edini: njegova robata, ksenofobna, rasistična in mačistična govorica. Oziroma: politična nekorektnost na vseh ravneh. Ta je prava zmagovalka volitev. Od to naprej vodi samo en sklep: če je Trump zmagal zaradi te govorice, se ji verjetno v svojem mandatu ne bo odpovedal.

Prav nasprotno meni npr. Slavoj Žižek, ki je včeraj v New Yorku obžaloval, da tej nekorektnosti nasprotujemo. Njemu se zdi, kot je znova ponovil, v veliki meri nujna, graje vreden je prezir, ki ga kot »elita« kažemo do nje: »Skriti elitizem, neki prezir do navadnih ljudi, ki so dejansko politično nekorektni. V tem je splošna tragedija teh volitev«.

Medijska zaželenost

Če je kaj lastno tabloidnosti rumenih in resnih medijev, če kaj navduši urednike in še bolj lastnike, potem je to ravno robat, mačističen, narcisističen, ksenofoben, nekorekten jezik. Navduši jih tudi takrat, ko se z njim ne strinjajo. Nič se ne prodaja bolje, nič ni bolj newsworthy, nič ni bolj zanimivo v svetu največkrat predvidljive in repetitivne politike. Politična nekorektnost ima torej dve posledici: družbeno nezaželenost in medijsko zaželenost, celo navzlic temu, da so mediji spontani varuh družbene morale. Proizvod prve je neke vrste Bradleyjev učinek, če pristanemo na tezo o njem – za kar imamo kar nekaj dobrih razlogov. Proizvod druge pa so razmere, zavoljo katerih so medijsko servirano in potencirano nekorektnost številni Američani šele sprejeli – pri čemer nianse različnih (re)prezentacij nekorektnosti pri tabloidnih in resnih medijih ne igrajo pomembne vloge.

%d bloggers like this: