Včeraj je Slovenijo pretresla vest, da vlada hiti nameščati ograje po nekaterih mejnih prehodih, denimo Gruškovju, hkrati pa niti malo ne zanika namere, da bo te mejne prehode tudi zaprla. No, nisem prepričan, da smo res pretreseni ali šokirani. Še manj, da se zavedamo situacije ali da vodljivo ljudstvo res čuti kakšno posebno zadrego ob tem. Rad bi se dotaknil prav tega dejstva, samoumevnosti nepretresenosti, v katero smo se ujeli.
Če smo dolga desetletja gojili radovednost, čemu Slovenci nismo zgradili preostalih 13 kilometrov priključka avtoceste do tega izrazito zabasanega turističnega prehoda, edinega še manjkajočega odseka Pyhrnske avtoceste na območju Slovenije, praktično edinega kosa brez avtocestne poti od Hamburga do hrvaške obale, smo ob lanski novici, da bo ta del avtoceste počasi le zgrajen, bili končno pomirjeni. In res, letos so zabrneli stroji in bagri, pot od Dražencev do Gruškovja je postala delovišče. Toda ne, turistična sezona je mimo, ta osrednji mejni prehod s Hrvaško utegnemo ob prihodu beguncev zapreti!
Biti sočuten, biti solidaren
Od začudenja nad to napovedjo je lahko intenzivnejše le še čudenje ob medijskem in siceršnjem molku: v novice so se zaenkrat prebile vesti o novih panelnih in žičnatih ograjah, toda ne več od tega. Za verodostojnejšo ceno bo treba še počakati, čeprav nas izkušnja uči, da bomo to počeli zaman. Se Slovenija pospešeno spreminja v nekakšen sodobni Guantanamo, bomo samozapiranje države z vsemi posledicami vred sprejeli z indiferenco, celo s pomirjenostjo?
Še lani poleti je Cerar obljubljal veliko solidarnosti v odnosu do beguncev. »Zagotovo pa bomo solidarni« je večkrat ponovil. Premier, ki je prišel na čelo vlade in politike z obljubami o več politične kulture in senzibilnosti, z namigi o novih etičnih standardih ob predpostavki, da je politika ravno to, kar misli večina, stara kurba, zato potrebuje čistega in poštenega voditelja, je samo nekaj dni nazaj in še pred informacijo o zapiranju mejnih prehodov znova stregel z moralnimi poduki o pomenu solidarnosti in sočutja za ljudi. Resda ob neki drugi priložnosti, kar ne spremeni poante.
Vprašati bi se morali, zelo nujno, kako lahko hkrati eksistirata oba diskurza, ne da bi mu kaj posebej škodovala: na eni strani izredni etični poudarki o sočutju do soljudi, na drugi poudarki o širini in višini varovalne ograje pred tistimi, ki sočutje potrebujejo?
Sem za begunce, ampak…
Tukaj je eno možno branje. Cerarjeva solidarnost in sočutnost se iztečeta v prazno retorično gesto, fetišizirani ‘ampak’, ki je onstran mannonijevskega ‘ampaka’ tipa »Saj vem, da so Judje čisto takšni kot mi, ampak vseeno jih ne bi imel za sosede.«
V tem ‘ampaku’ se zadržuje Viktor Orban, medtem ko ga je Cerar ob isti madžarski kvaliteti žice nadgradil v polnini nekonsistence: »Saj vem, da begunci potrebujemo solidarnost in so takšni kot mi, ampak vseeno moramo poskrbeti za varnost naših ljudi«. Oziroma: »Saj vem, da begunci potrebujemo solidarnost in so takšni kot mi, ampak vseeno jih ne bomo spustili prek Gruškovja.«
V Črnomlju so svoj lokalnospecifični ‘ampak’ nadgradili v eno najbolj bizarnih perverzij, ki jih zmore človekova iracionalna plat duše: »Saj vem, da so begunci takšni kot mi, ampak vseeno ne bomo dovolili, da nam tacajo po poligonu, ki smo ga zgradili za naše pse.«
Empatija skozi žico
Se pravi: če se orbanovsko zanikanje ne spreneveda oziroma to počne zelo redko, je Cerarjevo na hipokriziji utemeljeno: »Mi smo solidarni, ampak najprej potrebujemo našo varnost.« Čeprav pravih razlogov za občutek ogroženosti ni. Ker v praksi možnost prakticiranj solidarnih ravnanj v pravem pomenu ne more nastopiti, to lahko pomeni le, da smo solidarni v domišljiji, na daljavo, skozi pogled v žici in – skozi predpisane evropske kvote. Empatični smo le, kolikor je tisti, do katerega bi morali gojiti pathos, daleč stran – stran pa je zato, ker smo mu preprečili vstop v razmere, ki bi sploh omogočile solidarnost, dostop do samega sebe. Cerarjeva solidarnost je zato dobesedno varna solidarnost; je način, kako bomo vedno varni, da nam ne bo treba biti solidaren.
V zadnjem letu in pol sem pozorno spremljal vse Cerarjeve izrečene in zapisane besede o beguncih. Misli in razprav o beguncih kot ljudeh, njihovi tragediji in potrebi po sočutju z njimi nisem nikjer zasledil. Vse, kar je predsednik zmogel, je bila vedno ravno ta izjemno abstraktna raven diskurza o solidarnosti, omejena izključno na izrekanje in uporabo tega pojma, a zmerom specificiranega v smislu pogleda skozi opazovalno nišo v bunkerju. Skozi gosto prepredeno žico. Če Orban pač ne govori o solidarnosti, jo je naš predsednik dopušča le v zavetju svojih tehničnih ovir.
Ustrahuj in vladaj!
Da bi etični Cerar nekoliko omilil splošni vtis, se je odločil žičnato rezilno ograjo, ki so jo nabavljali iz tovarn madžarskih zapornikov, ponekod zamenjati s panelno. S tem smo dobili dva obraza gospoda predsednika: bolj humanega, manj humanega. V resnici ista obraza. Prehod od žiletnih rezil k panelnim ograjam ne pomaga, zanikan je celo dobesedno. Kdor si je dobro ogledal mejni prehod Gruškovje in druge, je lahko videl, da gre v resnici za kombinacijo obojega: na določeni višini panelno ograjo vedno obdajo še s »krono«, nevarnih žičnatim in rezilnim okraskom.
Čemu oblastniki to počnejo? Iz strahu, očitno. In velike želje, da med državljane naselijo strah – ne verjamem več, da za tem ni politične računice, politične tehnike. Kajti kdor širi strah, ta bo vladal. Divide et impera, so dejali stari. Deli in vladaj. To geslo danes zamenjuje geslo »Širi strah in vladaj«. Ograje in žico postavljajo na nekaterih ključnih območjih, na katerih bi lahko glede na lanskoletne izkušnje, tako pravijo uradno, prišlo do poskusov množičnega prihajanja na ozemlje naše države. In dodajo, da gre za nujen in začasen ukrep, ki bo policiji omogočal učinkovito varovanje zunanje schengenske meje v primeru ponovitve množičnih migracij. Tako kot na Kolpi se zapiranje dogaja v popolni odsotnosti beguncev, ki bi res pritiskali na našo mejo.
Stranka moderno centriranih preprek
Ne samo, da je SMC postala stranka moderno centriranih ograj, po tem si bomo namreč njihov mandat bržkone najbolj zapomnili, njeno ravnanje je očitno dobro kamuflirana sramotna gesta ponižujočega klanjanja tujim gospodarjem, obenem pa, žal, že odlična marketinška poteza za dvig političnih rejtingov in svoje všečnosti: ljudske množice potihem že odobravajo ali celo obožujejo ograjo. Časi, ko je niso, so minili. Zakaj jo rade volje sprejemajo? Ker je občutek ksenofobije in ogroženosti refleksno že prevladal, v širjenju strahu je Cerarju in pomoči desne politike in medijev končno žal uspelo. S tem je SMC prvaku opozicije iz rok iztrgala njegovo orožje in pokazala, da med obema liderjema v tem ni nobene razlike.
Je ne suis pas un migrant
Znašli smo se znotraj oblaka medijske in siceršnje desenzibilizacije za človeka v neposredni razsežnosti skrbi zanj. Kot vemo že nekaj časa, se po eni strani predsednik republike Borut Pahor hudičevo izogiba sleherni razpravi o beguncih, njegova agenda je pač holivudska priljubljenost pri vseh slojih volivcev za vsako ceno. Bognedaj imeti načela! Pahorjev amoralizem vsebinsko lepo dopolnjuje Cerarjev. Če sem se lani čudil »moralnim presežkom« številnih, ki so ob terorističnem napadu na Charlie Hebdo svarili pred prazno gesto solidarnosti na način, da so se razglašali za tistega, ki ni Je suis Charlie, kar so konvertirali v odkriti in deklarativni Je ne suis pas Charlie, če so drugi ponovili vajo ob primeru terorističnega masakra v Parizu, se na načelni ravni pred nami dogaja perfidna substancializacija istega: namesto Je suis un migrant smo na prikriti ravni deležni politične legitimacije geste Je ne suis pa un migrant. Sporočilo, ki je enostavčna resnica Cerarjeve solidarnostne politike.
Konec turistične sezone
Turistična sezona je za letos očitno končana, Nemci, Čehi, Poljaki, Skandinavci in drugi na poti od Šentilja proti Zagrebu in hrvaškim destinacijam se bodo krepko ušteli, če bodo kupili slovensko vinjeto. Kajti na mejnem prehodu, ki ga utegnejo zapreti, kot obljublja Cerar, se bodo zaleteli v žičnato prepreko. Ja, biti Guantanamo ni ravno atraktivna turistična izbira, celo tranzitna ne.
Več:
You must be logged in to post a comment.