Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

Ali vršilec dolžnosti odgovornega urednika Dela Gregor Knafelc posluje z davčnimi oazami?

Bojan Požar je pred kratkim dokazoval, da ta trditev drži. In da je silno nerodna v luči Delovega kitenja s preiskovalnim perjem v mednarodnem preiskovalnonovinarskem projektu okoli Panamskih papirjev. Nerodna je tudi sicer.

Novica se ni prebila do največjih medijev. Verjetno bi se morala. Od večjih je o njej poročal zgolj Večer (14. september 2016) in njihov novinar Uroš Esih, tudi z nekaj neskrite note konkurenčnega časopisa. Knafelc je nato poslal obema medijema identičen demanti.

Kako izvesti demanti

Poglejmo si v kratkem, kakšno obrambno taktiko je pri tem ubral; citiram zapis v Večeru dne 17. septembra.

Prva Knafelčeva trditev:

»Trditev, da sem se izmikal razkritju o poslovanju družbe Grecom, katere lastnik sem, z izgovorom, da podjetja ne vodim več, ni resnična. Najprej je treba poudariti, da ni šlo za nikakršno razkritje, saj so vse transakcije družbe Grecom, tudi transakcija, ki jo izpostavlja članek, objavljene v javno dostopnih bazah. Družba Grecom posluje transparentno, poravnane pa ima tudi vse davčne obveznosti, zato ni v poslovanju družbe nič skrivnostnega ali spornega, kot se to neutemeljeno poskuša prikazati v članku.«

V.d. odgovornega urednika poskuša začetno trditev »Knafelc se je izmikal razkritju o poslovanju družbe Grecom« zavreči s tezo, da se razkritju ni mogel izmikati, ker razkritje dejansko ni razkritje. V podkrepitev temu navaja razlago: poslovanje družbe Grecom je bilo transparentno, vsem dostopno v javnih bazah, poravnalo je vse davčne obveznosti, v njene poslovanju ni nič skrivnostnega ali spornega.

Ta del obrambe ne more držati: že za Delove standarde same po sebi, saj je prav ta časopis odkrival panamske dokumente, je poslovanje v davčnih oazah nujno sporno in do njega moramo gojiti, kot so zapisali pri Delu samem, ničelno toleranco. Obramba ne drži niti vsebinsko, ko poskuša pojem »razkritja« definirati na omejen način in s tem ubežati očitkom: seveda lahko odkritju, da je Knafelc kot direktor posloval v davčnih oazah, ustrezno rečemo »razkritje«. Poskus nove semantične kalibracije, ki je odgovorni urednik niti ne razvije, ne more biti prepričljiv manever.

Druga Knafelčeva trditev

Drugi element v strategiji obrambe, ki želi zanikati trditev, da se je Knafelc izmikal povezavi  s poslovanjem v družbi Grecom, ker da podjetja ne vodi več, je bil takšen:

Napačen in zavajajoč je tudi zapis o mojem odgovoru, saj naj bi se bil izgovoril, da podjetja ne vodim več. Dejstvo je, da nisem več direktor družbe Grecom, pri čemer ni šlo le za “formalen prepis”, kot je navedeno v članku, saj družbe niti formalno niti neformalno ne vodim več jaz. Zato sem Požarju odgovoril, da bom preveril podatke, o katerih me je spraševal, in mu odgovoril, a te priložnosti seveda nisem dobil.

Knafelc torej želi povedati naslednje: Podjetja Grecom ne vodim več, zato nihče ne more trditi, da sem se izmikal razkritju o njegovem poslovanju. V podkrepitev svoje teze o razbremenjenosti nato razloži, da ni več njen direktor, da ni šlo le za formalen prepis na osebo, ki jo Požar oceni za njegovo partnerico, temveč da ga ne vodi več niti formalno niti neformalno. Ker ni direktor, še nadaljuje s pojasnilom, bi šele moral preveriti nekatere podatke, da bi lahko ponudil odgovor.

Na ravni povedanega je ta del Knafelčeve zavrnitve videti smiseln. Vendar prepričljivost popolnoma skazijo trije pogoji. Prvi je tale: Knafelc je še vedno in ves čas lastnik tega podjetja. Dalje, prepis podjetja je morda opravil na partnerico ali s sabo povezano osebo – česar ni zanikal. Tretji pogoj je umetno vnesena dihotomija sem bil direktor/nisem več direktor. Tudi če Knafelc ni več direktor, ga takšno dejanje posebej ne razbremenjuje – sploh v luči dejstva, da je še zmerom edini lastnik.

Ni prvič, da je kdo lastnike Dela povezal z davčnimi oazami – in Knafelc je prišel za urednika neposredno z mesta, ki ga je opravljal pri idrijski družbi FMR. Že pred letom je moral Stojan Petrič zanikati, da bi svoje posle v povezavi s podjetji v Luksemburgu oziroma prek davčnih oaz.

Spoštovanje in sloga

Nekako imamo na sumu, da ne more biti zelo pristen niti v svojem opisu odlične atmosfere, ki da vlada med novinarji Dela:

Neutemeljen pa je tudi zapis o tem, kaj naj bi moje imenovanje za v. d. odgovornega urednika Dela pomenilo v novinarski srenji. Z novinarji in uredniki Dela namreč tvorimo dobro ekipo, v kateri vladata spoštovanje in želja doseči skupne cilje.

Spomniti velja na blog Marjana Zlobca, ki vsebuje že kronološki arhiv odpuščanj na Delu in novinarskih stisk po prihodu novih lastnikov. In tudi na mnenje DNS, ki je ob njegovem imenovanju opozorilo, da »gre za podjetnika oziroma piarovca, ki nima nobenih novinarskih in uredniških izkušenj, celo več, na mesto prvega človeka prihaja v uredništvo nekdo z ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank.«

Seveda lahko razumemo, da Delo v svojih razkritjih znanih Slovencev, ki so jih našli v dokumentih, ki nakazujejo sistematične zlorabe skozi poslovanja v tax haven, ni moglo navesti svojega novinarskega šefa. Po vsem sodeč pri podjetju Grecom niti ne gre za posebej velike zneske.

Je pa povsem nedopustno, da je zgodba šla mimo večine novinarjev. Začetni očitek o moralni hipokriziji Dela je zato mogoče razširiti na domačo novinarsko srenjo v celoti.