Generalni direktor UKC in njegova ljubica

Ima v.d. generalnega direktorja UKC Maribor ljubico? Nekateri mediji očitno menijo, da jo ima in da je ta podatek v maksimalnem javnem interesu.

Spet drugi mislijo, da ima Janez Lavre »zgolj« partnerico in posledično verjamejo, da je podatek posredno za javnost. V kakšnem primeru in kdaj bi nas zasebno življenje res moralo zanimati in ali so novinarji prestopili prag dovoljenega, kršili novinarski kodeks?

Odgovor je preprost: seveda so ga, v prvem primeru. Moj poglavitni namen ni pogrevati že znano, raje želim opozoriti na težko določljivo mejo, ko se neko novinarsko sporno ravnanje prevesi v navidez nesporno. In kriterije, ki jih nihče ne pozna, niti ne poskuša poznati.

Zasebna partnerica na zaupanje

Od odhoda prejšnjega generalnega direktorja UKC Maribor, dr. Gregorja Pivca, sicer dolgoletnega člana SDS in predsednika te stranke v Mariboru, tudi kandidata za župana, se na prišleka lepi vrsta očitkov o spornem ravnanju.

Predvsem mariborski Večer je dokazoval, da je še zlasti imenovanje dveh sodelavcev izrazito sporno. Jana Juvan je tako razkrila, da je Lavre »na zaupanje« – ljubka fraza in sistemska možnost, ki jo za legitimacijo svojih odločitev rad uporablja tudi mariborski župan – v bolnišnici zaposlil svojo partnerico:

Tandler je bil na podobnem delovnem mestu že v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, ki jo je pred prihodom v Maribor vodil Lavre. Čepinova pa je Lavretova partnerica v zasebnem življenju, kar zbuja sume o nepotističnem kadrovanju novega direktorja, ki je na to mesto ustoličen le začasno.

Do te točke se zdi, da z vidika medijske etike ne moremo zaslediti nobene posebne težave: časopis je razkril nepotistično ravnanje, v katerega sta vpletena njegov direktor in njegova partnerica. O tem, kakšen status ima slednja, ne vemo kaj prida in povprečen bralec se po tem niti ne bo spraševal.

Od partnerke do ljubice

Naše prepričanje, da je novinar postopal profesionalno in korektno, izvira iz dobrohotne in neproblematizirane predpostavke, da je svoje trditve seveda preveril. Takšna odsotnost dvoma je za bralca verjetno temeljna in brez nje verjetno ne bi kupil časopisa.

Tudi sam sem postopal na enak način. Dokler nisem ugledal nekega drugega zapisa o istem ravnanju direktorja na Janševem portalu Nova24TV. Z vidika novinarskih standardov je seveda jasno, komu zaupati in komu ne. Verjetno je konfrontacija različnih informacij sprožila neizogibno ugibanje o tem, koga točno je Lavre zaposlil od sebi in kakšne implikacije ima vsebina tega podatka z našo presojo o tem, ali je morda novinarska korektnost pri tem vendarle trpela.

Podpisani A.R. je namreč na omenjenem portalu neposredno sprožil staro in tipično spraševanje o vdoru v posameznikovo zasebnost: če je Večerova novinarka uporabila sintagmo »Lavretova partnerica v zasebnem življenju«, iz česar bi sklepali, da izhaja iz domneve, da takšna partnerska povezava ni skrita pred javnostjo, je nasprotno A.R. izhajal iz točno nasprotne domneve – ne gre za partnerico, gre za ljubico v okoliščinah, v katerih je Lavre dolgo časa takšno razmerje skrival pred družino.

Zavajati družino, hliniti krščanske vrednote

Vedejevski generalni direktor naj bi, kot v neskritem političnem tonu sovraštva do Nove Slovenije pravi avtor, bil »človek, ki živi mirno družinsko življenje in je poročen ima ljubico že nekaj let«. Oba, tako on kot ljubica, naj bi bila aktivna člana stranke Ljudmile Novak. Ne le to, ko se je odločal, zapiše, je »od petih kandidatov bila seveda izbrana ljubica novega v. d. direktorja Lavreta.«

Avtor striktno uporablja izraz »ljubica«, ob tem pa kara direktorjevo hipokritično krščansko privrženost vrednotam: »Lavre pa že nekaj let, po navedbah našega vira, zavaja svojo družino in jim pusti verjeti, da živijo srečno družinsko življenje.«

Ob tem si privošči še nekaj krepkih moralnih sodb, med katerimi je najbolj pikantna v hudi konkurenci morda tale:

»Tako je, če moškega ljubica in sedaj tudi uradna svetovalka v UKC Maribor ( ki jo je lani zaposlil v SB Slovenj Gradec, predtem pa neuspešno poskušal spraviti v politiko že 2014)  povsem zmeša, da mu nobene moralne vrednote niso več svete.«

Od družinskih vrednot k novinarskim

Začetna večerovska intuicija, po katerih nas je zanimalo nepotistično ravnanje direktorja, ki zaposluje svoje partnerko, je s tem člankom pridobila na kontekstu, zaradi katerega se nevpleteni državljan mora nujno vprašati naslednje: kaj je torej res, da je Lavre zaposlil svojo partnerko ali svojo ljubico? Zdi se, da je razlika v našem vrednotenju povsem odvisna od te navidez neznatne, a v bistvu odločilne distinkcije.

No, 17. člen slovenskega novinarskega kodeksa govori o tem, da mora novinar spoštovati pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Lahko se strinjamo, da podatek, s kom si deli posteljo direktor mariborske postelje, ne more biti v interesu javnosti. O tem nas ne rabi prav nič zanimati: pa naj gre za ženo, dodatno partnerko ali ljubico. Celo najbolj konservativni medijski delavci bodo temu konsenzualno morali pritrditi – tudi na podlagi spoštovanja etičnih kodeksov.

Težava nastopi, če se pred nami razvije sum, da je nekdo zlorabil svoj položaj zato, da bi na neko delovno mesto promoviral takšno osebo: bodisi ženo, dodatno partnerko ali ljubico. Novinarska zadrega je realna: po eni strani ima novinar zavezane roke, ker ga zasebno življenje res ne sme zanimati, po drugi je podatek o zasebnem življenju nujno integralni del njegove trditve, ko bo ugotavljal, da je npr. nekdo ravnal ali kadroval nepotistično – kot v Lavretovem primeru.

V vsakem primeru je običajno stopil na spolzka tla: ker ljudje z urejenimi družinami svoje ljubezenske afere skrivajo in jih seveda niso pripravljeni deliti z javnostjo, velikokrat ni mogoče trdno dokazovati, da jih imajo in na tej podlagi graditi svoje utemeljene sume takrat, ko so tretjim osebam omogočili npr. posel ali službo.

Dva dispozitiva

Pred nami sta torej dva dispozitiva novinarskega postopanja: prvi je neproblematično takšen, da je vpogled v zasebnost posameznika strogo varovana vrednota, ki lahko relativno redko zanima javnost, zato se bo novinar takšnega posega vzdržal. V dveh domačih aferah – svingerska afera s tedanjim poslancem Aurelijem Jurijem in mariborska afera ravnateljamariborska afera ravnatelja, ki je kasneje storil samomor – je slovenski novinarski razred, ko gre za Društvo novinarjev Slovenije, čvrsto stal na stališču, da je šlo za posega v posameznikovo zasebnost. Svoje drugačno stališče sem večkrat komentiral v primeru slednjega, kjer se s tem nikakor nisem strinjal.

Drugi dispozitiv, katerega težava je v tem, da se informacijsko naslanja na prvega, je povsem drugačen. Pri njem ne gre neposredno za vprašanje posega v zasebnost, temveč pisanja o nečem, kar je deloma ali celo v ključni točki z njim povezano. Nobenega dvoma ne more biti, da je nepotistično in klientelistično ravnanje zaposlenih v npr. javnih zavodih absolutno nekaj, do česar ima javnost polno pravico do informiranja in da pri tem ne moremo imeti nobenih zadržkov.  Toda to te trditve lahko pridemo le, če v svoj presojo vpotegnemo podatek iz zasebnosti. Čemu dati prednost, Večerovi karakterizaciji o zasebni partnerki ali Janševemu portalu, ki govori o ljubici?

Če lahko ravnanje slednjega obsodimo, ker avtorjeva naracija ni zavezana pisanju o nepotizmu, temveč verjetno celo v večji meri domnevnemu Lavretovemu (ne)moralnemu značaju, nezvestobi družini in zakonski partnerici, s čimer krši 17. člen kodeksa, je bolj subtilno vprašanje, kaj je tisto, kar takšno postopanje ločuje od postopanja Večerove novinarke.

Opis »partnerica v zasebnem življenju« po vsem sodeč ne implicira, da bi šlo za skrit in nejaven podatek. Nasprotno, partnerjev običajno ne tajimo in bralec je lahko ob prebiranju Večera utemeljeno domneval, da to velja tudi za Lavretov primer. Janšev portal pa nasprotno izhaja iz opisa »ljubica« in izrecno opisuje tajitev, da bi lahko očital hipokrizijo: direktor naj bi navzven živel zgledno družinsko življenje, svojo ljubico pa prikrival pred družino, saj zanjo »niti njegovi domači niso vedeli do pred nekaj meseci«.

Tehtanje javnega interesa

Čisto hipotetično se zato vprašajmo: kaj pa, če sta oba novinarja razpolagala z istim virom in s povsem enako informacijo? Le da so se pri Večeru odločili, da »ljubico« zamenjajo za »partnerico«, ker bi prvo zvenelo preveč nekorektno in etično nesprejemljivo, medtem ko so se pri Janševih raje odločili za neposrednost v izrazju, opisu in presojah? Je razlika v korektnosti in nekorektnosti pristopa res tako majhna in neznatna?

Situacija z Janševega portala je v tem primeru enoznačna in vredna obsodbe. Kako pa je z Večerom? V hipu, ko je novinarka zapisala sintagmo »partnerica v zasebnem življenju«, je po svoje posegla v direktorjevo zasebnost, če se je pri tem zavedala, da gre za skrito intimno razmerje. Po drugi strani je na tehtnici verjetno dala prednost javnemu interesu in morda razmišljala po naslednji shemi prepričanja: Res je, da ne podpiram posega v zasebnost, toda če je ta podatek potrebo podati zaradi interesa javnosti v neki drugi okoliščini, ga bom pač razkrila. S tega vidika je postopala korektno in ji ni mogoče ničesar očitati. Z majhno notico pod črto: uporabiti je morala lepše, bolj evfemistično izrazje o partnerici, ki pri javnosti konotira nekoliko drugače. Še bolj velja povedano, če je novinarka Večera razpolagala z informacijo, ki ne potrjuje zgodbe o ljubici, temveč odkriti partnerici. V tem primeru, kakopak, posebne novinarske dileme ne bi bilo.

Več:

Javni interes, mariborska tragedija in dopuščanje razprave