Telekom in protislovja tistega, ki ni mož beseda

Če bi po malem z nekaj dobre volje še sprejeli, da mediji ne zmorejo analizirati Cerarjevih verbalnih akrobacij, skokov v protislovja in čudnih retoričnih obratov, ki javnosti ne bi smeli pustiti indiferentne, se malce zaplete z bolj enostavnimi zgodbami. Na primer z dokazi o nekonsistencah, samozanikanjih, lažeh. Za medije in politične komentatorje je bila predsednikova akrobacija o pritiskih, ki so bili obramba pred njimi, evidentno pretrd oreh.

Toda kaj so storili, ko je vodja Združene levice Luka Mesec predsedniku serviral požrto besedo ob prodaji Telekoma, ko je preprosto primerjal lanske besede z letošnjimi in njim sledečimi dejanji? Ne veliko.

Mesec je poočital Cerarju, ki nas te dni, skupaj s SDH-jem, očitno sili v njegovo prodajo, da ni mož beseda:

Cerar Mesecu: Glede Telekoma zavajate
Glede prodaje Telekoma Slovenije pa je vprašanje na Cerarja naslovil Luka Mesec (ZL). Očital mu je, da je prelomil obljubo, da ne bodo prodajali strateških podjetij, in ga vprašal, ali se mu zdi ponujena cena ekonomsko upravičena in zakaj vlada ni glasovala o prodaji.

Premier se je z Mescem strinjal, da je bil v preteklosti res zadržan do prodaje Telekoma. Je pa zanikal, da je prelomil obljubo, saj ni nikoli obljubil, da bo ustavil prodajo. Poudaril je, da je sklep o privatizaciji potrdil DZ in je postal zavezujoč, postopki pa so že potekali in bi lahko resno prizadeli ugled Slovenije. Opozoril je tudi, da Telekom dnevno propada zaradi številnih pijavk, ki so nanj prisesane, in zaradi premalo vlaganj v preteklosti.

Po njegovem mnenju o prodaji kroži ogromno neresničnih informacij in se je stvar povsem politizirala. Znova je zanikal, da bi vplival na SDH in hkrati poočital ZL-ju in nekaterim drugim strankam, da so v preteklih tednih izvajali velik pritisk nanj, nekateri pa so vodstvu SDH-ja celo grozili.

Še bolj konkretno je Mesec postregel tudi z obremenilnimi citati, nakazujočimi premierovo dvojno moralo:

MIRO CERAR, MOŽ BESEDA?

“Izrazito sem zadržan do prodaje Telekoma” (Miro Cerar, Mladina, 6. junij 2014)

“Naša stranka nasprotuje prodaji Telekoma Slovenije in Aerodroma Ljubljana” (Miro Cerar, Reuters, 6. junij 2014)

“Dejstvo je, to moramo priznati, da je bilo teh petnajst podjetij dano na spisek dokaj nestrateško, bi rekel nesistematično, brez neke čvrste logike, ampak to je pač preteklost” (Miro Cerar, RTV, 12. januar 2015)

Zgodilo se seveda ni nič: razen poročil med besednem dvoboju med obema protagonistoma v parlamentu. Se pravi, novinarji niso bili sposobni prezentirati požrte besede kot problematične, da so na koncu, kot da velja beseda proti besedi, kjer sta obe enako dobri, zavzeli ekvidistanco.

No, sam sem našel še kompleksnejši citat Cerarjevega nasprotovanja privatizaciji Telekoma. V Tarči je 12. junija lani, seveda tudi pred volitvami, poskušal rušiti tedanjo predsednico vlade Alenko Bratušek in ji očital nič manj kot hlapčevanje Bruslju. Predstavljal se je nič manj kot upornik proti njemu, svaril, da ne smemo zgolj servilno slediti EU. Tedanjo vlado je pokaral, češ »kot mali šolarji prejemamo ta navodila« in izrecno navajal kot primer hlapčevanja samo privatizacijo. Nato je prešel prav na primer Telekoma in navedel njegovo prodajo kot izrazito problematično. Tole je dobesedni prepis iz nastopa:

Mi smo naredili seznam 15 podjetij, med katerimi se je znašel tudi Telekom. Kar je zame izrazito problematično. (…) Naša stranka je za privatizacijo, ampak za nadzorovano. Tam, kjer gre za neke strateške firme, take, ki imajo informacijski ali drugi strateški pomen za Slovenijo, kot je na primer Telekom, to ni zadeva, ki bi jo lahko z lahkoto privatizirali, če sploh. Jaz osebno je ne bi. Imamo tudi nekatere, kjer je treba biti zadržan. Recimo Aerodrom je tak in Luka Koper. Tu imamo dovolj manevrskega prostora, da ne sledimo slepo nekim navodilom, ampak da vpeljemo končno lastno politiko. Slovenci si moramo pridobiti nazaj lastno kredibilnost.

Glede Telekoma lahko ugotovimo:

(a) da je Cerar nesporno oporekal privatizaciji Telekoma, ki ga je označil za strateško firmo, ki je po njegovem osebnem prepričanju ne bi smeli privatizirati.

(b) da je svoje nasprotovanje privatizaciji Telekoma kritiziral v kontekstu upiranja diktatom in slepim ukazom iz Bruslja, češ: njim se moram upreti in ne prodati Telekom je implicitno oblika tega upora.

(c) da je se je skliceval na »manevrski prostor« pri tem, da ni treba slediti navodilom pri npr. prodaji Telekoam.

Koliko je torej vreden Cerarjev manever v polemiki, češ nisem prelomil nobene obljube, saj nikoli nisem obljubil, da bom ustavil prodajo?

Navidezno ta trditev formalno drži: tega točno res nikoli ni obljubil. Vendar mu Mesec v taki obliki niti ni očital. Težava je v sprenevedanju, saj biti proti prodaji Telekoma pač implicira – in v predvolilnem času implicira obljubo! – da boste na politični funkciji, ki jo opravljate, storili vse, da do prodaje ne bo prišlo. Če tega ne počnete, ste licemeren: govorite eno, delate in dopuščate pa drugo. Razen tega, če ni prelomil obljube, potem bi moral prodajo obžalovati, ne pa zanjo navijati.

Predstavljajmo si, da bi se Cerarjevi starši zmenili za »dogovorjeno poroko«: svojega sina bi obljubili hčeri nekega lokalnega poglavarja. Ko bi ga njegovi prijatelji začudeno vprašali, ali mu je hčera sploh všeč, bi jim iskreno zaupal: ni mi všeč, treba se je upreti diktatom z vrha, nasprotujem poroki z njo, osebno sem proti! A kaj, dogovorjena poroka bi bila izpeljana. Kako prepričljivo bi bilo Cerarjevo kasnejše izvijanje pred obtožbami prijateljev, češ saj si bil vendar proti poroki, ko bi jim odvrnil: »Nikoli nisem obljubil, da bom ustavil poroko!«

Kdaj se bodo slovenski mediji naučili vsaj opozarjati na protislovja naših politikov, če jih ne tudi kaznovati?