Za RTV praznovanje upora proti okupatorju ni smiselno

Ne samo, da je MMC RTV Slovenije nedavno tega v neposrednem prenosu v živo (lifestream) prenašal dogodek v podporo eni osebi in v podporo grobi ulični lustraciji slovenskega sodstva, vedno več indicev kaže, da se javni servis znova, tako kot v Janševem mandatu 2004-2008 in času vladavine četvorice Guzej-Možina-Vasle-Granda vedno bolj pogumno usmerja proti desni – morda bi to še celo požrli, če ne bi bila cena za preusmerjanje res visoka.

Nekateri namigujejo, da so vse to znamenja novega vetra na javnem servisu po prihodu dr. Ljerke Bizilj in Jadranke Rebernik. No, tudi brez nje ne bi bilo bistveno bolje. V petek, 24. aprila, je pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani potekal shod Odbora 2014 ob odločitvi ustavnega sodišča, da razveljavi obsodilne sodbe prvaka SDS Janeza Janše, upokojenega brigadirja Toneta Krkoviča in prokurista Rotisa Ivana Črnkoviča v zadevi Patria. Ker se pač primer vrača na prvo stopnjo v ponovno odločanje. Spomnim se lifestream prenosov vstaj, toda to niso bili prenosi v podporo komurkoli in še najmanj v podporo eni oziroma trem osebam.

Če se sprašujemo, čemu pri nas sodstvo nima nobenega ugleda, potem se ob ogledu posnetkov v živo, med katerim je dominiral napisal »lustracija«, več ne rabimo slepiti: k napadom nanj in uličnim pogromom nesporno močno prispeva RTV Slovenija.

Ni naključje, da je na istem shodu ena poglavitnih tarč napadov bilo prav novinarstvo in mediji v celoti. Janša je v svojem govoru pred vrhovnim sodiščem celo nakazal, da ne bo bolje, dokler Slovenija ne bo dobila »alternativnega medija«. Tako kot je enako predvidljivo, da so se protestniki potem odpravili še pred RTV Slovenija in parlament – v tem vrstnem redu. Še ena razlaga so torej ponuja kar sama: javni servis je morda klonil, kajti če protestniki vzklikajo pred njeno stavbo v napačnem prepričanju, da mora več programskega časa biti namenjenega njihovi borbi v podporo Janši, jim je treba pač ugoditi. S tem je RTV Slovenija zavestno kršila načelo nepristranskosti po Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija.

Le nekaj dni kasneje pa smo v prispevku v osrednjem informativnem dnevniku na 27. aprila bili deležni posebne uravnoteževalske tehnike tudi glede zgodovinskih dejstev – kot da je dejstva treba ali možno uravnoteževati, kot da bi resnica glede dejstev bila nekako ali celo nujno sredinska. V prispevku Julije Kočar so na sam dan praznika, torej Dan boja proti okupatorju, ponovili staro recepturo in dali priložnost dvema za ta namen izbranima »uravnoteževalcema«, zgodovinarjema dr. Božu Repetu in dr. Tamari Griesser Pečar. Očitno po sistemu levo-desno.

Dveminutni prispevek so nato tendenciozno zaključili z uličnim intervjuvanjem mladine, ki je, kako pričakovano, bila povsem indiferentna do praznika ali ga sploh ni poznala. S čimer so se, spet pričakovano, poklonili misli enega izmed obeh intervjuvancev, dr. Griesser Pečar, ki je trdila nič manj kot to, da praznika ne potrebujemo: saj ga vendar nihče ne ceni in nihče ne pozna. Še več, njeno misel o nepotrebnosti praznika je povzel tudi moderator Dejan Ladika pri uvedbi prispevka, s čimer je poanta prispevka postala neposredno prepoznavna.

Prispevek o odvečnosti dneva upora proti okupatorju, prej dneva osvobodilne fronte, na sam dan praznika v centralnem TV dnevniku, je eno najbolj pomenljivih sporočil urednikov javnega zavoda, ki smo ji slišali v zadnjih letih. Bi nas moralo močno skrbeti, a kaj, ko ga niti ne opazimo. Ob samem dejstvu, da medijski psi čuvajo seveda znova niso zalajali, je srhljiv že sam poskus nacionalkinega predrugačenja zgodovinskih dejstev in njegova legitimacija pod krinko mantre uravnoteževanja.

Med drugim smo tako slišali cvetko, da so konec aprila »komunisti še bili zavezniki Hitlerja, ker je veljal Hitler-Stalinov pakt« – po Griesser Pečarjevi torej pakt o nenapadanju implicira zavezništvo. Slednje se je nato steklo v naslednjo inferenčno sugestijo:  »26. aprila 1941 ni bilo ne OF ne upora. Takrat so ustanovili protiimperialistično fronto.« (Griesser Pečar), nato prešlo v oceno, da o prazniku »Zgodovinarji niso enotni« in »zgodovinarji o njegovem pomenu še vedno polemizirajo«. (novinarka) in že citirano končno vrednostno presojo »Ta praznik nima nobenega smisla.« (Griesser Pečar).

Takšna relativizacija ustanovnega sestanka komunistov, sokolcev, krščanskih socialistov in kulturnikov v hiši književnika Josipa Vidmarja in njegovega pomena pri začetku upora proti okupatorju evidentno močno odstopa od vsega, kar smo doslej vedeli. Protipostavitev dveh zgodovinskih mnenj, če bi že po sebi obe bili legitimni, torej ni imela niti namena ponuditi »pravo« zgodovinsko resnico, ki naj bi bila drugačna od etablirane, temveč bistveno močnejšo začetno ambicijo (o)vrednotenja praznika kot nesmiselnega.

Njegova sugerirana nesmiselnost je bila zato prejkone začetni cilj, »uravnoteževanje« pa zgolj priročno orodje, kako prispeti do njega. Kateri bo naslednji praznik, ki nam ga bo RTV poskušala vzeti? In s pomočjo katerih zgodovinarjev?