Žižkov komunizem, ki je pot nazaj

Planet Siol je povzel intervju Slavoja Žižka za nemški Spiegel, v katerem se označi za komunista, a tudi pojasni, zakaj:

Najbolj znani slovenski filozof Slavoj Žižek je v pogovoru za nemški tednik Der Spiegel povedal, da ne pričakuje nove revolucije. Na vprašanje, ali je še komunist, je odgovoril, da ga imajo številni za trčenega marksista, ki čaka na konec časa.

“Sem mogoče precej ekscentričen, toda nisem nor. Sem komunist zaradi odsotnosti nečesa boljšega, iz obupa nad položajem Evrope,” je pojasnil. Dodal je, da poti nazaj v komunizem ni. 20. stoletje je mimo in trajni totalitarni režim ni več mogoč.

A Žižek svari pred novo nevarnostjo: “Na obzorju se kaže nekaj temačnega”. Ne gre samo za usodo kapitalizma, ampak usodo naše zahodne demokracije. Kitajska, Singapur, Indija ali Turčija ne obljubljajo nič dobrega za prihodnost.

Če postavimo skupaj trditvi »Ni poti nazaj v komunizem« ter »Sem komunist zaradi odsotnosti nečesa boljšega«, potem v seštevku pomenita, da je Žižek komunist zaradi odsotnosti nečesa boljšega in s tem za nekaj, do česar ne vodi nobena pot.

Biti komunist je torej biti za pot, ki je ni, pot nazaj.

Toda Žižek je za takšno pot iz strahu pred prevlado in nevarnostjo novega fašizma ali vsaj novega avtoritarizma.

Biti za pot, ki je ni in je pot nazaj, zaradi nevarnosti fašizma, zveni požrtvovalno in hvalevredno. Kajti kdo bi si ne želel ustaviti vzpona strahotne ideologije in družbenega reda, storiti karkoli, da se ga ustavi?

Toda kako ustaviti fašizem, kako oceniti to hvalevredno gesto? Mar res z izbiro poti, ki je ni?

Ustavljati fašizem na ta način verjetno pomeni ne ustavljati ga, odpovedati se tej možnosti:  ker ni razrešeno naslednje. Če je naša izbrana pot za njegovo ustavitev neobstoječa, če je ni, če ni smiselna, potem nismo le za nekaj, kar nima poti, ampak zaznane nevarnosti niti preprečilo ne bo. Če pa razveženo cilj in sredstvo, če je komunizem le sredstvo, ki je brez cilja in pot do njega zaman, potem je biti komunist neka instrumentalizirana vloga v odsotnosti nečesa boljšega, ki nima perspektive in cilja, je pa na voljo le za to, da bi na tej poti brez cilja ustavljali fašizem.

Na ta način bi se Žižek še rešil iz zanke svoje paralogistike. A je potem zapadel v drugo: ni dokazal, da je komunizem in samo komunizem edina možna oblika boja proti fašizmu, in še ta obsojena na propad.