Socialni pornič in varno novinarstvo

RTV o je o Alukomnu poročala večkrat in gledali smo tudi posnetke obupanih delavcev. Tako je pod nos dobila mikrofon uboga čistilka, ki seveda ni imela veliko povedati; na glavo delavca se je bankrot pač zrušil kot naravna nesreča, žled ali potres.

Zanimivo, nihče ni tiščal mikrofona pod nos nekdanjemu ministru Miklavčiču, ki je res mogoča zakladnica informacij.

Tako pridemo do prvega pravila zdajšnjega slovenskega novinarstva: varnosti. Če bi zahtevali odgovore na pravih mestih, bi jih lahko celo dobili in se komu zamerili. Zato raje tekajo okoli žrtev, ki ne vedo, kaj jih je zadelo. Za poročanje je torej zelo varen žanr socialni pornič, ki najbolj ugaja glasu ljudstva, všečnosti za vsako ceno – najdete siromaka in masturbirate ob njem, potem pa boben trikrat udari in začnete prepevati refren: “Prekleta država!” Kot novinarji se počutite odlično, dobri samaritani pač, obenem pa ste varni, saj vzrokov siromaštva niste niti omenili.

Opis novinarske »varnosti« bi veljalo malce razširiti: kar precej sem prepričan, da to ni pravi situacijski izraz za novinarsko početje, da je zgolj eden izmed elementov v genezi neke drže.

Situacija, ki jo opisuje Miha Mazzini v nekako svoji slogovni in miselni maniri, namreč največkrat rezultira iz več vidikov: ne gre le za to, da se s poglobljenim poročanjem lahko komu zamerimo in dregnemo v sršenje gnezdo, vznejevoljimo urednike, elito, mrežo, posledično spravimo v ne-varnost svojo službo, površno in površinsko poročanje je  varno – če naj tako rečem – še iz drugih bistvenih in bolj bistvenih razlogov. Če bi namreč želeli v koga drezati, bi morali obvladati materijo – velikokrat pa novinarji nimajo te samozavesti. Obvladati bi morali kontekste, se poglobiti, soočati argumente, vztrajati in se zoperstavljati – a vse to je mučno. Naslavljanje na žrtev in nastavljanje mikrofona z enostavnim »Kaj menite?« je preprosto ne le varnejše, temveč tudi enostavnejše.

Varnost je torej tu izraz za paleto stanj, za komoditeto, neznanje, lenobo, hitenje, indiferenco, bežanje v trivialnost in brezproblemskost, seveda ne nujno za vsa med njimi. Redko pa je motiv zgolj varnost na zgoraj opisani način.

In ko je, takrat v tisti drugi sferi »brezodgovornosti«, torej novinarskega pristopa in podajanja na ravni »pričam ti priču«, da bomo lahko še dalje jezni na državo, politike in lastnike,  zlahka postane njeno »varno« nasprotje opisani socialni pornič.