Alenke Bratušek vaje v izmikanju

Alenka Bratušek, včasih in že dolgo nazaj je imela tudi kak svetel trenutek, nesporno ne da veliko na svojo verodostojnost. Prav njena nonšalanca do dejstev in hoja slonice v trgovini z medijskim porcelanom jo počasi in zanesljivo postavljata na smetišče domače politične scene. Res pa je, da tja ni težko priti, tudi če si nedolžen.

V zadnjem intervjuju za sobotno prilogo Dela streže s scenariji, ki spominjajo na glavnega Kalimera v državi – povsod ena sama zarota proti njej, doma in v Bruslju, plus fovšija svetovnih razsežnosti, očitno nov element v izgovarjanju politikov.

Njenih poceni konspiratoloških izmikanj v smislu iskanja krivcev za njen neuspeh povsod okoli sebe in odkrivanja vnaprej pripravljenega scenarija za njej »uboj« se bom dotaknil naslednjič – in vmes opazoval, kaj bodo glede tega storili drugi bralci – brez nekaj analize enega izmed biserov pa vendarle ne morem že v tem hipu. Barona Münchausna vredne razlage, zakaj se bojda ni izmikala prevzemu pošte Komisije za preprečevanje korupcije:

Pomembnejši element vaših težav je predstavljalo poročilo KPK. Javno ste obljubili, da boste pošto pravočasno dvignili brez zavlačevanja, tako kot nekateri drugi politiki. Tega niste izpolnili.

Pošta KPK mi je bila vročena v skladu z zakonskimi roki. Sama razumem zavlačevanje pri dvigovanju pošte takrat, ko politiki spreminjajo poštne naslove in menjajo odvetnike, da bi se izognili pošti. Glede na ugotovitve KPK, ki so po moji oceni smešne, bi mi celo bolj koristilo, če bi poročilo KPK dvignila veliko prej.

Težko bi verjeli, da se Bratuškova tukaj močno ne pretvarja. Prvič, glede na decidirano izrečene obljube o neizogibanju dvigu pošte je seveda smela in morala pričakovati, da bo javnost na njeno ravnanje še bolj pozorna. In res se je lahko v čuječnost medijev prepričevala vsaj štirinajst dni vsakodnevno, ko so ti res na veliko poročali, da »še ni dvignila pošte« – vtis, da se izmika, se je močno (milo rečeno) dnevno krepil že do ekscesnosti in pokazala ni prav nobene želje, da ga popravi.

S čimer je evidentno prevzela odgovornost za krnitev svoje javne podobe in res nima veliko prepričljivih razlogov, da se zdaj pritožuje ali celo komu zasmili. Če bi že njena odsotnost iz Slovenije lahko predstavljala kakšno oviro, bi lahko novinarjem v vsakem trenutku pojasnila, kdaj bo dejansko pošto prevzela in čemu je ne more, nenazadnje tudi pooblastila moža ali drugo osebo. Nič od tega ni storila.

Drugič, Bratuškova si je namislila novo, nenavadno ozko ad hoc definicijo izogibanja dvigu poštne pošiljke, iz katere je izločila njen najbolj običajen del, da bi se obranila pred očitki – po njenem v definicijo izmikanja zdaj sploh ne spada, da zavlačuješ z dvigom pošte na bližnji poštni postaji, temveč le, da menjuješ naslov prebivališča ali odvetnike – in svojega je res najela tik ob izteku rokov.

Neprepričljivo in hudo podcenjujoče do državljanov: ko je izrekala javno obljubo o neizogibanju, je pač morala vedeti, da večina pod tem razume običajno definicijo, v katero spada tudi najbolj enostaven »začetni« način, da namreč pošte ne dvigneš in da je ne dvigneš tam, kjer te čaka. In to ob navedenem zaslepljujočem soju žarometov.

Poskusimo si za trenutek miselno predstavljati, kako Bratuškova, očitno po svoji volji nedosegljiva za medije, dnevno spremlja vse radijske, televizijske in pisne objave o njenem izmikanju in se zraven čudi, morda živcira, nekako takole: »Pa kaj jim je, saj se sploh ne izmikam. Sploh nisem zamenjala naslova prebivališča ali odvetnika!«

In tretjič, niti faktično ni res, kar pravi, da ji je namreč bila pošta vročena v skladu z zakonskimi roki. Preberimo zapis STA via Delo:

KPK je nekdanji premierki in kandidatki za podpredsednico evropske komisije Bratuškovi osnutek ugotovitev posredovala 9. septembra. Ker Bratuškova ni dvignila pošiljke v zakonskem roku, pa so 27. septembra opravili izročitev v poštni nabiralnik. Rok sedmih delovnih dni, ko se Bratuškova lahko izjasni o navedbah, se je iztekel v torek.

Res pa je, da je njen zastopnik kasneje ravno do roka na KPK poslal pripombe na osnutek ugotovitev glede izbire slovenskih kandidatov za evropskega komisarja – kar je nekaj drugega. Še najmanj dve okoliščini sta postali zanjo močno obremenilni: v medijih ponavljano dejstvo, da z dvigom pošte načrtno zavlačuje, da bi v tem času minili vsi postopki njene kandidature ali celo potrditev za evropsko komisarko in Junckerjevo podpredsednico, vključno z zaslišanjem, s čimer bi ji poročilo KPK več ne moglo škodovati.

S tem je v njenih očeh in očeh javnosti pisemska pošiljka dobila status nevarne Pandorine skrinjice, ki je nikakor ne sme odpreti. Naslednja okoliščina zadeva njeno pooblastilo odvetniškemu zastopniku – ker sama ni dvignila pošte, je raje pooblastila Čeferinove, da zaprosijo za osnutek poročila KPK neposredno. Imeti čas in voljo za pooblastilo odvetniku, da bo on razgrnil vsebino, ki te čaka na prevzem na bližnji pošti, pač je videti kot načrtovano dejanje izmikanja.

Poglejmo si še njeno presojo, da bi glede na ugotovitve KPK, ki jih ima za smešne, njej »celo bolj koristilo, če bi poročilo KPK dvignila veliko prej«.

Res bi potrebovali veliko benevolence, da ocene ne bi interpretirali kot njenega realnega obžalovanja, da pošte ni dvignila že na začetku – vendar ne zgolj kot hipotetične, temveč tudi dejansko izpuščene priložnosti. Zakaj? Ker, pozor, Bratuškova niti za trenutek ni nikoli poskušala medijem ponuditi dobre razlage, čemu pošte ni dvignila: kar je doslej počela ali storila je bilo zgolj njeno zatrjevanje, da se ni izmikala, in še to silno redko in silno neprepričljivo.

Psihološko neverjetno pa se zdi, da bi nekdo, ki res ni mogel dvigniti pošte (kar bi ga edinole opravičevalo), razmišljal v kategorijah zamujenih koristi, in še to v kontekstu javnih obtožb na svoj račun. Zelo nerodno, v vseh možnih smislih.