Stari obrazi, novi obrazi, staronovi diskreditator

Slovenski politični in javni diskurz je pregnetla nova označevalska igračka za ljudstvo. »Star obraz« in »nov obraz« sta nova diskurzivna pridobitev, skorajda hit sezone v času kontinuiranih kar trojnih volitev: vselej nastopata kot končna politična dihotomija, kot usoden razcep, kot preteča nevarnost. Ne mine dan, ko o njih ne bi govorili, jih iskali, preštevali in ugotavljali, poskušali dešifrirati. Še pravočasno, da nam jih ne podtaknejo. Več kot simptomalno pa ne tudi definirali ali poskušali ugotoviti, kaj je modni diskurz omogočilo in kdo ga je sprožil.

Bogdan Biščak je med prvimi poskušal misliti pojem delitev na stare in nove obraze, s katerimi mahamo v političnem žargonu na vse strani, v eni izmed zadnjih številk Večera. Nekatere teze je mogoče kupiti kot zanimive, nekatere dileme so zastavljene dobro, pretežno pa nismo dobili odgovora, ki bi povsem prepričal.

Tri možnosti

Biščak pravilno sluti, da je s sintagmo »novih in starih obrazov« nekaj narobe. Opozarja, da je njen nastanek zvezan bodisi z (a) modo razvrščanja politikov zaradi nezadovoljstva ljudi  z dosežki politične elite, (b) modelom političnega marketinga, torej piarovskim prijemom, ali (c) željo po političnem diskreditiranju, kjer je sintagma postala novo uspešno orodje.

Do svojih favoritov, sicer ne postavljenih nujno izključujoče, se ne opredeli, nekoliko se nagiba k tezi o političnem marketingu  – pač pa se preda svoji osnovni ideji, da mladih obrazov enostavno ni. Ugotovitev je enostavna, a drzna: kadarkoli nam že ponujajo novi obraz in je ta politično uspešen, je uspešen le pod pogojem, da je dejansko stari obraz. Ali še precizneje: nujno moramo imeti stari obraz, ker bo le tak imel potencialnost za to, da se bo lahko uspešno mimikretiziral v novi obraz. In da se to zgodi, je naloga marketinga, še pravi Biščak – očitno tudi kot lobist in politični inženir nove stranke, kakor se je podpisal pod kolumno.

S tem se lahko strinjam: primeri, ki jih navaja, mu dejansko pritrjujejo: Zoran Janković in Gregor Virant sta bila nova le kot liderja stranke, četudi poprej že politika in torej »stara obraza«, bodisi kot župan in minister, in na volitvah 2011 sta bila potem silno uspešna.

Igor Šoltes in Miro Cerar ponujata podobno zgodbo »novih obrazov«, še pravi, tik pred predčasnimi dopustniškimi volitvami. In vztraja, da se tudi ta dvojec uvršča v politično kasto, prvi kot predsednik računskega sodišča, drugi kot redni politični komentator dogajanja, kar ju tesno asociira z obstoječim političnim redom v očeh volivca in državljana.

Morda to drži, a priznati moramo, da je asociacija v tem primeru ohlapnejša. Še več, sam se nagibam k temu, da je prav ta lastnost, torej bistvena ohlapnost asociacije, omogočila njun trenutni uspeh (prvega na nastopu na EU volitvah, drugega v trenutnih javnomnenjskih raziskavah – oba sta imela kongrese svojih strank šele zadnje dni). Povedano drugače: politiki starega obraza z mimikrijo novega leta 2014 več ne bi bili uspešni na način, kot so bili še leta 2011. Nujen pogoj za vsaj približen uspeh je prav majhna in zelo rahla povezljivost teh obrazov z obstoječimi elitami, ki jim podeljuje neko vrsto legitimnosti. Državljani torej prikrito nekako še vedno verjamejo, da »novi obrazi« ne morejo prihajati iz sfere ljudi, ki s politiko nikakor in na noben način nikoli niso bili povezani.  Tej javno-politični sferi še vedno morajo pripadati, vsaj zaenkrat. Po drugi strani sta Janković in Virant kot »nova« obraza tik pred volitvami 2014 že izpadla iz igre, postala sta stari, prežvečeni faci. S tem ko so državljani »spregledali«, sta padla v register starih in s tem preživetih politikov, posledično pa izpadla iz vrst kredibilnih. Igra izbir se torej odvija prav med tema dvema registroma: biti nov je pozitivno vrednoten register, biti star je negativno vrednoten, a le pod pogojem, da politična asociacija med registroma še obstaja.

Stari obrazi kot demonizacijski žargon

Osebno sem prepričan, da je nova označevalna igrica del širšega psihopolitičnega diskreditacijskega žargona v funkciji sistemske politične motnje. Ta se je že zdavnaj zrinil na čisto osebno raven in ga zasledujem v vrsti pojmov, ki sem jih doslej opisal s koncepti stigmatizacije, kužnosti, paranoidizacije. »Stari obrazi vs. novi obrazi« je nova inovacija zarotniškega stila mišljenja, kakršna je bila pred časom »strici iz ozadja« in je nesporno prišla iz Janševih laboratorijev, dobro podprtih z njegovimi mediji, nekritičnimi vsemi drugimi in desnimi intelektualnimi krogi. Nato se je počasi razlezla čez vse, postala je nadideološko uspešna. Nekaj podobnega se dogaja zdaj. Na kar meri iskanje »starega obraza«, je seveda diskvalifikacija nasprotnika – ko se bo ta diskreditacijski žargon razvil do konca, bo enostavno vsak »mlad« obraz postal prikrito & zakrito »star« in s tem eliminiran.

Da gre v prvi vrsti za diskreditacijski žargon, ki se mu zaradi množične uspešnosti, v katero se potem ujamejo prav vsi, nato prilagaja politični marketing in s tem tudi nanj pristaja (bravo, Janša!), dokazuje že politična enakovrstnost pripisov: »stari obrazi« se vedno znova odkrivajo le v vrstah levice, nikoli v vrstah desnice. »Stari obrazi« so zmerom njihovi, nikoli naši. Naši so zmerom mladi.

V kontekstu evropskih volitev so se tako v Bruselj znova prebili biološki in politični starčki. A to seveda nikogar ni zmotilo – saj so vendar pretežno naši, naš Lojze, naš Milan. Pa ne Kučan. Tu je še Ivo, ki mu je, kot penzionističnemu prekvalificirancu, izjemoma odpuščeno. Nobenega očitka o starih obrazih. Pač pa so stari obrazi bili vsi tisti na levici, ki so pretežno ostali kaznovani doma, neizvoljeni in ponujani v registru novega – morda tudi zaradi efekta omenjenega očitka, ki je opravil svoje pri psihologiji volilne množice. Kdor bi želel zavrniti mojo domnevo, da staronovi diskreditator ni politični izum desnice, bi moral prepričljivo pojasniti, zakaj se lepi le na leve politike. Da ga desnica zna le bolj vešče uporabljati, ne bo prepričalo. Funkcija je vendar jasna, paralizirati politično uspešnost domnevnih sovražnikov in konkurentov skozi prikazovanje njihove spornosti v luči dejstva, da so nekoč v politiki in njeni bližini že bili. In nič več. Grehi ne štejejo, usodna je že pretekla bližina politike, zato nov diskreditator dejansko jaha na ideji polne lustracije, tj. netoleranci do preteklih politikov. Takšni, ki so jo do neke mere prevzeli celo številni vstajniki in s tem ponovili Janševo gesto.

Če bi nekoliko špekulirali, bi lahko rekli, da nas izkušnja iz leta 2011 in verjetna izkušnja iz leta 2014 (predpostavljam namreč uspeh vsaj enega »novega obraza« po imenu Miro Cerar na prihajajočih volitvah) v primeru nadaljevanja demonizacije po ključu »star vs. nov obraz« lahko pelje le še v iskanje »popolnoma« novih obrazov, povsem nepovezljivih s politiko. V praksi bi to pomenilo iskanje igralcev, pevcev, športnikov, estradnikov, podjetnikov in njihov vstop v politiko. V primeru razočaranja državljanov nad obrazi tipa Miro Cerar bi takšna regresija bila tudi edina logična. In s tem bi depolitizacija političnega prostora skozi postopke demonizacije dosegla svoje dno.