Univerzitetne blokade novinarstva

Avtonomija univerze je tu pritlehen izgovor. Ko primorski rektor napade novinarje s tožbami in se izmika kameram in mikrofonom, bil moral to biti izziv tudi za univerzitetnike, ne zgolj za novinarski ceh. Ekspliciten opis tožene Eugenije Carl o poraznem stanju duha v Kopru:

Najprej molči, nato skoči v zrak
Na neprijetna in konkretna vprašanja se univerza praviloma ne odziva ali pa nam pošilja vsebinsko prazne odgovore. Kaj šele, da bi rektor stopil pred kamero in mikrofon. Zato pa so toliko bolj glasni po objavi prispevkov. Ali tik pred njimi. Tako se dogaja, da piar služba poskuša preprečiti objavo, naredi telefonsko turnejo od urednika do urednika, pošilja urednikom grozilne SMS-e, za povrh pa se rektor odpelje še do generalnega direktorja RTV SLO na toženje koprskega dopisništva. Ker mu tu pač ne dovolimo, da bi soustvarjal uredniško politiko in prišel v studio takrat, ko to želi on. Na temo, ki bi jo izbral sam. Pri tem velja omeniti, da na rektorjeva druženja z novinarji naše uredništvo ni vabljeno.

Tožbe kot po tekočem traku
Rektor Marušič ne samo blokira naše delo, utišal bi nas rad tudi s tožbami. V slabem mesecu je vložil več odškodninskih tožb ne samo zoper novinarje, ki poročajo o univerzi, pač pa tudi zoper odgovorno urednico. Ker ni objavila popravka. Objavila pa ga ni, ker popravljati ni bilo kaj. V tožbah poleg odškodnine zahteva tudi, da se novinarki trajno prepove govoriti o univerzi in rektorju Marušiču. V P.S. dodatku brezpredmetnih zahtevkov za popravke pa Marušičev odvetnik še jasno pove, kaj si misli o novinarju. Opis je čista diskreditacija.