::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Trije pahorizmi* in en Štefanec

Čeprav javnost zahteva odstop nesrečno izbranega šefa KPK Borisa Štefaneca, s čimer bi slednji nesporno razbremenil nastalo situacijo, so se zdaj našli kar trije politični kralji, ki menijo nasprotno. Zelo pogumno, toda včeraj so se taki izbiri v bran postavili Alenka Bratušek, pred tem Zoran Janković in danes celo, glej ga zlomka, predsednik republike. Ja, tisti, ki je vse zakuhal.

Če dobro premislimo, si bolj renomiranega ščita pred državljani g. Štefanec ne bi mogel želeti. Še zlasti, ker je še včeraj kazalo zelo slabo. V nadaljevanju bom poskušal z branjem posameznih stališč Boruta Pahorja pokazati, kako nekredibilno in nenačelno se je obnašal v izjemno kratkem časovnem obdobju – ob imenovanju neodstopljivega predsednika KPK, ki je hote ali nehote zamolčal svojo strankarsko pripadnost pri svoji kandidaturi, zaradi katere si je, vsaj tako predsednik republike v nekem trenutku, nakopal tudi njegove dvome. Zadostovalo bo nekaj kratkih citatov za dragocen uvid v vaje v nelogičnostih in zanimivo bo spremljati, ali bodo ob tako velikem fokusu javnosti na protagoniste ostale neopažene.

Stefanec Pahor

(1) Istovrstnost ravnanja

Drugače ali enako, je med njima kakšna semantična razlika?  Pahor je sprva zakuhal znameniti dvom, ki je v obliki naslednjega stavka sploh sprožil stampedo sumov, odstopov in požarjevskih teorij zarot:

»Če bi mi postopek omogočal večjo vlogo, bi se morda odločil drugače.«

Pahor je dvomil, tega ne zanika. In dvom je porodil skeptični požar. Toda v včerajšnjem intervjuju za RTV SLO si je že popolnoma premislil in se zanikal. Imenovanje zanj ni bila več stvar, ki bi jo storil drugače:

»Vendar pa moram tako storiti, ker mi tako nalaga vest. In če me vprašate, ali bi danes storil enako, bi storil enako.«

Kazno je, da obojega ne more trditi: ne more meniti, da bi se pri izbiri punce odločil drugače in takoj zatem, da bi storil enako pri ponovitvi, če se vmes pogoji niso spremenili. In se niso. Ali nas prepričanje vodi v obžalovanje ali nas ne vodi, on pa bi imel oboje hkrati. Moralna teža besede je pač takšna, kot pri njej: ne more pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

(2) Pozvati k odstopu ali ne pozvati

Šef države se je zaplezal še pri naslednjem: sprva je od Štefaneca prijazno pričakoval, da razmisli o umiku, potem pa se je čez dva dneva (13. marec) udarjal po prsih, češ da njegovega odstopa pač ne zahteva ali pričakuje. Po tistem, ko sta zaradi njegovih besed dvoma odstopila oba namestnika KPK in se je kriza imenovanja senata tega organa poglobila. Poglejmo:

Štefanec ne namerava odstopiti, Pahor pa ga k temu ne bo pozval. “Jaz nikoli nisem in nikoli ne bom pozival funkcionarjev, naj odstopijo,” je dejal.

Zelo decidirano. Ampak njegova prva reakcija dva dni pred tem je bila nasprotna, Štefaneca je prosil, da razmisli o »možnosti za uspešno delo«:

Predsednik republike Borut Pahor je danes prejel odstopni izjavi obeh novoimenovanih namestnikov predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), g. Darka Stareta in dr. Jurija Fermeta. O tem je predsednik republike obvestil g. Borisa Štefaneca, novoimenovanega predsednika KPK, in se z njim pogovarjal o novonastalih okoliščinah, ki zelo močno otežujejo uspešno in verodostojno delo Komisije za preprečevanje korupcije. Predsednik je g. Štefaneca prosil, naj te okoliščine tudi sam temeljito presodi in oceni, ali še obstajajo možnosti za njegovo uspešno delo in za uspešno delo komisije.

Brez pretiravanja lahko rečemo, da ga je Pahor pozval k odstopu, svoje dejanje je le nekoliko leporečniško zavil v blažji poziv k premisleku. Če bi želel paradirati na razliki med »zahtevati« versus »pozivati k presoji o uspešnem delu«, potem velja spomniti na še eno dejstvo: v polnem smislu najbrž predsednik republike preprosto ne bi mogel pozvati Štefaneca, da se odpove svoji funkciji, na katero ga je pravkar imenoval.  Ne bi imel nobene pravne podlage, razen tega bi spodbijal lastno odločitev. Trditi, da »nikoli ne bom pozival funkcionarjev, da odstopijo« je zato odveč, tega ne more početi. Ampak storil je prav to.

(3) Nespodobno povabilo v KPK

V včerajšnjem pogovoru na POP TV je Pahor državljane v silnem pomanjkanju dobrih kandidatov kar s srepim pogledom v kamere pozval, da se prijavijo za namestnike senata KPK. Simpatično? Niti ne. Poglejmo:

In moja prošnja javnosti, zdaj ko se začenja krog za imenovanje dveh namestnikov. Prosim vse, ki poznate tiste, za katere menite, da bi bili primerni za opravljanje te dolžnosti, da jih nagovorite, da kandidirajo za ta položaj, in mi verjemite, da bom najboljše izmed njih tudi izbral. Ugotovili pa boste, da se, žal, za ta položaj taki ljudje v glavnem ne želijo potegovati.

Toda predsednik je zavajal – le kakšen dan pred tem se je opravičeval, da pri izbiri kandidatov za člane senata ne more pomagati:

Kot predsednik republike mimo predlogov izbirne komisije nisem smel predlagati članov senata.

Ali še podrobneje:

Imenovanje senata KPK je prvo, ko je predsednik zadnji člen. Tako določa zakon. V postopku imenovanja sem ga bil dolžan spoštovati in ga nisem komentiral. Dejstvo pa je, da ima izbirna komisija zelo veliko vlogo, na katero kot predlagatelj ne smem in ne morem vplivati,« je pojasnil.

Pahor nam potemtakem ponuja, da bo izbral najboljše kandidate in se obenem pritožuje, da sploh ne more izbirati. Državljane poziva k sodelovanju in jim obljublja pošteno izbiro, hkrati pa se negoduje, da ima pri izbiri povsem zvezane roke (sic!) in da obstaja nasproten napačen vtis:

Glede samega postopka je predsednik republike dejal, da meni, da bi zakonodajalec ob noveliranju zakona moral proučiti, ali je tak postopek imenovanja KPK najbolj primeren, saj je ustvarjen v veliki meri napačen vtis, da predsednik republike imenuje senat KPK, v stvarnosti ima pa glede tega precej zvezane roke.

Sklep: dobili smo potrditev, kdo najbolj vehementno ustvarja tak napačen vtis o pristojnostih in ga celo popularizira: to je on sam.

*Pahorizem = všečna, retorično pregnantna in afektirana, toda logično korozivna ali nelogična beseda ali besedna zveza s kratkim rokom trajanja za volivce, ki imajo doma zlato ribico ali vsaj njen spomin. Prosti slovar slovenščine ponuja dve definiciji, ki sta videti nezadostni: (1) »Smešna in neprimerna besedna zveza, ki jo v javnosti včasih izjavi Borut Pahor« in (2) »Dolg, retorično dovršen monolog, na koncu katerega še vedno ni povsem jasno, ali je govorec za ali proti neki rešitvi.«

Information

This entry was posted on 14/03/2014 by in aktualno, argumentacija, mediji, politika and tagged , , , .
%d bloggers like this: