::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kaj je paparaci novinarstvo in kaj ni

Ali naši etablirani mediji postajajo preveč agresivni, rumeni in preveč paparacijevski? Za nekatere že vemo. Pri drugih, doslej resnih, to na novo ugotavljamo, ko se hitro približujejo meji ali jo nižajo. Konkreten primer: kdaj in v kakih okoliščinah sme novinar sesti v avto in zasledovati javno osebo, če je presodil, da bo lahko iz tega napletel javnointeresno upravičljivo zgodbo?

Ob nedavnem obisku v Mariboru se je pri novem županu dr. Andreju Fištravcu oglasil predsednik uprave Iskre Dušan Šešok. Ni bil uspešen. Mariborske vstaje so mimo, zakurile so jih mariborski radarji, ki so tudi sami goreli, in po mnenju protikorupcijske komisije je sporna pogodba javno-zasebnega partnerstva na poti izničitve. Mariborska občina naj bi Iskri dolgovala denar in Šešok se še vedno trudi, milo rečeno, da bi kaj iztržil – pravzaprav grozi kar z enormnim odškodninskim zahtevkom v višini 762 milijonov evrov.

Nekateri na obisku navzoči novinarji so se odločili za drzno dejanje: po končanem sestanku je novinar Večera Igor Selan presodil, da se bo, očitno skrivoma, usedel v avto in Šešoku sledil po mariborskih ulicah. Svoje postopanje in doživetja je opisal v poročilu s srečanja ter mu dodal avtomobilsko epizodo:

Kljub temu da je pred tem o mariborskih voznikih povedal precej krepkih, ne nazadnje naj Iskra po njegovih besedah v tako nekulturnem okolju, kjer vozniki v centru mesta vozijo z več kot 100 km/h, ne bi imela kaj iskati, pa tudi člani družine Šešok morda prometnih predpisov ne upoštevajo vedno. Če je števec za merjenje hitrosti v našem avtomobilu točen, je Matija Šešok, ki je očeta Dušana v četrtek zvečer odpeljal s sestanka na občini, na obvoznici proti Hočam v smeri Ljubljane vozil hitreje, kot velevajo prometni predpisi. Blizu 100 kilometrov na uro. Za njim smo šli, ker smo želeli preveriti, ali ga bo pot iz središča mesta morebiti zanesla na še kakšen za javnost zaprt sestanek o radarjih na drugi lokaciji, in ob tem videli tudi sinovo vožnjo skozi rumeno luč. “Če boste to objavili, vas bom tožil. Veljajo namreč samo radarske zabeležke, priče ne. Sicer pa, če to drži, je radar to zaznal in naj redarstvo kar pošlje ta račun. Malo pazite. Prepričan pa sem, da tega ni bilo,” se je, ko smo mu pripovedovali, kakšno vožnjo njegovega sina smo videli, odzval Dušan Šešok.

Večer paparazi Šešok

Kaj je paparaci style in kaj ni?       

Je potemtakem zasledovanje v avtomobilu etično dopustno novinarsko postopanje? Kaj je želel z njim novinar doseči in kakšnim poklicnim standardom je sledil ali jih kršil? V čem se konkretno razlikuje od paparaci ali stalkaraci novinarstva?  Od tega, čemur je Andy Warhol dejal »the famous doing unfamous things«?

Novinar Selan navaja razlog svojega postopanja: Šešoku je želel sledil zato, da bi se prepričal, če se bo še s kom sestal na isto »radarsko« temo. Ne navaja nobenih indicev, ki bi racionalizirali njegovo odločitev v prid verjetnosti, da bo do takega novega sestanka prišlo ali glede tega, zakaj bi zaradi tega bilo upravičeno slediti neki osebi.

Pač pa navaja opažanja o Šešokovi prehitri vožnji, ki jo je ob zasledovanju odkril – pri čemer dokazovanje, da bo ta vozil prehitro, ni bilo prvotni razlog avtomobilskega sledenja. Prehitra vožnja zanesljivo moralno kompromitira voznika in morda tudi sovoznika – še zlasti na podlagi izjav, danih nekaj minut pred tem. Vprašanje je, v kakšni meri jih kompromitira kazenskopravno, kajti nenazadnje smo sami dnevne priče prehitrih voznikov na cesti, a to prav nič ne pomaga, da bi bili ti kaznovani. Toda kaj je tisti X, ki naj legitimira novinarsko postopanje?

Cilj, ki posvečuje sredstva

Novinarski kodeks nam pri tem spet ni v nobeno pravo pomoč. O pravici do zasebnosti spregovori le 17. člen: »Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti.«

Marsikdo bo dejal, da je cesta ali ulica javni prostor, na katerem ni zasebnosti in ne pravice do nje. A bolj bistven se mi zdi premislek, po katerem je neko novinarsko ravnanje nesporno, če je dosežen cilj tega postopanja koristen in v javnem interesu. Dilema je povsem identična tisti, ki sem jo navedel ob primeru stališča Nine Zidar Klemenčič ob razpravi glede nepooblaščenega snemanja v Državnem zboru. Ker paparaci novinarsko postopanje ni nujno le fotografiranje, mutatis mutandis velja povedano tudi v primeru zasledovanja:

Če je naš paparaci novinar v teleobjektiv zadel nekaj zanimivega in usklajenega z javnim interesom, je to zanjo normalno in zaželeno novinarsko delo. Če ni, potem ni zaželeno. Težava je v tem, da je problem odločitve prenesla na rezultat in zanika etičnost odločitve kot takšne. S tem je legitimirala sleherno paraparaci novinarsko obnašanje in sleherni vdor v zasebnost – in sicer tudi v vseh tistih primerih, ko je novinar kaj posnel, četudi tega ni objavil.

Njeno ravnanje strukturno sledi načelu outcome bias; naklonjenost glede na rezultat je način odločanja, pri katerem sprejmemo odločitev zaradi končnega rezultata in odločitve ne presojamo na podlagi njene »kvalitete« v trenutku, ko smo odločitev sprejeli. Prenos presoje od dejanja samega k rezultatu strukturno vzeto v novinarskem poslu terja uvedbo ločnice novinarsko ravnanje vs. objava novinarskega izdelka. Vsako novinarsko ravnanje namreč kajpada še ne rezultira v končni objavi. Odvetnica evidentno ne problematizira in ocenjuje spornosti ravnanja po sebi, temveč zgolj v perspektivi njegove objave.

Skratka, Večerov novinar je po vsem sodeč posvojil načelo »cilj posvečuje sredstva«: neki osebi je v imenu javnega interesa dovoljeno slediti v avtomobilu po cestah in jo opazovati (in snemati, četudi je res, da Večer ni objavil fotografij), če bo končni cilj našega vohunjenja dal rezultat. Cilj bo nenadoma pohodil način ali metodo ravnanja in osmislil pravico javnosti do vednosti ter dovolil poseg v zasebnost – ob upoštevanju mejnosti trditve, da zasledovanje z avtomobilom je takšen poseg.

Ali je in kaj je, ostaja vprašanje za novinarske organizacije in njihove strokovne organe. Večerov primer bi moral biti pravi izziv. Ne glede na to porajajoči rumeni senzacionalizem časnika kot tendenca, ki je v takem časopisu še nismo srečali, postaja dejstvo – če kaj, manira »zasledovalnega« novinarstva, ki je nihče niti ni problematiziral, temu dejstvu znova pritrjuje.

Information

This entry was posted on 25/04/2013 by in aktualno, kršitve novinarskega kodeksa, mariborske, mediji, politika, časopisi and tagged , , .
%d bloggers like this: