Današnji članek Petra Frankla v Financah je spisan kot prijazna dobrodošlica novi televiziji – Planetu TV – tik pred njenim zagonom. Prijaznost je podkrepljena še z obetavnim podnaslovom »Bo Planet TV spremenil Slovenijo?«, ki v besedilu nikjer ni upravičen. Se pa res dobro sliši.
No, že naslov besedila praktično pove skoraj vse: Črni Planet v rdečem ozvezdju.
»Rdeče in črno« (izvirno »Le rouge et le noir«) je naslov Stendhalovega realističnega romana. Frankl nam riše podoben črnordeči svet, ki tvori medijsko občinstvo pri nas. Ali kot pravi: »pol je ‘rdečih’, pol pa ‘črnih’«. Na tej strani sem že nekajkrat ugotavljal, da sta argumentacija in miselno sklepanje pri direktorju in šefu Financ nadvse opreproščena in s tem predvidljiva. Včasih sta, kot vidimo, celo v funkciji kurtoazije in opravičevanja. Celo do te mere, da lahko naslovno apologetiko, ki je temelj njegovega novega članka, dobesedno povzamem po mojem prejšnjem zapisu – argument o tem, zakaj medijska scena potrebuje črni Planet na podlagi rdečega medijskega ozvezdja, je namreč klasičen in trdovratno ponavljan:
(1) Večina slovenskih novinarjev je levičarjev.
(2) Večina teh slovenskih levih novinarjev je dekla levici.
(3) Toda da bi preživeli, morajo desni novinarji imeti svoje medije, zato kar naj ustanavljajo nove (brezplačnike, državne televizije, karkoli).
(4) Torej je povsem upravičeno, da imamo desne medije.
(5)* Zato zaželimo dobrodošlico črnemu Planetu.
Frankl kot svarilni zgled potegne na plano dva prototipska, bojda omniprezentna levičarska pisca: Vlada Miheljaka in Janka Lorencija. Pri tem pa pozabi povedati, kakšno večino mikrofonov naj bi pokrivala, saj nobenega od njiju praktično ni zaznati nikjer, razen v tedniku Mladina:
Večina slovenskih medijev, vsaj prevladujočih, je levo usmerjenih. Včasih se zdi, da sta za večino slovenskih mikrofonov Vlado Miheljak in Janko Lorenci, kaj mikrofonov, tudi večina peres je njunih. In take vrste novinarstvo pogosto nima nič skupnega ne z novinarstvom in ne z levičarstvom, temveč gre pravzaprav za varovanje nezasluženih rent nekaterih družbenih skupin.
Ampak četudi bi bila Miheljak in Lorenci veliki zvezdi slovenskega levičarskega ali siceršnjega novinarstva (no, v resnici sta še manj od tega, sta zgolj kolumnista), to ne bi v ničemer dokazovalo, da je večina slovenskih novinarjev levičarjev. In tudi če bi bili ti res pretežno levičarji, to še ne bi dokazovalo, da so podrejeni politični levici – to dvoje vsebujeta premisi (1) in (2).
Frankl je torej moral fingirati celo tri vsebinske poudarke, da je lahko upravičil dobrodošlico novi televiziji: predpostavil je (1) prevlado partikularnih levičarskih piscev, (2) dominacijo novinarjev z levice v medijskih sistemih ter (3) zlizanosti teh novinarjev z levo politiko.
Vse to je, dokaj zabavno, storil celo ob glasnem premišljevanju in ugibanju, da je prihajajoči Planet TV res na politični misiji na čelu z Janšo, kar sicer ni najbolj navdušujoče, a jo pač moramo pozdraviti, da bi vsaj malce uravnotežili prve: premisa (3) in sklep (4).
Na kakšen način je bilo geslo, kasneje tudi princip uravnoteževanja, prostodušno zlorabljeno v mandatu 2004-2008, sem že neštetokrat dokumentiral. Zgodovina se pač ponavlja, najprej kot tragedija, v svoji ponovitvi pa s Franklovim žegnjem še kot farsa in skrb za »črne«, ki morajo trpeti neznosne »rdeče« programe:
Zdaj morajo »črni« gledati »rdeče« programe, če nova televizija s kakovostjo, zabavnostjo in tudi politično usmerjenostjo pridobi »črne«, lahko to pritegne kar veliko oglaševalcev in tako denar.
V neznosni skrbi za okus tistih »črnih« pa spet pozabi povedati, da je v svojem časopisu te stvari že dolgo tega uredil. Verjetno si je rekel: tako kot »rdeči« berejo Mladino, »črni« berejo nas, Finance. V njegovem stendhalovskem črnordečem svetu drugih možnosti pač ni.
You must be logged in to post a comment.