::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kdaj bi morali politiki odstopiti in kdaj bi smelo ljudstvo to zahtevati. Znova.

Na začetku je bil (1) moj zapis o tem, da bi moral g. Zoran Janković odstopiti. G. Bogdan Biščak ga je v Objektivu označil za moralističnega. Temu je sledil (2) moj odgovor, mojemu je sledil (3) Biščakov odgovor,  in ker se ne dam, je tu še (4) moj zadnji in druga replika nanj. V Objektivu je objavljena skrajšana verzija zaradi uredniške zahteve, medtem ko je spodnja celotna:

Odstopiti ali ne odstopiti?

Replika na zapis Bogdana Biščaka, 20. 10. 2012

Moj predlog, da bi moral Zoran Janković vpričo sproženih kazenskih postopkov odstopiti, je Bogdan Biščak označil za moralizacijo. Pri tem je doslej nesporno trdil naslednje:

(a) Državljanom podeliti moč, da prisilijo politike k odstopu, je nevarno in ruši demokracijo (»Ljudstvu je nevarno dati moč, da prisili vladarje k odstopu, ker bi s tem izgubili demokracijo«).

(b) Zahteve po odstopu politikov so moralizatorske in s tem odvečne (»Teorija o nujnosti odstopa politika, ki se znajde v kazenskem postopku, je v resnici moralizatorska, ker njen pravi temelj ni želja po zaščiti integritete politike, ampak vera v krivdo oziroma domneva krivde«).

(c) Kdaj na politik odstopi, je odločitev, ki jo lahko sprejme le politik, ne mi, zato naj jo sprejme »prvi« med njimi (»Predlagam, da to odločitev prepustimo prvemu politiku, ki bo odstopil«).

K večini zgornjih trditev sem že navedel pet zelo konkretnih protiargumentov, ki jih po mojem mnenju zadostno spodbijajo. Nekatere, spregledane in izmaličene, bom moral ponoviti. V luči dejstva, da se jih Biščak pretežno ni dotaknil, nekatere pa je gladko zaobšel, mi preostane le, da jih podkrepim z dodatno evidenco, če jo kakšen bralec morda le še potrebuje.

Najprej k (a). Četudi sprejemam avtorjevo pričakovano izhodišče, da sam nikoli ne zahteva odstopa politikov (»Ne spadam med tiste, ki bi odstope terjali«), se pač nikoli ne bom strinjal, da bi takšno abstinenco smeli ali morali terjati od drugih. Če državljani nimamo možnosti ali pravice zahtevati odstopa, in očitno jo je pripravljen odrekati tudi v primerih, ki niso vezani le na kazenske postopke proti politikom, potem se mi prav to v predstavniških demokracijah zdi nevarno. Videti je, kot da je avtor »možnost« napihnil v »prisilo« in neoprijemljivo »moč« nekakšnega zloveščega (revolucionarnega) odstavljanja; nenavadno se je tega domislil prav v časih, ko veliko evropskih držav na ulicah terja umike svojih vlad. Od vpliva državljanov na politike odtujena oblast je tista, ki se običajno sfiži in postane, prav s tem, nedemokratična. Zato ima Biščak težave z najmanj eno, za demokracijo ultimativno in po njegovem dojemanju nevarno »prisilno močjo«, o kateri govori – z volilno pravico. Res je pogumen, če ji upa oporekati. Sam še dalje zagovarjam prav nasprotno stališče: ljudem mora biti dana taka možnost, ne le na volitvah, tudi na podlagi prepričljivih indicev o npr. njihovi koruptivnosti neglede na fazo kazenskih postopkov. Če ima sobesednik pri tem v mislih zgolj mejne primere zlorab te možnosti, ti ne morejo biti opravičilo, da vanje dvomimo generalno.

Na kratko k (b). Za Biščaka je sleherna zahteva po odstopu nujno moralizacijska, kot sem že pokazal. Ker moj sobesednik čuti nevarnost slepe ulice, v katero je zašel, sicer zdaj celo velikodušno dopušča njeno »legitimnost« in jo mimogrede označi še za »populistično«. A pri tem pozabi povedati, v kakšnem smislu so zanj moraliziranja legitimna. Nekaj diskvalificirati in hkrati afirmirati pač ne moremo skupaj, zato je jasno, da opisana »legitimna« ravnanja zavrača. Rezultat je katastrofalen in popolnoma neverjeten: avtorjev popoln pledoajé za to, da politiki ostanejo na svojih stolčkih, dokler se jim tako zdi, oziroma do »prvega« med njimi, ki bo postavil standard.

Njegova drastična teorija ne uspe pojasniti, kaj storiti s političnimi prekrškarji v domeni morale (npr. navedel sem primer seksualnih afer), saj jemlje možnost zahteve po odstopu že v tistih primerih, ko so politiki v (pred)kazenskih postopkih. Seveda bo povprečno pozoren bralec takoj opazil, da je sogovorec znova zaobšel vse moje navedbe tujih praks, če že domačih ne priznava – te neposredno zanikajo njegovo obrambo politikov pred ljudstvom v imenu demokracije (sic!). Kajti ne more razložiti nobenega, niti recentnih primerov, ki mu jih pomolim pred nos: odstopi madžarskega predsednika Pala Schmitta ali nemškega Christiana Wulffa in ministra za obrambo Karla Theodorja zu Guttenberga niso prišli iz zraka. Obstaja precej verjetnosti, da omenjeni ne bi odstopili, če ne bi bilo pozivov k temu dejanju.

Argument, da se na koncu vedno itak res odloči le politik in ne državljani (»Čeprav se v resnici odločijo sami, kdo pa bi se še lahko?«), je dramatično neprepričljivo argumentacijsko strašilo oziroma »red herring«: seveda ni nihče nesmiselno ugibal, kdo sprejema odločitve, temveč ali ljudstvo sme k njim »pomagati«. Da pri tem ne gre za nikakršno »vero v krivdo«, temveč v moralne standarde, pravno državo in organe pregona, sem že pojasnil. Po nedolžnem odstopljeni politik ima vse možnosti, da se opran vseh očitkov vrne v prvotno areno, in to največkrat dvakrat močnejši.

In zdaj še k (c). Ker je odločitev menda izključno na ramenih politikov, se mora Biščak celo pretvarjati, da z odstopi pri nas (in v svetu?) nimamo nobene izkušnje, saj znova pravi, da »bi bilo odločitev znotraj možnih formalnih kriterijev primerno prepustiti tistemu politiku, ki bi prvi dal zgled«. Aja? Posebnega oranja ledine in pretvarjanja glede tega res ne potrebujemo – zadnja domača političarka, ki je kot ministrica odstopila le na podlagi mnenja protikorupcijske komisije, ne predkazenskega postopka, je bila npr. Katarina Kresal.

Pri tem se izogne tudi razpravi, kdo točneje sme izrekati predlog – medtem ko sam napotujem na tri kategorije (ljudstvo, politiki, mediji), sam omenja le prvo. A ker je njegov argument v prid obrambi politikov zgolj eden (»domneva o krivdi«, kot takšna je neutemeljena in lahko prizadene nedolžnega), med temi kategorijami razlike ne more biti – kdorkoli bo že izrekel takšno domnevo, bo za Biščaka neutemeljeno povzročal krivico. Zato je njegov rigiden princip pravzaprav poguben za vse: zahtevo po odstopu nujno odreka tudi (opozicijskim) politikom, novinarjem, medijem in komurkoli, ne le državljanom!

Pomenljivi so tudi Biščakovi drugi prijemi. Ko me kot intelektualca pošilja reševat svetovno krizo in tako rekoč pisat novi »Kapital«, namesto da razpredam o odstopih, s tem veliko pove, kako si predstavlja vlogo intelektualcev. In seveda se poraja vprašanje, s katere pozicije govori sam? Kot intelektualec očitno ne – ker dvojnih kriterijev, kjer bi on smel pisati o tem, kar drugim odsvetuje, verjetno ne želi uveljavljati na tak nepošten način. No, ostaneta še dve razlagi: da piše kot sedanji oz. pretekli politik ali kot lobist (njegova nekdanja ali morda tudi sedanja služba). Če kot politik navija, da ljudstvo ne sme terjati odstopov politikov, preveč verodostojen res ni videti in je bolj podoben lisici, ki razlaga, da bo kar ona pazila kokoši. Če isto počne kot lobist, se verodostojnost še zmanjša, četudi zlahka verjamem, da mu bo Zoran Janković neizmerno hvaležen.

K temu velja prišteti še okoliščino, na katero opozarjam v svojem začetnem zapisu: tisti na levici običajno z veliko lahkoto terjajo odstope desnih politikov, pri levih pa se hitro zalomi. V tem niso nič boljši od desnice. Vendar kar resnično šteje pri presoji, so zapisani argumenti. Žal pa je Biščak v drugi repliki pokazal, da ne zmore neobremenjene, nediskreditacijske razprave, v kateri bralstvu ne bi že vnaprej sugeriral, da so sobesednikovi (v tem primeru moji) slabi zato, ker je menda nekaj narobe z njihovim avtorjem na čisto osebni ravni. Zato kratka notica o tem za konec.

Če je s sugestijami »ad hominem« v svojem prvem odzivu še varčeval (nenazadnje v njem nisem bil edini subjekt polemike), se jim v drugem ni več mogel upreti. Kaj zapiše o meni? Podpisani tako po njegovem zatrjevanju »vehementno bere levite vsem na levici«, menda zato, ker drugi »ne razumejo, da ima on prav«, kulpabilizira me s tem, da sem »presenetil z žolčno reakcijo«, četudi od mene nikakor »ni pričakoval reflektiranega odziva« – res se opravičujem za vsa ta dodatna presenečenja v situacijah siceršnje nepresenetljivosti. Razen tega Biščakovega teksta menda »nisem prebral hladne glave«, kar je verjetno za tiste nereflektirane pač pričakovano. Hkrati me obteži še z nepotrebnim označevalcem, da govorim s pozicije liberalca (kar je izpeljal iz nekih povsem drugih zgodb, ki niso relevantne) in intelektualca, ki bi moral pridno sesti v kot in »ponuditi celovit alternativen koncept odgovora na globalno krizo kapitalističnega sistema«. Zakaj? Ker je to »njihovo poslanstvo« (tj. intelektualcev), »ne pa skrb za dnevnopolitične scenarije« v obliki razmislekov, kdaj morajo politiki odstopati. No, reševanje svetovne krize in vse drugo pričakuje od »ozaveščenih piscev blogov«, ker pisati na blog je zanj pač manjvredna reč – da goji radikalno visoka pričakovanja rešitve globalne krize do blogerske skupnosti, je manj verjetno. Priznam, kriv sem v vseh točkah, sploh pa, ker znova odgovarjam!

Naštel sem nekaj prepoznavnih manevrov adhominalnega predalčkanja in kompromitacijskega etiketiranja sogovorčeve osebe – običajne in pričakovane tehnike, ko naši argumenti niso najmočnejši in nam zmanjkuje sape.

Boris Vezjak, Maribor

Information

This entry was posted on 27/10/2012 by in aktualno, politika, časopisi and tagged .
%d bloggers like this: