::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Möderndorferjeva teta Sally

Möderndorfer je ogorčen in prizadet, da Virant misli, da je te podpise poneveril oz. zlorabil. “Če je res tako, je njegova dolžnost, da me kazensko ovadi,” je poudaril.

Vodja poslanske skupine Pozitivne Slovenije Jani Möderndorfer je na ta način komentiral začetne dvome predsednika DZ Gregorja Viranta v podpise pod zahtevo za referendum o sanaciji bank, ki jih je kasneje potrdilo več pravnikov. Predloženi so bili namreč tudi skeni podpisov. Toda ali je Virant resnično namigoval, da bi bili podpisi ponarejeni?

Seveda ne. Vodja poslancev v PS se je sprva še branil »ad rem« in pojasnil, da sken zanj ni nič drugega kot elektronski zapis oblike originalno deponiranih podpisov. Da je to bila že doslej redna praksa v Državnem zboru in da so na ta način zbrani podpisi, čeprav skeni, verodostojni.

When Jani met Sally

V praznem retoričnem smislu je seveda ponujena gesta »Pa naj me ovadi!« priročna in atraktivna. Vendar je po svoji vsebini manipulativna. Ustreza osnovnemu vzorcu zmote strašila, oziroma tete Sally (tete so v političnem žargonu skupaj s strici pri nas popularne). Poglejmo postopek:

(1) Oseba A (Virant) trdi X (»Poraja se dvom, ali je bila zahteva vložena zakonito«), saj je vloženi zahtevi za razpis zakonodajnih referendumov o zakonih o slabi banki in Slovenskem državnem holdingu bila predložena kopija oziroma »sken« podpisov poslancev.

(2) Oseba B (Möderndorfer) trdi Y (»Če je res tako, je njegova dolžnost, da me kazensko ovadi«), češ da je prizadet, ker oseba A (Virant) misli, da je te podpise poneveril oz. zlorabil.

(3) S tem je oseba B evidentno popačila trditev X osebe A oziroma jo nadomestila z neko drugo trditvijo Y, da bi jo lažje spodbila. Kajti Virant pač nikoli ni trdil, da je Möderndorfer ali kdorkoli podpise ponaredil.

No, tak premislek nam v tej verziji, zelo elementarni, ponuja spodbijanje neke teze ali trditve, ki seveda ni sogovorčeva, ampak smo si jo zamislili in jo podtaknili, da bi po njej učinkoviteje mlatili in postali v očeh publike prepričljivejši. Teto Sally oziroma argumentacijsko strašilo je poslanec zapakiral še v užaljeno formo prizadetosti in s tem poudaril želeni učinek. V njegovo delno opravičilo mu gre šteti le, da ga je podal v sugestibilni in hipotetični formi (začenši s »Če«), a to njegovega manipulativnega postopka bistveno ne zmanjša.

Politična ironija in medijska zadrega

Toda ko ima hudič mlade, jih ima v tisočih. Prav zares bi se namreč utegnilo zgoditi, da je Möderndorfer klical hudiča. Če naj verjamemo zapisom v Janševih medijih (Reporter, Planet SIOL, Demokracija, itd.), ki zaenkrat edini o tem pišejo, je namreč vsaj en podpis pod zahtevo o referendumu o holdingu sumljiv – podpis poslanke Melite Župevc:

Če je ponarejanje podpisa kaznivo dejanje in če je v danem primeru res prišlo do njega, bo poslančevo strašilo lahko nehote postalo aktualno – razen, če se bodo sklicevali na ne-vem-kakšno parlamentarno prakso in pooblastilo nekomu, da jo podpiše, če ima to kakšno pravnoformalno veljavo. Selektivno poročanje o domnevno ponarejenem podpisu pa znova odpira staro in tipično slovensko novinarsko dilemo: so slovenski mediji v tem in podobnih primerih le korektni in se ne dajo zapeljati v napačno smer insinuacij in diskreditacij, ki jih gojijo tisti spolitizirani med njimi, ali pa so sami spolitizirani s tem, ko takšne in podobne zgodbe opuščajo? Ne vem, katera od teh dveh možnosti je prava, ker zaenkrat poznam premalo podatkov. A ena od obeh zanesljivo drži.

%d bloggers like this: