Novinarska zaščita francosko omikanega prvokategornika

Zgodba o Rodetovem otroku ni le še ena zgodba, narejena na podlagi nedoločnih govoric. Scenarij nam želijo prodati kardinal in zagovorniki Cerkve, ki so včeraj briljirali v svojih poskusih, kako zmanjšati pomen Delovega razkritja. Ne, to je zgodba s konkretnimi igralci, ki postavljajo konkretne predloge o testu očetovstva in podajajo konkretne trditve – hitro dokazljive ali ovrgljive. Glavne piarovske strategije, posvojene s strani Cerkvi ali desni politiki naklonjenih medijev, cerkvenih prorodetovskih medijev (drugih ni) ter dežurnih kritikov Dela in Dejana Karbe na desnici in tako dalje, so bile na trenutke že groteskne: zgodba je rumena in senzacionalistična, z njo Delo rešuje finančno stisko, zato ni vredna novinarske obravnave (argument iz rumenila ali finančne stiske časopisa); »Pa kaj«, to je že tako daleč nazaj (argument iz majhnega pomena odkritja zaradi časovne oddaljenosti); Vatikan vse vidi in vse ve, gotovo bi preveril pri imenovanju kardinala, če je bilo kaj narobe (argument iz super avtoritete Vatikana); kardinalova intima nas ne rabi zanimati (argument iz pravice do zasebnosti); saj je vendar bolj podoben mojemu prijatelju kot Rodetu (argument iz premajhne podobnosti na priloženih fotografijah); gotovo ni res, saj je razkritje nekakšna načrtovana revanša za odkritje domnevnih Uranovih otrok (argument iz maščevanja podpornikov Urana) oziroma za njim stojijo peklenski načrtovalci (argument iz teorije zarote).

K slednjemu se je zatekla tudi novinarka Vanessa Čokl, za katero sem včeraj žal točno napovedal, na kakšen način bo prorodetovsko intonirala zgodbo. Danes v Večeru objavlja velik članek in komentar. V slednjem ne samo, da širi teorije zarote in omenja »režiserje«  uničujočih zgodb tega RKC poletja (sic!), temveč malodane napoveduje nove zgodbe o Štajercu v Ljubljani, nadškofu Stresu:

Če nekje nekdo režira slovensko RKCpoletje, in vse bolj kaže, da ga, je slab režiser, strašno predvidljiv. Po nevihti, še neposušeni, nad upokojenim “ljudskim” nadškofom Uranom – tistim, ki rad in lepo poje, prvak v odločanju o cerkvenih zadevah pa ni nikdar bil -, češ da naj bi imel otroke in ga Sveti sedež, kjer ima edini slovenski kardinal še vedno visoke položaje, tudi v kongregaciji za škofe, in vpliv, kaznuje, ker naj bi bil prelomil celibat, a je kljub temu splezal v cerkveni vrh, črne oblake skliče nad neuranovskega Rodeta, francosko šolanega, francosko omikanega cerkvenopolitičnega prvokategornika, Uranovega predhodnika v Ljubljani. Saj se ve, kajne, da Uran in Rode nista na isti valovni dolžini. Saj se ve, kajne, da je Rode imel prste vmes, ko so ga kaznovali, naj zanika, kolikor hoče. Zakaj pa ne bi kakšne še o Rodetovih otrocih. Da ne bodo samo Uranovi. Mašinerija teče, da bolj ne bi mogla, krvi, sperme, solz žejna slovenska scena je na preži. Kdo bo naslednji? Dva upokojena ljubljanska ordinarija sta dobila vsak svojo porcijo “urana v kislih kumarah”, se pripravlja tretja – za Štajerca v Ljubljani nadškofa Stresa?

Bizarno, če pomislim, da je Čoklova v Večeru prva in edina v Sloveniji pisala ekskluzivno in kot edina (!) o Uranovih dveh odraslih otrocih (tu) in se nato celo hvalila, da njo in Večer, enako ekskluzivno, povzema časopisje v Italiji in Avstriji (tu)– se pravi, da je kar ona sama skupaj z vatikanskimi odločevalci o izgonu Urana (so)režiserka zarote, nad katero se zgraža.

Obramba francosko šolanega in omikanega cerkvenopolitičnega prvokategornika

Prispevek na skoraj celotni strani Večera je sestavljen iz glavnega teksta in predvidljive izbire komentatorjev v ločenih okvirjih (od tega sta oba izbrana teologa seveda zgrožena vzela v bran Rodeta, medtem ko so Marka Milosavljeviča spraševali po nizki »kulturi« komuniciranja novinarjev na tviterju). Če avtorici v primeru Urana ni bilo težko širiti nikjer dokazanih govoric, na katerimi se v primeru francosko šolanega prvokategornika zdaj strašno zgraža (četudi sploh ne gre več za govorice!), lahko njenemu tekstu očitamo ne zgolj prorodetovsko in procerkveno intonacijo, do česar ima osebno sicer pravico, ampak predvsem neobjektivnost, s katero posiljuje bralce in do katere pravice nima.

Eden osnovnih postulatov novinarstva, objektivnost, postane vprašljiv, ko pregledamo sestavo članka – v njem preprosto ni ne duha ne sluha o predstavitvi druge strani. Naj se sliši še druga plat medalje, audiatur et altera pars – o tem, kakšno je stališče domnevne matere Rodetovega sina ali samega sina Petra, ki je včeraj celo sklical tiskovno konferenco (!), bralec ali naročnik Večera ne bo mogel prebrati skoraj nič. Razen povzemanja izvornega članka v Delu, ki ga je že zaradi uvedbe konteksta vseh Rodetovih demantijev morala navesti. Toda procentualno je članek praktično v celoti posvečen zgolj objavi kardinalovih zanikanj (rekel bi, da v najmanj treh četrtinah, preostanek povzema zapis Dela), vključno s zaščitniško intonacijo v naslovu in podnaslovu:

Kardinal Rode pripravljen na analizo DNK, rezultat mu je znan 

Tako se nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit odziva na včerajšnje pisanje Dela, češ da ima zdaj 42-letnega sina, ta pa da želi dokazati očetovstvo. Da bi imel otroke, je odločno zavrnil pred dobrimi desetimi dnevi v intervjuju za Večer. Za obrambo svojega dobrega imena in časti je pooblastil odvetniško pisarno Zidar-Klemenčič

Še več, pisanje Dela je pospremljeno z veliko mero sumničavosti, poudarjen je že zgoden Rodetov demanti zgodbe v intervjuju z njo v Večeru poprej.  Kot da ta zadošča že po sebi, kot novinarja resnica ne rabi zanimati. Elementi, ki povsem izostanejo v članku, zadevajo trditve in dejanja domnevnega Rodetovega sina – novinarka povsem cenzurira včerajšnje dogajanje, kjer ne nastopa le Rode, večina dnevnih časopisov in drugih medijev je dala priložnost tudi domnevnemu sinu Petru in celo opravila intervju z njim, o čemer so čez dan poročali elektronski mediji in televizije. Ne, v Večeru o Petrovih stališčih ni niti besede: ne o tem, zakaj se je odločil za iskanje, kdaj, kako in kolikokrat je že kontaktiral kardinala, kaj mu je o očetovstvu povedala mama, še najmanj o tem, da si jo je vzel na silo ali da mu je mama (očitno s prostovoljnim izgnanstvom?) omogočila, da uresniči svoje cerkvene sanje, niti o tem, kaj mu je o njegovi mami povedal kardinal. Namreč označil jo je za lažnivko – pač francoska omika! Danes Delo objavlja še dodaten intervju s Petrom…Večer pa se še dalje trudi slabo skrivati svojo pristranskost.