::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Vse manj je dobrih gostiln: minister o pubih, himni in statističnem računu

Na londonskih olimpijskih igrah ne bo tako imenovane promocijske »slovenske hiše«, kakršne so, svoje seveda, odprle druge države. Ni bilo denarja, ker ga država za ta namen ni dodelila – nenazadnje predsedniku Olimpijskega komiteja Janezu Kocijančiču očita rdečo politično preteklost in to je čisto dovolj, da se (obenem?) kaznuje slovenski šport in gospodarstvo.

Minister kot kmet, ki osla uči stradanja

Ker ne bo hiše, bo po zaslugi sponzorja Pivovarne Laško vsaj »pub«, slovenska gostilna. Ob obisku londonskih iger je zato superminister za znanost, kulturo in šport Žiga Turk zvito povedal – in vse citirano spodaj je navedeno po današnjem zapisu MMC RTVS -, da »ne bi v nikogar posebej uperjal prsta« pri iskanju krivca. Potem je prevalil odgovornost proč od vlade na menda nezainteresirano gospodarstvo, češ država s tem nima nič, in na ta način obranil še svojega kolega, ministra za gospodarstvo: »Vem, da se običajno pričakuje, da bi vse te stvari morala organizirati država. Predvsem bi moralo biti za slovensko hišo zainteresirano gospodarstvo prek svojih zbornic in organizacij. Če bi bil avtentičen interes gospodarstva, da se prodira na britanski trg, sem prepričan, da bi v tem primeru tudi ministrstvo za gospodarstvo sodelovalo.«

Insinuacijsko kazanje s prstom na krivdo drugih, ki menda ne kažejo pravšnjega zanimanja, mu gre dobro od rok, skoraj tako kot ideologija zategovanja pasu; v skladu z njo mu je včeraj ljubljanski rektor Stane Pejovnik v Delu očital, da je podoben kmetu, ki osla uči stradanja:

Izjava je smešna in malo spominja na tisto znano zgodbo o kmetu, ki je osla učil stradanja. Ravno ko ga je naučil, je osel – pač ni bil najpametnejši in najbolj ustvarjalen, še manj pa podjeten – poginil. Gospod minister, ni res, da skandiramo za več denarja. Le opozarjamo vas, da kratko malo ne razumete (ali pa morda ne smete razumeti) nekaj preprostih dejstev.

Ad hoc racionalizacija: himna in gostilna sta dober par

Ministrovi nauki univerzitetnikom in drugim, kako se naučiti stradati ali hujšati, v glavo in nižje, terjajo zato vedno nove pojasnitvene strategije in njihovo poglabljanje. Zdaj so jih deležni še športniki in gospodarstvo. Terapijo z zdravilnimi manjšimi obroki sena je demonstriral kar sredi Londona z nenadnim slavospevom gostilni! Pomen stradanja se potem racionalizira takole:

“Kot sem povedal ob odprtju tega puba, imamo Slovenci zdravljico za himno, tako da ni tako napačno, da imamo kot slovensko hišo pub oz. gostilno. Pub je tudi primerno okolje za praznovanje kakšne medalje, upam, da bo to čim večkrat.”

V teoriji argumentacije takšno ravnanje šteje za ad hoc (in post festum) racionalizacijo, kjer pa se je minister zadovoljil s posplošitvijo o odličnem ujemanju nacionalne himne z dvigovanjem čaš, s katero se verjetno, po premisleku, ne bi strinjal niti sam. Vzemimo klasičen primer te zmote:

(1) Bog mi je pomagal in ozdravel sem od raka!

(2) Res? Ali to pomeni, da bo Bog ozdravil tudi vse druge ljudi z rakom?

(3) Hmm, čudna so pota Gospodova.

Turk postopa na podoben način, ko implicitno ponudi pojasnilo, čemu v Londonu nimamo svoje hiše:

(1) Zakaj smo v Londonu dobili le gostilno, ne hiše?

(2) Ker imamo Slovenci za himno zdravljico in je zato gostilna pravo mesto za zbiranje Slovencev.

(3) (Razen tega je primerno mesto za praznovanje kakšne medalje.)

Za ad hoc racionalizacijo je značilno, da je pri njej podana zakasnela priročna ne preveč prepričljiva pojasnitev iz rokava (»čudna so pota Gospodova«/ »ker imamo Slovenci za himno zdravljico«), ki pa, jasno, ni uporabna v drugih situacijah oziroma univerzalno. Da imamo za himno zdravljico, ni preveč prepričljiv zagovor tega, da radi posedamo po gostilnah in kafičih in njihovem obstoju, vsaj minister za zdravje bi to potrdil  – toda v dani okoliščini, ko mu voda očitkov teče v grlo, je lahko rešilna bilka v odgovor. Pa še za zapitke ob kolajnah je super ustrezno mesto, je pribil, da ja kdo ne bi podvomil v odličnost eksplanacije! Skratka, pojasnilo je izbrano po naključnem navdihu, težko ponovljivo v drugih trenutkih in situacijah, ne moremo ga uporabiti kot splošno veljavno oziroma ga vsaj ne bi smeli (razen če kdo resno misli, da nas je France Prešeren želel povzdigniti v gostilniški narod).

Statistična zmota kockarja

Ko so bili osli poučeni, da je v gostilnah bolje kot v hiši, je minister Turk na kratkem obisku v Londonu izkazal tudi zanimiv pogled na področje statistike. Kot človek resorja znanosti se je preizkusil še v argumentacijski zmoti statističnega kova. Njegova olimpijska napoved za naše športnike se namreč optimistično glasi:

Imamo zelo dobro ekipo, s številnimi odličnimi posamezniki, ki so kandidati za medalje. Upam, da bomo po statističnemu izračunu včasih imeli srečo in včasih smolo, tako da bomo domov znova prišli z nekaj medaljami.

Seveda gojimo upanje (ki umira zadnje), da nas minister zgolj zabava s svojimi neposrečenimi domislicami. Če nas ne, postopa kot kockar – ko ta v igralnici izgublja eno igro za drugo, ga venomer poganja vera v »pa saj ne bom izgubljal v nedogled«. In nadaljuje z igro. Če mečete kovanec, ste prepričani, da bo možnost, da bo ta pristal na strani »cifra« ali »mož«, približno 50 proti 50. Ko kovanec npr. petkrat pristane na strani »cifra«, potem verjamete, da mora po neki statistični logiki enakomerne distribucije zdaj le slediti »mož«.  Podobno, na sledi zmote kockarja, sklepa minister Turk: usoda slovenskega športa v Londonu je tako rekoč stvar pravične porazdelitve sreče in smole, ki jo sam povzdigne v kakor-da zakonitost »statističnega izračuna«. Ta bo, tako kot pri kockarju, poskrbel tudi za nekaj sreče in s tem želene slovenske medalje. Na nekaj smol pač nujno pride nekaj sreče in kolajn. Enostavno kot pasulj!

A s še eno pomembno okoliščino: če je pri kockarju vse odvisno od statistike, pri športu ne more biti. Nekaj, če ne največ, šteje tudi pripravljenost športnikov, zaradi katere zmagujejo boljši in izgubljajo slabši, zelo neodvisno od opisanih računov. Zaradi česar je Turkov razmislek še bolj bizaren in podoben takemu kockarju, ki v slepi veri v statistiko ne bi osvojil niti osnovnih veščin in pogojev igre.

Information

This entry was posted on 29/07/2012 by in aktualno, argumentacija, filozofija, kockar, mediji, politika, zmote.
%d bloggers like this: