::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kaj pa gibanje za odgovorne medije?

Povsem prepričan sem, da brez izjemne servilnosti medijev iz Gibanja odgovornih ta teden ne bi nastalo toliko učinkov, kot so. Okupacija RTV Slovenija recimo ne bi bila mogoča. Dejan Steinbuch – sam se je na spletni strani oklical in predstavil za ustanovitelja gibanja -, je gostoval v številnih oddajah in zapisih, prav nič somerno številu podpisnikov, moralni avtoriteti izbrancev ali teži političnih stališč.

Ne grizi roke, ki te hrani

Prav, mediji so tako odločili in pri tem kršili tudi programske standarde, če je treba. Toda kar je zares bizarno, in po sebi prava novinarska avtoironija, da ne rečem mazohizem, je samo dejstvo, da nobenemu novinarju spomin ni potegnil niti pet let nazaj. Njihove mnemične zmožnosti na ravni zlate ribice so bile prepreka, da jim ni uspelo ugotoviti, kako je Gibanje odgovornih že drugo Steinbuchovo gibanje. Predaleč nazaj? Kajti pred slabimi petimi leti je omenjeni avtor že oblikoval svoje »Gibanje za odgovorne medije«. Začelo pa se je verjetno takole, kot je kasneje o roki, ki je ne grizeš, zapisala Ana Jud:

»Ko je bil Dejan Steinbuch še urednik Demokracije, se je nekoč sprl z Janšo in tedaj mu je Janša po telefonu dejal – ne grizi roke, ki te hrani! Avtokratska izjava, ki pove vse in nedvomno velja tudi danes. Ne grizi roke, ki te hrani, kajti če jo boš grizel, boš ostal lačen. Večina noče biti lačna in ne grize – tistih rok, ki jih pač hranijo. Rok, ki hranijo novinarje, je več. So roke, ki hranijo leve novinarje, so roke, ki hranijo desne novinarje, v glavnem pa ni rok, ki bi hranile neodvisne, katerih itak v glavnem ni. No, tako tudi takšne roke niso nevemkako zelo potrebne; ko smo s Steinbuchom in Radom Pezdirjem napravili Etični poziv k profesionalizmu, je Janša z njim lani pozimi mahal v parlamentu, se branil pred 572-glavo množico, čeprav v resnici nihče od nas ni podpiral njega, ampak neodvisnosti.«

Strah je subjektivna kategorija

Izguba spomina je resna težava slovenskega novinarstva. Evolucijsko se je razvila iz refleksa po prilagoditvi zunanjim razmeram in vedno novim političnim gospodarjem. Tudi za ceno pljunka čez lastne novinarske kolege, ki so v zadnji pobudi Steinbucha krasno poservisirali. Ko je leta 2007 Janša haral po medijih, je takratni odgovorni urednik Žurnala, ki je danes svojo odgovornost še razširil, cinično zapisal:

»So naši časnikarji prestrašeni? Strah je subjektivna kategorija, oblast pa upogiba samo tiste brez hrbtenice!«

Ko so bili pritiski najhujši, je odgovorno dodal še:

»Naša medijska enolončnica je zato v globalnem smislu tako obskurno lokalna, da resno razmišljam, da bi v svojih komentarjih uvedel cenzuro na pisanje o medijih, medijski svobodi, pritiskih in podobnih fenomenih.«

Odgovorni urednik je imel takrat močno prav: o političnih pritiskih je odgovorno molčati in izvajati avtocenzuro. Če bi uresničil svojo željo, bi s tem zelo pomagal tistim, ki so mesarili po slovenskih medijih, zraven pa še kršili osnovna načela novinarskega dela.

Gibanje za odgovorne medije

Prvo Steinbuchovo gibanje za odgovorne medije je bilo dejansko tako rekoč reformacijsko protigibanje. Nastalo je na podlagi Zgagove in Šurčeve novinarske peticije, kot refleks nanjo. Bilo je protipeticija – to je bil čas jeseni 2007, čas ustanovitve ZNP iz istega nagiba. Rekli so mu »Etični poziv k profesionalizmu«, zagnan za potrebe ustavljanja peticije in obračuna z DNS. Bilo je točno to, obračun z novinarskimi kolegi – tistimi, ki danes promovirajo Gibanje odgovornih. Izzvenelo je natanko na način, ki ga je v svoji kolumni 10. 11. 2006 povzdignil v uredniški postulat svojega Žurnala: »To, kar počnemo, počnemo s strastjo in prepričanjem v svoj lastni prav. Smo politično korektni, ohranjamo kulturni nivo in ne obračunavamo z novinarskimi kolegi.« Žal, potem je sledil točno tak neodgovorni obračun.

Steinbuchov poziv proti novinarski peticiji je bil sprožen v dnevih, ki so sledili njeni objavi: 1. oktobra 2007. Namen je bil prepoznaven z aviona: ustaviti in nevtralizirali učinke prve. Uspeti s protipeticijo. Pljuniti po novinarskih kolegih, uredništvih, medijih, ki prenašajo težo političnega škornja. Besede so odveč, ogled toplo priporočam sploh tistim novinarjem, ki imajo mnemične težave in jih besedičenje o odgovornosti vznemirja.

Etični poziv k profesionalizmu

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je pripravilo kolektivno peticijo »Proti cenzuri«, v kateri obsojajo domnevno cenzuro in poskuse omejevanje svobode izražanja v naši državi. V nekaj dneh se je podpisala skoraj polovica članov DNS, o peticiji pa je bilo obveščeno tudi mednarodno združenje novinarjev. Ker v Sloveniji kljub svobodi združevanja in pluralizmu na vseh področjih obstaja zgolj eno društvo novinarjev – Društvo novinarjev Slovenije (DNS) – in ker je vanj včlanjena manj kot polovica novinarjev v državi, menimo, da je zaradi poštenosti in korektnosti potrebno javnosti predstaviti tudi tista dejstva, ki so nesporna, konkretna, nezavajajoča in jih je Društvo novinarjev Slovenije v svoji peticiji spregledalo.

Prvič, peticije nismo podpisali vsi novinarji v Sloveniji, pač pa približno tretjina naših kolegov. Med pomembnejšimi podpisniki najdemo le dva odgovorna urednika medijev, ki ju lahko štejemo za relevantna. Eden med njiju je tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije. Drugič, številnih kolegov k podpisu niso povabili, četudi gre za ugledne novinarje, urednike in publiciste, ki pa imajo eno skupno lastnost: niso člani Društva novinarjev Slovenije. Posredno to pritrjuje ugibanjem, da je peticija proti cenzuri projekt DNS. Večina novinarjev peticije ni podpisala, ker se z njo ne strinja povsem, ker se jim zdi preveč nenatančna ali pa celo zavajajoča. Tretjič, kot etično zelo sporno velja izpostaviti dejstvo, da so peticijo podpisali tudi upokojenci (nekdanji novinarji), fotografi, lektorji in druge osebe, za katere niti v najbolj ohlapnem smislu ne moremo reči, da se z novinarstvom neposredno ukvarjajo in da so teoretično sploh lahko izpostavljeni cenzuri in pritiskom, o čemer peticija govori. Skratka, legitimnost te peticije je relativna, saj zajema le manjšino slovenskih novinarjev.

V vsebinskem smislu je izraz trenutne politične polarizacije in ne more skriti interesov, ki nimajo zveze s profesionalizmom in poklicno etiko novinarjev. Peticija proti cenzuri je dokument, ki ne govori toliko o političnih pritiskih na novinarje (ali urednike), temveč je politični očitek trenutni vladni koaliciji. Logično bi zato sklepali, da bi takšen dokument lahko nastal tudi pred petimi ali desetimi leti, ko pritiski na medije niso bili nič večji ali manjši od današnjih. Vendar se Društvo novinarjev Slovenije pred petimi ali desetimi leti skoraj ni oglašalo. O političnih pritiskih nisogovorili, niso se podpisovali pod peticije, pa čeprav je prihajalo do zelo očitnih primerov omejevanja novinarske svobode, nekateri novinarji so zaradi svojega prepričanja celo izgubili službo, bili podvrženi absurdnim sodnim postopkom ali nenavadnim kazenskim ovadbam.

Podpisniki etičnega poziva k profesionalizmu nočemo oporekati legitimnosti Društva novinarjev Slovenije, pa četudi je to edino takšno društvo v državi. Prav tako ne želimo zanikati, da v Sloveniji ne prihaja do poskusov omejevanja svobode tiska in izražanja. Vendar odgovornosti za to ne nosi le ena politična stranka ali politik, temveč celotna politična elita, vplivni gospodarstveniki in pomembni posamezniki, zlasti pa odgovorni uredniki medijev; ravno oni bi se morali pritiskom prvi upreti in zlasti nanje opozarjati javnost.

A ravno odgovornih urednikov v peticiji proti cenzure ne najdemo veliko, kar nas prepričuje, da stanje stvari v Sloveniji le ni tako črno in brezizhodno kot v Burmi ali Belorusiji, na kar peticija Društva novinarjev Slovenije posredno namiguje. Podpisniki tega poziva smo prepričani, da bi morali vsi tisti, ki se v tej državi poklicno ukvarjamo z žurnalizmom, najprej dosledno spoštovati profesionalne novinarske standarde, ki naj veljajo za vse medije brez izjeme. Takšnega profesionalizma, ki ga imamo v mislih, se ne meri s peticijami, izjavami ali obsodbam, temveč s privrženostjo najvišjim etičnim standardom in strogi kritični distanci do nekdanje sprevržene novinarske logike, značilne za totalitarne države – logike strahopetnega prilizovanja politiki, gospodarstvu in drugim centrom moči.

Dokler se slovenski novinarji in predvsem njihovi uredniki ne bodo distancirali od trenutnih političnih, ekonomskih ali ideoloških prišepetavanj z ene, druge ali tretje strani, bodo ostajali na strani poražencev, saj se bodo politiki in vsi ostali centri moči veselo poigravali s fenomenom, ki mu pravimo medijska svoboda.

Dejan Steinbuch, odgovorni urednik tednika Žurnal, Ana Jud, publicistka, Rado Pezdir, ekonomist in kolumnist časnika Finance, Silvester Šurla, v. d. odgovornega urednika tednika Mag, Igor Kršinar, novinar Maga, Biserka Karneža Cerjak, novinarka Maga, Nenad Glücks, novinar Maga, Brigite Ferlič Žgajnar, novinarka Maga, Luka Jakše, novinar Maga, Tino Mamić, novinar Primorskih novic, Alja Tasi, novinarka Primorskih novic, Rok Spruk, študent ekonomije in spletni publicist, Capitalism & Freedom, Aleš Kocjan, novinar notranjepolitične redakcije STA, Gašper Blažič, novinar Demokracije, Vida Kocjan, novinarka Demokracije, Tomaž Štih, spletni publicist, Libertarec, Borut Meško, odgovorni urednik STA, Mitja Volčanšek, novinar STA, Bogo Sajovic, publicist, Viktor Blažič, publicist, Mitja Podgajski, spletni publicist, Sobotainfo.

Information

This entry was posted on 02/06/2012 by in aktualno, argumentacija, kršitve novinarskega kodeksa, mediji, politika, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: