Pahorjev politični marketing je unikaten. Stopiti na oder volilnega kongresa svoje stranke in najprej napovedati kandidaturo za predsednika republike, nato pa upati, da boš čez nekaj ur (!) zmagal na taistem kongresu, je približno tako, kot če bi Lionel Messi veselo naznanil, da kmalu odhaja v moštvo Manchester United, obenem pa upal, da ga takoj zatem gledalci sredi Barcelone razglasijo za najboljšega španskega igralca. Za naslednja štiri leta.
Imeti pogačo in jo hkrati pojesti
Vsega pač ne moreš imeti – Pahor se je z dvojno kandidaturo ves čas zaljubljeno igral z mislijo »to eat a cake and to have it« – na koncu se bo kaj hitro zgodilo, da bo izgubil vse svoje sladke sanje. Kakšen premislek ga pri tem sploh vodi? Pred kratkim časom sem opozoril, da ima zdaj pogoreli predsednik Socialnih demokratov nekaj smisla za filozofičnost, ki pa ga njegov narcisizem venomer sesuje. Ko se je pojavil na maratonu v Radencih, je Pahor vzpostavil relacijo med »vladati sebi« in »vladati drugim«:
Pred tekom sem si dejal: če mi ne bo uspelo premagati samega sebe, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah. Hvala in lepo se imejte.
Po včerajšnjem maratonskem kongresu SD v Kočevju pa je jasno, da bi si moral prišepniti naslednje:
Če mi ne bo uspelo premagati druge na kongresu, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah.
In druge bi premagal, če bi premagal sebe in svojo naravo. Dosleden mož bi takšno analogijo pri sebi moral razviti in iz nje potegniti trezno spoznanje. Zdaj pa se zdi, da bo v kampanji za predsednika republike zajahal ali še dalje jezdil točno tistega konja, zaradi katerega je včeraj postal luzer in je bil glavni očitek proti njemu: svojo nenavadno in dolgotrajno priljubljenost na desnici. Kot kandidat desnice pač na volilnem kongresu SD ni bil uspešen. Kdo bi moral biti ob tem žalosten?
Wo Janša war, soll Pahor werden
Medijski odzivi na Pahorjev poraz so v ti. Janševih medijskih satelitih pretežno obarvani v črne tone. Neizmerna žalost antinovinarjev (morda bi Pahor moral kandididati na kongresu SDS naslednjo pomlad?) se pričakovano artikulira na tri načine: strici iz ozadja so znova zmagali in porazili čudovitega Boruta; hvala bogu, da je zmagal Lukšič, sledi popoln polom levice in to je dobro za »nas« (ja, ti antinovinarji že dolgo ne skrivajo več svojega političnega navijaštva), ali v duhu svarila pred radikalizacijo levice pod vodstvom Lukšiča, ki bo slaba za »nas« in državo v celoti. Na desnici se pojavlja še eno zlobno pričakovanje, ki se glasi: čudovito, z zavrnitvijo Pahorja bodo socialni demokrati stopili na pot LDS in Zaresa. Vsi po vrsti izdajajo, kako visoko je kotiral Pahor pri njih vsa ta leta. Sam sem, priznam, nehote pomislil na njihovo nezavedno formulo: Wo Janša war, soll Pahor werden.
Dvojna medijska zarota
Strici iz ozadja so v dvojni vlogi, napadajo nas in medije dirigirajo tudi proti Jankoviću. Jankovićeva »afera Durs« v luči domnevno negativnega pisanja medijev o predsedniku PS je bila s strani predsednika vlade v intervjuju za Pomurje.com označena za instrumentalizirani obračun na levem političnem spektru. Se pravi, levi mediji obračunavajo z levimi:
Tudi na področju medijev? Vas je recimo presenetil zadnji medijski stampedo na Zorana Jankovića tudi s strani medijev, ki so blizu tranzicijski levici?
Večina medijev v Sloveniji je instrumentaliziranih bodisi za obračun z nami, izvorno demokratičnimi strankami, ne glede na to, ali smo v vladi ali v opoziciji, bodisi za medsebojne obračune v levem političnem spektru. In v ta zadnji sklop sodi vprašanje, ki ste ga postavili.
Če upoštevamo še konspirativno podmeno o menda stričevskih medijih, ki so sesuvali Jankovića, ni več daleč teza, da bodo razglašeni še za krive Pahorjevega poraza. Ampak da ne bom preveč kritičen do bivšega predsednika vlade: biti hkrati ikona desnice in predsednik levičarske SD je svojevrsten podvig, ki se posreči le najbolj zvitim.