::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Gibanje odgovornih okupiralo Kolodvorsko 2-4

Gibanje 15o ni več v modi, okupacija Wall Streeta tudi ne. Piše se zadnji dan v maju, ne oktober, tu je GIBANJE ODGOVORNIH in okupacija Kolodvorske 2-4.

Predstavljajmo si, da bi Uroš Slak v svojo oddajo spustil deset zagretih članov sveže in novo ustanovljene stranke, recimo ji SUPERODGOVORNA STRANKA. Ja, skrite za zlizani novorek o odgovornosti (kakor da o njej pa res nihče ne govori dovolj, sploh o tem, kako je super biti odgovoren). Takšno avtobusno invazijo na TV bi kot gledalci nedvomno po pravici imeli za močan uredniški in novinarski spodrsljaj, za nedopustno politično agitacijo. Še ne videno. Spraševali bi se, zakaj le en avtobus, ne dva, morda tri?

Zadnji Pogledi Slovenije, kot sem, poznavajoč akterje in prvo izkušnjo z resetatorji, napovedal že včeraj, so bili natančno takšna predstava. V oddaji se je znašlo šest podpisnikov ali članov GIBANJA ODGOVORNIH z ustanoviteljem vred, in kot da jim to ni dovolj, se je iz Maribora v živo javljal še sedmi (Mitja Čander), dodatne tri pa so še intervjuvali doma ali na ulici (Nina Zidar Klemenčič, Jure Košir, dr. Urban Vehovar). Tem desetim članom GIBANJA, ki so tam predstavljali svojo politično, ideološko ali ne vem kakšno idejo memoranduma, dejansko po vseh merilih politični spis, niso zoperstavili nobenega drugega mnenja ali osebe. Se pravi: popolna, stoprocentna, koncentrirana, enostranska propaganda tega tri dni starega GIBANJA z zaenkrat sto podpisi. Izvajalec promocije: javni zavod RTVS.

Toda v čem bi lahko bila promocija GIBANJA kaj manj profesionalno sporna kot enoinpolurni nastop ansambla SUPERODGOVORNE STRANKE? Programski standardi, že povedano, so razumljivi: novinarji se morajo izogibati »javnemu solidariziranju s kakršnimi koli akcijami političnih strank pa tudi združenj, društev ter drugih interesnih skupin in skupin za pritisk, kar bi bilo mogoče razumeti kot podporo javnega medija.«

In se je tudi zgodilo: maksimalna solidarizacija z akcijo združenja in maksimalna okupacija Kolodvorske (zmanjkalo stolov v studiu?), katerega nameni so političnointeresni. S totalitetno in povsem neselektivno izbiro gostov, ni dvoma, a tudi Slakovo vodenje je bilo afirmativno, nekritično, odobravajoče. Ne le, da drugega pogleda ni bilo, ker ni bilo »drugačnih« gostov, tudi njemu ni padlo na pamet, da bi vzpostavil kakšno drugo mnenje v svojem moderiranju – ker v taki druščini seveda ni čutil druge potrebe, kot je naklonjenost.

Vsebina je zgodba zase in tu manj zanimiva. Zgolj fragment: nastopajoči Tine Kračun je zavrnil moderatorja, ki ga je spraševal o »partizanski« proslavi, na kateri je bilo menda 2000 ljudi. Argument je zanimiv: »Mi se danes ne smemo ukvarjati z 2000 ljudmi. Ti niso vsa Slovenija«. Upam, da se je vsaj kakšnemu bralcu takoj utrnilo: zakaj se moramo v oddaji ukvarjati s sto ljudmi, ki so še manj Slovenija?

Kršitve so torej docela predvidljive (kot tudi molk ceha in stroke). RTV Slovenija je izgubila ves, ampak res ves občutek za profesionalno dolžno ravnanje. Zato ponavljam svoj protest, tako kot Pogledi Slovenije ponavljajo agitacijo leto nazaj po istem kopitu. Poziva na naslavljam več uradno na javni zavod, dosedanja izkušnja s štirimi, ki jih čakajo na mizi eno leto (ali raje v košu), je dovolj trpka. V spodnjem zapisu je treba zgolj spremeniti resetirance v odgovorneže…

Zahteva po obsodbi agitacije v oddaji Pogledi Slovenije

Oddaja Pogledi Slovenija, predvajana 16. 6. 2011, je kršila »Poklicna merila in načela novinarske etike v Programih RTV Slovenija«, pa tudi »Programske standarde« istega javnega zavoda. Žal se očitane kršitve novinarskega profesionalizma v tej oddaji po mojem prepričanju niso zgodile prvič. Zaradi tega ostro protestiram kot državljan, kot plačnik RTV prispevka in nenazadnje tudi kot bivši član Programskega sveta RTV Slovenija, ki je odstopil zaradi politikantskih zlorab vodilnih v zavodu.

Ustvarjalci oddaje Pogledi Slovenije so neposredno kršili Programske standarde RTV Slovenija, in sicer v delu, ki pravi, da se morajo novinarji izogibati »javnemu solidariziranju s kakršnimi koli akcijami političnih strank pa tudi združenj, društev ter drugih interesnih skupin in skupin za pritisk, kar bi bilo mogoče razumeti kot podporo javnega medija.« Storili so točno to: novinarji so podprli javno peticijo z zahtevo po predčasnih volitvah, kar je nesporno politična zahteva in akcija par excellence, in to že v napovedniku oddaje, kjer v najavi na uradni strani oddaje prebiramo prepoznaven politični statement. Citiram:

»Koliko podpisov državljank in državljanov v do zdaj največji civilno-družbeni akciji, ki v kot stiska politično elito, bo potrebnih, da se bo kaj spremenilo? Ugledni intelektualci različnih svetovnonazorskih pogledov so prek svetovnega spleta v pičlih nekaj dneh zbrali že 14.000 podpisov z zahtevo za predčasne volitve. A takoj se jih skuša po stari slovenski navadi spraviti v predal z ideološko in strankarsko oznako. Kaj res ni mogoče verjeti, da Gregor Virant, Janez Šušteršič, Žiga Turk, Rado Pezdir, Marko Pavliha ter 14.000 drugih, res zahtevajo le, da se politična elita ogradi od aferaštva, da začne tekmovati s koncepti za hitrejši razvoj države in ne išče več izgovorov v preteklosti? Podpisi se zbirajo, elita pa še vedno molči. Česa jo je strah?«

Novinarji in uredniki so se torej jasno postavili na stališče solidarizacije z javnim političnim pozivom. Ob tem so neskrito simpatizirali s pobudo in pobudniki, kar od njih kot novinarjev ne pričakujemo. Še manj so npr. problematizirali  njihov politični status (kar štirje od šestih pobudnikov so bivši ministri), raje so jih takoj zaščitili in označili za »ugledne intelektualce«. Še huje, insinuirali so proti vladajočim, ki jih peticija napada, najprej s sovraštvom nabito konotirano oznako »elita« in trditvijo, da »elita še vedno molči«. Dodatna insinuacija se skriva v retoričnem dodatku »Česa jo je strah?« Prepričan sem, da javni servis RTV Slovenija ne more dopustiti šikanirajočega in agitatorskega diskurza, v katerem so novinarji politično opredeljujejo, celo pred samim začetkom oddaje, nasprotno misleče pa žaljivo izzivajo!

V tem zapisu se sploh ne bom skliceval na potek in vsebino same oddaje. O pristranskosti oddaje pričajo že zunanje okoliščine. V studiu so sedeli Alenka Kovšca, dr. Slavko Ziherl, dr. Lojze Ude, dr. Matej Lahovnik, dr. Gregor Virant, mag. Rado Pezdir, dr. Žiga Turk in dr. Janez Šušteršič. Iz državnega zbora se je javljal še poslanec Franco Juri. Izmed osmih gostov v studiu jih je torej pet bilo ne zgolj naklonjenih pozivu, temveč so, kot vemo, njegovi avtorji. Uredniki oddaje na čelu z novinarjem Urošem Slakom so se odločili povabiti od šestih kar pet pobudnikov peticije (!) in ti so bili v jasni številčni premoči pred drugimi gostimi. Na kakšen način razložiti takšno izbiro? Zakaj so potrebovali skoraj vse podpisnike, da bi gledalcem pojasnili en skupen pogled? Zakaj nista bila dovolj eden ali dva? Tudi s številčno izbiro gostov so zavzeli pristransko držo še pred oddajo in s tem promovirali pobudo. (Ker jih je bilo pet, se sprašujem, zakaj Uroš Slak v oddajo ni povabil še šestega iniciatorja peticije, dr. Marka Pavliho? S tem bi kompletiral vse pobudnike in še jasneje nakazal -, če je to še potrebno -, katerim ideološkim in političnim prepričanjem daje prednost.)

Poklicna merila velevajo, da mora biti nepristranskost temeljna vrednota v programih RTV Slovenija in da se mora novinar izogniti »vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.« Razen tega zahtevajo, da mora za doseganje uravnoteženosti »zagotoviti najširši možen obseg izražanja različnih stališč in mnenj«. In še: »Programi RTV Slovenija morajo biti politično nevtralni, kar pomeni, da novinarji in uredniki ne smejo dajati prednosti določenim političnim in ideološkim stališčem.« Glede vprašanj javnega interesa mora zagotoviti enakovredno in enakomerno predstavitev»najširšega možnega izbora stališč o določeni zadevi«, pri čemer se enakovrednost in enakomernost  nanaša tudi na razumen  in najširši možen obseg, upoštevajoč težo posameznih stališč ali mnenj. Zakaj? Ker s tem omogoči gledalcem, da si o »zadevi sami oblikujejo sodbo, ki bo temeljila na predstavljenih dejstvih«.

Takšno postopanje še zlasti pogrešamo v oddajah pogovornega formata, kakršna je omenjena oddaja. Njeni novinarji in uredniki so potemtakem že z izbiro sogovorcev in v besedilu napovednika dokazali, da so jim bile naštete zahteve Poklicnih meril tuje. S tem so pristali na vlogo angažiranih agitatorjev. Ali bo programski svet takšno ravnanje dovolil? Kot da še ni dovolj, sem po koncu oddaje na MMC RTV Slovenija ugledal njen povzetek, ki nosi naslov: »Pogledi Slovenije: Nauk poslancem in vladi: Če delaš slabo, se ti zgodijo predčasne volitve.« (povezava:http://www.rtvslo.si/slovenija/pogledi-slovenije-nauk-poslancem-in-vladi-ce-delas-slabo-se-ti-zgodijo-predcasne-volitve/259973) Pregled zapisa je pokazal, da za takšen naslov ni prav nobene podlage v njem. Da je torej »nauk poslancem in vladi« s prosto asociacijo na peticijo in predčasne volitve, ki »se ti zgodijo« (da so se zgodile, seveda ni realno dejstvo) pravzaprav nauk novinarjev politikom, moralistična pogruntavščina, ki so jo v naslov poetično inventivno dodali novinarji MMC RTV Slovenija.

Bil bi že čas, da programski svet naredi konec moraliziranju in pristranskosti v programskih vsebinah, za katerih spremljanje je zadolžen. Poklicna merila in Programski standardi sta dokumenta, ki jih je treba spoštovati. Zato pričakujem, da bo opisani neprofesionalizem čim hitreje obsodil.

Boris Vezjak

2 comments on “Gibanje odgovornih okupiralo Kolodvorsko 2-4

  1. Pingback: Kaj pa gibanje za odgovorne medije? « ::: IN MEDIA RES :::

  2. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Kaj pa gibanje za odgovorne medije?

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 01/06/2012 by in aktualno, kršitve novinarskega kodeksa, mediji, politika, radio, TV.
%d bloggers like this: