::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

So mariborski politiki trotli?

Za novinarko Dragico Korade iz Večera glede naslovnega vprašanja ni dvoma, ravno ona je mariborskim politikom, vpletenim v zgodbo in glasovanje o žaljivi majici »Ich bin ein Mariborčan«, že v naslovu v nemško-slovenski kombinaciji zabrusila: »Vi ste trotli!«:

Beseda trotl je prepoznavno štajerska in mariborska, čeprav jo premore tudi slovenski ti. knjižni jezik. V SSKJ beremo, da je »trótelj« v nižje pogovornem jeziku »omejen, neumen človek: še sam ne ve, kakšen trotelj je / kot psovka prekleti: troteljni«.Trotl pomeni nekaj takega kot butl, bumbar, govedo in seveda prihaja iz nemškega »der Trottel«, kar pomeni bedak, butec, tepec.

V včerajšnjem zapisu sem že kritiziral novinarski postopek razprave ob »Ich bin ein Mariborčan« aferi, ki je nastala prav na gesti domnevne žaljivosti (ali užaljenosti) mariborskih mestnih politikov, ki so se postavili v vlogo varuhov domnevno vseh užaljenih Mariborčanov. Sploh ne dvomim, da bo »Ihr seid trotli«, ki duhovito imitira začetno frazo in jo vrača nazaj političnim »užaljencem«, deležna podobno vznemirljivih reakcij s strani istih akterjev.

Zanimiva novinarska dilema je seveda enostavna: je bila novinarka upravičena v svoji žalitvi? Je takšno dejanje, žalitve namreč, sploh kdaj upravičljivo? Za razliko od Zorana Jankovića je evidentno imela zelo jasen namen oz. intenco žaliti, tega niti malo ne skriva. Toda kaj o žalitvah, ki so intendirane, sploh poreče novinarska etika – jih dopušča, če sploh, ter pod kakšnimi pogoji? Je biti žaljiv stvar uredniške odločitve, morda celotnega uredništva Večera? Slednje odobrava takšne postopke? No, potem je dilema še hujša.

Kadar sam naletim na zapisano žalitev, in v slovenskem hujskaškem diskurzu, ki je za moj okus bistveno večja zadrega od sovražnega govora (in se z njim rad meša), vselej pomislim na nemoč argumenta. Kdor žali, običajno nima namena argumentirati. In to je po definiciji slabo. Res, novinarka v svojem prispevku prav nič ne argumentira – od mestnih politikov terja opravičilo zaradi sramotnih neumnosti, ki jih počnejo. Počuti se užaljeno zaradi neumnosti in na žalitev pameti odgovarja z žalitvijo. Seveda lahko rečemo, da so nekatere stvari tako bebave, da argumentacija ni več na mestu. Da so tako zelo samoevidentne in samoeksplanatorne v svoji bebavosti in je vse drugo, kot žalitev, lahko po svoje v napoto. Morda, življenje včasih navrže odkrito in jasno besedo – celo če argumentiraš dolgo časovno obdobje, ti včasih pač prekipi in se zatečeš k zmerljivkam. Ampak takrat tega običajno ne storiš premišljeno. Toda ali je to dober alibi, da povedano prezrcalimo v novinarstvo?

Po moje ne. Še vedno imam raje, da nekdo pokaže, v čem so toti politiki trotli, kot pa da jih zmerja z njimi. Kaj bi storil NČR ob morebitni prijavi kršitve, pa si ne znam predstavljati. Vsekakor bom med tistimi, ki bodo z največjim zanimanjem prebrali razsodbo in njeno utemeljitev, če bo do nje prišlo.

Information

This entry was posted on 29/04/2012 by in aktualno, argumentacija, kršitve novinarskega kodeksa, mariborske, mediji, politika, časopisi.
%d bloggers like this: