::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ad hominem, naš pravi vladar

Med posrednega, vendar tudi enega izmed najmočnejših razlogov, zakaj sta politična demagogija in populizem pri nas tako uspešna, nedvomno štejem nikakršno dovzetnost medijev (in še manj politikov) za dobro argumentacijo. Seveda, demagogija in populizem potem krojita usodo slehernika in ekonomsko prihodnost cele države, kar ravnokar še posebej intenzivno občutimo na svoji koži zaradi sprejemanja varčevalnih ukrepov. Pri naših komentatorjih in novinarjih notranje politike vidim tako malo smisla zanjo, da sem že skoraj perverzno pripravljen navijati za taiste demagoge med njimi – vse po načelu »Saj si vendar slovenski mediji in javnost kaj boljšega niti ne zaslužijo«.

Mediji, še huje, pravzaprav sploh ne pomislijo na možnost, da bi na politične izjave gledali skozi očala logične veljavnosti izrečenih trditev. Ravnokar prebiram takšen naslov:

»Opominjajo nas tisti, ki imajo največ«

Zgodba je enostavna: Janševa vlada poskuša s svojim varčevalnim stampedom prikazati sindikaliste in borce za delavske pravice kot nekoga, ki je nekredibilen in hinavski. Napada jih po klasičnem scenariju ad personam – nekaj, kar je žal pri nas postalo zimzelen(o) samoumeven motiv in praksa. Ob tem ravna skrajno premišljeno in celo spodobno prepričljivo, vsaj na prvi pogled. Takole: kaj nam bo o delavskih pravicah pridigal Janez Stanovnik, ki prejema 7000 evrov pokojnine? Kaj nam bo o tem govoril Zoran Janković, čigar premoženje je menda stehtano na 17 milijonov evrov? Ter kaj da bo pridigal prvi sindikalist, ki sploh ne želi razkriti svoje plače? Že vemo, zakaj! Stvar je še hujša, večkrat celo politična dejanja brskanja po arhivih, bančnih računih, osebni zgodovini, plačilnih prejemkih ipd. sledijo logiki razprave ad hominem, so v samem jedru postopkov kompromitacije in diskreditacije. Po npr. arhivih se, skratka, brska prav z razlogom, da bi lahko postopali ad hominem v javnem diskurzu.

Vse zgornje izjave so seveda prepoznavno adhominalne: iz neke partikularne lastnosti neke osebe (imeti visoke prejemke ali premoženje) pač ne moremo ustrezno zaključiti, da so njena stališča napačna. Stališča moramo ocenjevati pod sebi, ad rem. Še manj lahko izpeljemo, kar se prav tako tihoma predpostavlja, da so takšna, napačna namreč, stališča celotnega občestva v sindikatu, tj. vseh njegovih članov. Vendar bi to bila za marsikoga zelo formalistična postavitev argumenta ad hominem – relevanca med sklepom in premiso ni tako zelo ohlapna, bi dejali nekateri. Sam menim drugače. V izjavi SDS, ki ga medijsko poročilo povzema, beremo o še enem vidiku adhominalnosti:

Štiričlanska družina z mesečnim prejmkom neto do 2499 evrov večine teh ukrepov ne bo občutila. Jih pa bodo Stanovnik s svojo bogato pokojnino in Janković s svojim elitni življenjskim slogom. Morda bi njuno gorečno nasprotovanje varčevalnim ukrepom vlade vendarle kazalo iskati tudi v tej smeri?

Argument, ki nakazuje na dvoličnost sindikalnih voditeljev, bi lahko bil:

(1) Sindikalni in politični prvaki se zavzemajo za socialno državo in pravice zaposlenih.

(2) Toda prav ti imajo največje dohodke in dvolično je, če se nekdo z največjimi dohodki zavzema za pravice tistih, ki nimajo nič.

(3) Torej so stališča teh prvakov napačna.

Drugi argument, ki nakazuje osebne koristi, bi lahko bil:

(1) Sindikalni in politični prvaki se zavzemajo za socialno državo in pravice zaposlenih.

(2) Toda prav ti imajo največje dohodke in verjetno je njihovo zavzemanje povezano z njihovimi osebnimi koristmi in bojaznijo, da izgubijo svoje privilegije, ne z iskrenimi sindikalnimi nagibi.

(3) Torej so stališča teh prvakov napačna.

V čem je razlika med obema? Prvemu bi rekli etotičen: s kazanjem na slab (dvoličen) značaj posameznika nas želijo prepričati, da njegova stališča niso merodajna. Drugi je ti. ad hominem circumstantiae, okoliščni ad hominem, ker želi opozoriti na okoliščino interesnega motiva med sindikalnimi veljaki, ki da skrbijo le za svoje privatne privilegije. Po svoji naravi sta povsem različna v svoji adhominalnosti – kar ju druži, je to, da sta oba neveljavna. Toda nekomu je uspelo, da je v sindikalnem sovražniku našel oboje.

O argumentih ad hominem sem v zadnjih letih pisal obilno. Brez uspeha. V zadnjih nekaj mesecih se je njihova raba zgostila, postala je vsakodnevna politična diskurzivna taktika par excellence, glede na prevladujočo in vladajočo politiko v državi pa si drznem trditi, da nam vladajo prav oni, ne Janša.

Information

This entry was posted on 01/05/2012 by in ad hominem, aktualno, argumentacija, filozofija, mediji, politika, sovražni govor, zmote.
%d bloggers like this: