::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Antistresna terapija na svetovni dan svobode medijev

Splača se pogledati, kako danes slovenski mediji pišejo ob svetovnem dnevu svobode medijev: znova nekaj iz majhne ropotarnice novinarske avtorefleksije. Prestižna druga stran časopisa Večer, članek se potem širi tudi na tretjo, je v celoti pohvalno posvečena dogodku. Zato majhen komentar.

Nam bo vlada vzela še tretji maj?

Omenjena časopisna stran je sestavljena iz kolumne Matije Stepišnika, sicer predsednika DNS, osrednjega članka z naslovom »Preživeli bodo kakovostni mediji« (avtorja Matija Stepišnik in Samo Trtnik) ter izjav štirih novinarskih urednikov, v rubriki »Levo spodaj« pa nam večerovci še fatalistično sporočajo »Upajmo, da nam vlada poleg 2. ne bo vzela še 3. maja.« Res je, upanje umira zadnje, na svetovni dan svobode medijev pa sploh. Tretja stran, kot rečeno, prinaša nadaljevanje nosilnega članka, opiše nekatere najbolj akutne primere odpuščanj ali nižanja socialnih pravic v zadnjem času (Žurnal, RTS, Alma Sedlar), v okvirčku podaja še »Krvno sliko slovenske medijske panoge« po posameznih medijih.

Navidez vse lepo in prav! Najbolj intrigantna se zdi odločitev, da največ besede namenijo »nekdanjemu odgovornemu uredniku in direktorju Žurnala Gorana Novkoviću«, ki nastopa v nosilnem članku kot edini domači intervjuvanec in nato še v ločeni izjavi na isti strani. Njegova izbira je torej dvakrat stehtano pomembna ob redki letni priložnosti, ko se o svobodi medijev več pogovarjamo. No, ta izbira bo problematična še iz nekega, čisto konceptualnega razloga.

Kdo je Novković?

Toda kdo je Goran Novković? Tisti predsednik uprave in odgovorni urednik, ki je pred dobrega pol leta (!) odpustil okoli 30 novinarjev, od tega 12 redno zaposlenih delavcev. Kot je o dogajanju poročal Dnevnik:

Vodstvo brezplačnika je zaposlenim po vsej Sloveniji pošiljalo SMS-sporočila in elektronska sporočila, da jih bo prišel iskat taksi in v Ljubljano odpeljal na sestanek. Uprava je organizirala petminutne sestanke, na katerih so zaposlene pričakali predstavnik kadrovske službe, odgovorni urednik in predsednik Žurnalove uprave Goran Novković ter član uprave Žurnalovega lastnika Styrie AG. Redno zaposleni delavci so se po besedah naših virov lahko odločili za eno od dveh možnosti: ali podpišejo sporazumno prekinitev delovnega razmerja in prejmejo štiri- do petkratnik plače ali pa dobijo izredno odpoved delovnega razmerja zaradi ukinitve delovnega mesta. Odpuščeni honorarni sodelavci pa bodo septembra kot neke vrste odpravnino dobili še en honorar v višini povprečja treh najvišjih izplačil v letošnjem letu.

Takrat se je oglasil tudi DNS: »V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) so zaskrbljeni zaradi odpuščanj. Po škandalu v medijskem podjetju Delo Revije, ki so ga brezobzirno uničili finančni apetiti lastnika ob asistenci državne banke, se domine počasi, a vztrajno podirajo tudi v drugih medijih«.

Antistresni pristop in Mala nočna glasba

Novkoviću se je v preteklosti že velikokrat očitalo, da v različnih medijih kot predsednik uprave tej funkciji nedostojno komentira zelo različna dogajanja: od notranje politike do ekonomije. Toda kako merodajna je njegova beseda, ko spregovori v domeni svobode medijev in socialne varnosti novinarjev?  Malce bizarno ali perverzno je, da pisca navedenega članka v njegovem nadaljevanju celo omenita dogodek na Žurnalu avgusta lani (»Zaradi finančnih težav, povezanih s padcem števila oglasov, je Žurnal lani odpustil dvanajst redno zaposlenih novinarjev in še več kot toliko honorarcev.«), vendar ne povesta, kdo ga je izvedel – protagonist vendar nastopa v dvojni komentatorski funkciji na isti strani.

Novković se je proslavil s še eno izjavo – ko je pojasnjeval, čemu so okoli 30 odpuščenim novinarjem, in to takoj po njihovem letnem dopustu, na domove poslali taksije, da jih nemudoma pripeljejo na sedež Žurnala. S taksiji so po novinarje prišli, je takrat dejal, »izključno zaradi njihove varnosti. Taka informacija je za odpuščene stresna. Strošek prevoza s taksiji v primerjavi z njihovo varnostjo ni pomemben, čeprav bi bil nekajkrat višji.«

Večerova moralna avtoriteta torej zna poskrbeti za antistresni pristop. Taksi na dom nič hudega slutečim novinarjem ni bil nepotreben luksuz in še manj izraz časovne stiske ali premišljene taktike, kako dejanje izpeljati ekspresno, temveč Novkovićeve velike skrbi, da se odpuščencem  na poti v službo ne bi zgodilo kaj nepredvidljivega, saj bi bili zaradi duševnega stresa izpostavljeni večji prometni nevarnosti. Denar ni pomemben, zdravje novinarjev je na prvem mestu! Ni znano, če ne bi naslednjič tovrstne globoke tenkočutnosti veljalo nadgraditi s predvajanjem Mozartove »Male nočne glasbe« v avtomobilu  – ali celo »Requiema«, po izbiri novinarja na lastno odgovornost. Odpuščenim pa razdeliti prehranska dopolnila z močno dozo antioksidantov.

Ko dostojanstvo novinarja ni dovolj

Človek je lahko še bolj ogorčen, ko pogleda, kaj bralcem v članku servirajo kot zlato misel, vredno boja za novinarsko svobodo. Novković ugotavlja, da se bodo »medijske zgodbe« morale predrugačiti, potem pa pogumno pove:

Štelo bo novinarjevo znanje, ne le dostojanstvo in njegova hrbtenica.

Kaj nam torej Večer sporoča? Da ukrivljena hrbtenica ni nujno slaba stvar. Da dostojanstvo novinarja ni dovolj. Da sta dostojanstvo in hrbtenica relativna. Dvojno prezentirani Novković se zavzema za »novinarsko znanje«, ki da se bo moralo prilagoditi danemu medijskemu trenutku in razvoju. Toda pozor: njegov pojem ni klasičen pojem novinarskega znanja, ki temelji na profesionalnih standardih in normativih, objektivnosti, raziskovanju in kvaliteti. Ne, Novković pledira za čisto neko drugo znanje:

Odgovornost vseh medijskih akterjev je zato še toliko bolj odgovorna: odpraviti razmere, v katerih je novinarjeva dilema eksistenca ali svoboda. Alarmantno bo, če bodo politiki (še naprej) želeli vplivati na vsebino medijev, namesto da bi regulirali medijski trg. Če bodo lastniki in uprave zasledovali le kratkoročne rezultate, namesto da bi sledili tudi novim navadam bralcev, poslušalcev in gledalcev. Nevarno bo zlasti tam, kjer se novinarji v strahu pred izgubo služb ali zaradi trmoglavega prepričanja kot klopi oklepajo preživetih oblik medijev in novinarstva. In tako še bolj ogrožajo svojo eksistenco in svobodo.

Njegovo znanje gre potemtakem onstran ponižnega hlapčevskega novinarstva, kjer smo pokorjeni kapitalu ali politiki, in idealiziranega polnokrvnega pristopa, ki si želi neodvisnosti in svobode. Pledira za modificirano novinarsko vednost, kjer se več ne bi spraševali o tej menda lažni dilemi, kjer bi, kaj pa drugega, kohabitirali z zahtevami lastnikov, ki menda sledijo le zahtevam bralcev. Skratka, zavzema se za prav tisto smrtonosno kombinacijo, v kateri se lastnik venomer lahko sklicuje na premalo dobička in okus bralstva – pravi novinar bi torej moral modificirati svoje spretnosti in se prilagoditi tem imperativom.

Ko Novković omenja »novinarjevo znanje«, ima nedvomno v mislih točno takšno aklimativno, prilagodljivo, lastnikom všečno znanje in pristope. V tej perspektivi je jasno, da je medijska svoboda nepovratno izgubljena in da je plediranje za alternativo onstran dileme eksistenca/svoboda perverzno lažno.

Kdo bo torej zares preživel?

Naslov istega prispevka nam zelo nazorno pove, kaj da je smernica preživetja: »Preživeli bodo kakovostni mediji«. A res? In kaj nam sploh v resnici sugerira tak naslov? Kateri mediji pa so kakovostni, tisti polni »klasičnega znanja« ali tisti polni »Novkovićevega znanja«? Bralca glede te nadvse centralne zadrege pušča v popolni negotovosti. In to na način, da oba tipa znanja pomeša, Novkovića pa povzdigne v apologeta prvega tipa. Popolna konceptualna katastrofa, tudi če odmislimo Novkovićevo zgodovino. Dokaz temu je tale pasus:

V kriznih časih je “zavezništvo” med kakovostnimi mediji, ki v družbo ne spuščajo rumene megle ali političnih manipulacij, ki so jasno distancirani od centrov moči ter lobijev, in (kritično) javnostjo pomembnejše kot kdajkoli. Če bodo novinarji in mediji želeli ohraniti verodostojnost pred javnostjo, bodo morali bolj odločno počistiti tudi pred lastnim pragom in brez kalkulacij okrepiti stavo na kakovostne, celostno preverjene, poglobljeno in analitično obdelane vsebine. V takšni situaciji bodo morali tudi lastniki in uprave spoznati, da odgovor na krizo ni le rezanje stroškov na račun kakovostnega novinarstva. “Medijska zgodba ni ena. Medijskih zgodb je več. Še več jih bo v prihodnosti. Hitro bodo nastajale in nekatere tudi hitro izginjale. Štelo bo novinarjevo znanje, ne le dostojanstvo in njegova hrbtenica,” pravi nekdanji odgovorni urednik in direktor Žurnala Goran Novković.

Resnično se sprašujem – če je že izbira Novkovića za sogovorca bila nepotreben lapsus -, ali je zgornje izenačevanje narejeno namerno (saj sta oba tipa znanja in novinarstva dobesedno antagonistična), lahkoten izraz svojega nasprotja, tj. neznanja, podcenjevanja bralstva ali morda spet kakšne prisilne antistresne terapije? Avtorja nam kot recept za preživetje medijev dobesedno istočasno ponujata zvarek zdravila in strupa.

Kaj je dobro in kaj slabo

Matija Stepišnik se v svoji kolumni na isti strani dotakne še bistvenega. Pohvalno. Njegov »No mercy!« se bere takole:

»Ne bežimo pa niti od lastne novinarske odgovornosti. Neusmiljeno je treba v lastnih vrstah opraviti z neprofesionalnostjo, s političnimi, kapitalskimi, PR in drugimi interesi, ki se tihotapijo pod masko javnega interesa.«

Predsedniku DNS bi rad verjel, toda kaj, ko je prav »njegov« časopis Večer eklatanten primer, in to sem dokazoval v desetinah zapisov, taistega piarovskega interesa poročanja o npr. celoletnem projektu EPK, kjer nobena kritika preprosto ni dovoljena. Če naj navedem le majhen, vendar bogato dokumentiran dosje, sistematizirano takšen in zaobjet v časovnem obdobju dveh let in več. Lahko pa se strinjam z njegovo nedavno ugotovitvijo: »Dokler novinarji ne bomo začeli bolj odločno razčiščevati med seboj, kaj je dobro in kaj ne, bolj slabo kaže.«

No, kaj je slabega v članku na isti strani, le nekaj centimetrov desno od zapisanega, sem poskušal pokazati.

2 comments on “Antistresna terapija na svetovni dan svobode medijev

  1. Pingback: Osvobodimo tisk! « ::: IN MEDIA RES :::

  2. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Osvobodimo tisk!

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 03/05/2012 by in aktualno, mediji, politika, časopisi and tagged .
%d bloggers like this: