::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Tone na Urški, Marko na Bojanu: o domnevni koristnosti tabloidov

Današnjo kolumno Marka Crnkoviča, njegovo apoteozo Bojana Požarja in rumenega tiska, bi moral prebrati sleherni študent novinarstva in komunikologije – tudi zato, ker jih prezirljivo omenja. O njej bi morali razpravljati vsi mediji in analizirati sleherni stavek. Nenazadnje gre za akutne stvari, za prihodnost slovenskega novinarstva in obenem za indikator njihovega trenutnega stanja, hic et nunc. Da Crnkovič odkrito hvali Požarja in brani njegovo rumenost, me sploh ne preseneča. Če se prav spomnim, je na njegovih straneh redno pozitiven lik, kar kaže na vzajemne simpatije. Kolumna o nujnosti tabloidnih medijev in njihovi vseobči koristnosti, ki da spremlja njihovo škodljivost, pa je le kaplja čez rob in v odkrit posmeh cehu. Spominja me na starega filozofa Heraklita, imenovanega temačen (skoteinos) –  njegov argument je bil ontološki,verjel je v sovpadanje nasprotij: vse v sebi vsebuje svoje nasprotje. Torej so tudi tabloidni mediji hkrati dobri in slabi.

Crnkovič sicer ne govori o ontološki enotnosti tabloidov. Govori o dobrih in slabih posledicah. Želi povedati: tabloidni mediji in njihovi novinarji so morda škodljivi, toda v svoji škodljivosti so tudi koristni – brez njih se resni ne bi zgražali, razpravljali o etičnih dilemah in zapolnjevali svojega prostora. (Upam, da ne misli, da so tabloidi izključno koristni – zaradi temačne narave njegovih kolumen tega izrecno nisem mogel razbrati.) Konkretno: v svojem zapisu po tihem predpostavlja, da je Anton Rop kriv seksualnih avantur na podoben način, kot jih je bil (nezanikano) Aurelio Juri v svingerski aferi.

V univerzalnem smislu ta »relativistični argument iz dobrih posledicah« očitno ni dober. Imaginirajmo: laganje politikov ni slabo, je tudi koristno, saj v medijih potem razpravljamo o etičnih dilemah in poglabljamo svojo zavest o tem. Četudi je škodljivo, je skratka koristno, da se lahko tudi v resnih medijih spomnimo, kaj je resnica in kaj morala. Kdo bi kupil tak sofizem? No, kaj točno torej Crnkovič to pot ponuja kot trditev? Najbolj indikativen je pasus, ki ga je zapisal že ob Juriju:

Najprej moramo pošteno priznati, da imamo tudi drugi mediji nekaj od tega. Požar nam je priskrbel intrigantno zgodbo, ki zanima tako rekoč vse. Tako jo zdaj razvijamo naprej, obravnavamo iz drugih zornih kotov, se delamo pametnejše in bolj etične, zagovarjamo žrtev, sprašujemo strokovnjake, odpiramo nove dileme, delamo raziskave javnega mnenja itd. Četudi imamo diametralno nasprotna poklicna stališča in vrednote od Požarja, smo vsi v medijih profitirali od njegovega razkritja. Celo v Mladini bi mu morali biti hvaležni! Navsezadnje so po njegovi zaslugi zapolnili štiri strani s težko protitabloidno kanonado (pod tabloidnim naslovom ‘Krivi, ker seksajo’) in celo s pripombo, da je novinar, ki kaj takega počne, gotovo seksualni frustriranec.

Trdil bom, da je Crnkovičevo sklepanje povsem neveljavno – podleže zmoti sklicevanja na negativne (ali pozitivne) posledice, ali po drugem branju vsaj prikrivanju neprijetne evidence. Formalno sklepa takole:

(1) Bojan Požar je objavil novico o Ropovih masažah pri Urški.

(2) Objava novice o Ropovih masažah pri Urški vodi do dobre posledice, saj se vsi sprašujemo o etičnih dilemah takega ravnanja (sicer in novinarskega) in iz tega vsi profitiramo.

(3) Torej je objava novice o Ropovih masažah pravilna (smiselna, utemeljena).

Vprašanje se glasi: ali so dobre posledice res relevantne za resnico, izraženo v sklepu? Je spraševanje o etičnih dilemah res relevantno za trditev, da je bila objava novice o domnevnih Ropovih masažah pravilna in upravičena? Odgovor je jasen: ni. Naj navedem preprost primer, ki je bolj nazoren:

(1) Otroci so prepričani, da Dedek Mraz obstaja.

(2) Prepričanje otrok, da obstaja Dedek Mraz, vodi do dobrih posledih, saj jih to naredi za srečnejše in prijaznejše.

(3) Torej je prepričanje otrok o obstoju Dedka Mraza pravilno.

Kot vidimo, dobre posledice nimajo relevance za sprejeti sklep, zaradi dobrih posledic še ne moremo trditi, da je prepričanje otrok o obstoju Dedka Mraza utemeljeno. Na podoben način ne dobre ne slabe posledice nimajo relevančne moči v sklepu o tem, da je objava novice o Ropovih masažah pravilna – takšna je namreč točno takrat, ko ustreza dejanskemu stanju. Že res, da se Crnkovič temačno izreka predvsem o »objavi novice«, ne o resničnosti objave. Toda objava novice je odvisna od dejstev, od njih ne more biti neodvisna in arbitrarna. Požar pa razen navedbe izjave maserke, ki ni bila potrjena, ni navedel nobene evidence, da bi Rop dejansko obiskoval masaže in bil uporabnik seksualnih storitev. Če namreč objava novice v ničemer ne rabi biti zavezana faktičnosti, potem lahko že danes objavimo senzacionalno vest o kolektivnih orgijah Marka Crnkovića in Bojana Požarja v privatni finski savni. Potem res velja »anything goes«.

Recimo, da bi se avtor zdaj krčevito branil, da se res v ničemer ni opredelil o resničnosti trditev o srečanjih med Ropom in erotično maserko (iz kolumne implicitno sledi, da se je, vsaj do tega, da mu ni resnica ni pomembna – kar je že opredelitev do resnice). Da je, skratka, zgolj govoril o koristnosti objave novice o tem in da sicer priznava, da objave morajo temeljiti na dejstvih in njih resničnosti, da pa se o tem pač ni izrekal in ga tega ne moremo kriviti. Tudi v tem primeru bi mu spodletelo: koristi in pozitivne plati objave katerekoli novice lahko seveda so, toda to še ne pomeni, da odtehtajo tudi škodljive in negativne. O teh se raje ni izrekal in jih je zamolčal. Z arbitrarnim navajanjem le koristi npr. aidsa, da razredči prenaseljeno človeško vrsto, res ne bomo prišli daleč. Vendar pa tega Crnkovič ne more trditi, saj se mu zdi »pomembno, da mediji obravnavajo dogodke in odmeve z različnimi stopnjami verjetnosti, preverjenosti, preverljivosti«, kar pomeni le, da »resnica z vso svojo prtljago, ki jo tovori naokoli — verodostojnost, spoštovanje zasebnosti, človeško dostojanstvo, človekove pravice in tako naprej —, ni edini in samoumevni kriterij«. Skratka, ni toliko pomembna preverjenost, če je Anton bil na Urški ali Marko na Bojanu. Resnica ni edini kriterij in preverjanje ni pomembno.

No, kar me je zgrozilo, je prav tako komplementarni današnji zapis v Delu na isto temo, ki nadaljuje naslednjo etično novinarsko dilemo:

Bi morali slovenski resni mediji poročati o izsledkih Bojana Požarja o domnevnem seksualnem škandalu Antona Ropa?

Sam Bojan Požar, Dejan Steinbuch in še kdo so zelo jasno in odkrito pledirali za to, in še čez: vse resne medije so obtožili zarote molka s političnim pridihom, češ: ker gre za Ropa, zgodbe ne povzemate, če bi šlo za Janšo, bi bilo drugače. Ali drugače povedano: naši medijski so komunistični. Ali nekaj takega.

Novinarka je s svojimi vprašanji sicer dobro zakoličila problemsko polje, a je storila grd »red herring«. Sprašuje se namreč, »ali je poročanje o erotični masaži in o domnevni prikriti prostituciji v slovenski politiki v javnem interesu? Bi resni mediji morali zgodbi nameniti ustrezno obravnavo?«

To sploh ni vprašanje – odgovor je da. Prava sled je drugje: ali naj novinarji povzemajo nek tabloid takrat, ko glede nekega seksualnega škandala ne navaja nobenega pametnega dokaza? Odgovor je: ne. Očitno je splošna dezorientacija slovenskega novinarstva tolikšna, da ne zna odgovoriti na niti najbolj elementarna vprašanja – ali pa jih niti ne dopušča, da bi jih lažje spregledalo.

2 comments on “Tone na Urški, Marko na Bojanu: o domnevni koristnosti tabloidov

  1. Pingback: Tone je na Urški, Tone ni na Urški in lažna dilema « ::: IN MEDIA RES :::

  2. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Tone je na Urški, Tone ni na Urški in lažna dilema

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 28/04/2012 by in aktualno, argumentacija, filozofija, kršitve novinarskega kodeksa, mediji, politika, časopisi.
%d bloggers like this: