Časopis Večer se je danes verjetno prvi lotil bolj intenzivnega komentiranja domnevnega ekscesa »Ich bin ein Mariborčan«, ki ima sicer svoje paranoidne zametke, do katerih nikoli ne pridemo. Na prvi in tretji strani. Zanimivo, pri tem mu je podvig uspel, ne da bi sploh mimobežno artikuliral kakršno koli vsaj obrobno razlago o gnilem lokalpatriotizmu, zganjanju sovraštva med Mariborom in prestolnico (letos smo to vendar mi!) ali porajajočem nacionalizmu. Največ, in edino, kar mu je v tej smeri uspelo storiti, kot bomo videli, stoji zapisano že na naslovnico: gre za »večno rivalstvo« med Mariborom in Ljubljano, ki se ga ne bomo nikoli znebili. Aja, da je nacionalizem in lokalpatriotizem kar naša, tj. mariborska nepreklicna usoda? Da je na delu ekvidistancirajoča enakovredna vpletenost obeh strani? Da je kriva tudi Ljubljana? Da je kriv tudi Janković?
Bojim se, da izmikanje hermenevtiki, ki bi jasno obsodila lokalne nacionalizme, nikakor ni naključno. Sam bom dokazoval, da je časopis ostal zvest svojim siceršnjim artikulacijam miselnih horizontov pasivističnega pristajanja na status quo in mediokritetnost, ter da je njegovo stališče bolj ali manj veren povzetek dveh drugih: Večerovega stališča o uličnem stripu Violent ter stališča o nacističnem pesniku Kernstocku. V obeh je, zame šokantno, časopis zavzel pozitiven ali vsaj nevtralističen odnos. Ulični strip je pohvalil kot zanimiv umetniški dosežek, ne da bi sploh problematiziral nasilje v njem in poveličevanje Viol kot identitetnega presežka mesta (!), kot so dejali – nasprotno, s tem jih je vzpodbudil na raven mestnih identitetnih redarjev, jim dvignil moralo in celo nagnal k novim uličnim stripom – po fasadah pisarne Zorana Jankoviča. V primeru Kernstocka pa so v Večeru nanizali celo verigo argumentov njemu v obrambo – o obeh primerih sem ekstenzivno večkrat pisal na teh straneh.
Kako je sploh možno, da v mestu, kjer se nacističnega pesnika Kernstocka ne želijo sramovati, ker da je ta del mestne zgodovine, ki se je ne sme zamenjati, le mesec kasneje prodajajo kot kronski dokaz evokacije neprijetnih občutkov te iste zgodovine, ki je ne želimo niti simbolično pokopati? Preprosteje: zakaj je Kernstock dovolj dober, da ostaja mariborski častni občan, medtem ko nas napis Ich bin ein Mariborčan grozljivo žali in ogroža?
Pa nazaj k zapisom. V njih nismo, v argumentacijskem smislu, naleteli na kaj res substancialnega. Če naj bi napis na tisti majici nekoga žalil, potem bi za analizo moral za začetek nekdo pojasniti naslednje konstitivne elemente dejanja žalitve:
(1) Kdo je žalitelj?
(2) Kaj sestavlja dejanje žalitve in s čim je žalitelj žalil?
(3) Koga je užalil?
(4) Kaj je razlog užaljenosti?
(5) Kakšen je namen in ali je imel žalitelj namen nekoga užaliti?
(6) Kakšne so posledice njegove žalitve?
Če pogledamo na teh nekaj osnovnih vprašanj, izvirajočih iz problemske razprave o dejanju samem, hitro ugotovimo, da so ostala neodgovorjena. Je žalitelj res Zoran Janković – glede na to, da ni avtor majice? Po moje ne. Zakaj ni problematičen avtor majice, ki jih prodaja na ulici za 15 evrov? Zakaj niso problem vsi drugi, ki nosijo to kupljeno majico? Kaj sestavlja dejanje žalitve? Popolnoma nejasno. Koga je užalil? Mestne svetnike, in verjetno samo njih. Kaj je razlog? Menda bolečina, sprožena ob asociaciji na potujčevanje mesta – vsaj na to vprašanje smo dobili nek čuden odgovor. Kaj je z nameni žalitve? No, tega si prav nihče ni domislil – po vsem sodeč Janković ni imel takih nagibov. Toda kako lahko nekoga obtožimo, da je žaljiv, če ni imel tega namena? Posledice? Predvsem politične. Da o tem, da je zgodba sfabricirana iz razloga takšnih posledic, niti ne omenjam.
Pa čisto na kratko h glavnim argumentom, ki nam jih Večer ponuja na strani komentatorjev. Kot bomo videli, s zgornjimi vprašanji, sploh pa ne z analizo problema žalitve, pretežno nimajo povezave.
Dr. Darko Friš se je zatekel v »ad hominem«. Majica se mu ne zdi posrečena, ker »Janković najbrž ne bo rešitelj Maribora«. Stališče, ki k analizi in razpravi ne prispeva ničesar, razen nežnega izraza sovražnosti do ljubljanskega župana.
Orlando Uršič se je zatekel v ekvidistanciranje. Ugotavlja, da je problem tudi v Jankoviću, ker da v »podpihovanju rivalstva med Mariborom in Ljubljano ni nič boljši kot mariborski politiki.« Njegov greh? Reakcija. Izjavil je, da ni imel namena žaliti Mariborčanov, da pa »je prostodušno povedal, da nekdo pač očitno hoče postavit mejo na Trojane. Tako pa je izustil povsem nepotreben politični populizem, saj so vročo kri vendar povzročili pripadniki njegove stranke. Kdo torej postavlja mejo na Trojane?« Janković je torej kriv, enako kriv. Ker je ponovil štajersko in Kanglerjevo tezo o meji na Trojanah. Obsoditi norost pa je greh. Če citiraš rabljeve besede, si mu podoben, tudi če si žrtev. Argument me spominja na tistega homofobnega: »Saj so geji kul, ampak saj so (tudi) sami krivi, ker izzivajo in paradirajo po ulicah«.
Dr. Marjan Toš najprej nameni nekaj misli pomenu strpnosti v družbi, ki se manjša v kriznih ekonomskih trenutkih, potem preide k nekoliko bolj substancialni razlagi: »Zgodovine ne moremo spreminjati in hočeš nočeš je nemščina del naše preteklosti, kar se pozna tudi v priimkih naših politikov, ki si ob pavzah, ko jih zašraufa v želodcu, z veseljem naročijo viner šnicel in špricar, na naš račun, seveda.« Skratka, znan argument iz afere Kernstock, za katero so v Večeru ugotavljali, da je podtaknjena: napis na majici ne more biti žaljiv, ker je nemščina, ki je menda žaljivi element majice, del naše mestne preteklosti in tudi sedanjosti. Toš je v tem vsaj prvi, ki ponuja nekaj gradiva za razpravo o stvari sami: napis v nemščini ne more biti žaljiv po sebi, ker je nemška zgodovina del nas! Hja, to bi šele moralo razkuriti tote nacionaliste!
Dr. Jerneja Ferlež poantira, da je majica bila mišljena kot komplimentiranje, ne kot žalitev, in potem zaključi: »Prizadetost ob uporabi nemščine v Mariboru danes je čustvena reakcija, ki temelji na stereotipnem razmišljanju. Užaljenost kot reakcija na izjavo Ich bin ein Mariborčan je po mojem mnenju bodisi izraz nesamozavesti bodisi nečimrnosti.« Skratka, Ferležova išče psihološke dimenzije reakcije, izogne pa se političnim, s tem pa tudi motivom, zakaj je nekdo afero sproduciral.
Branje prve in tretje strani današnjega Večera je zato prepoznavno: brez problemskega pristopa, in kar je še huje, nobenega prepoznanja nevarnosti nacionalizma in lokalpatriotizma, ki ga je ponotranjil mestni svet, še manj opozorilo ali obsodba. Zgolj redukcija na fatalistično obarvano floskulo o »večnem boju« med mestoma, ki je že po sebi nogometno-navijaški žargon in se dogaja v registru tistih, ki so razpravo v mestnem svetu začeli. To je njihov register in s tem časopis soproducira nastalo stanje z bizarno predpostavko o tako rekoč karmični nujnosti! Stališče, ki ga ima Večer o Jankovićevi majici, je torej strukturno nujno takšno: nekdo, ki ima pozitivno mnenje o violentni identitetni točki mesta in ki se ne želi distancirati do Kernstocka, pač ne more realno obsojati in obsoditi vedno bolj vročekrvnih nacionalističnih eskapad, celo tedaj ne, ko se dogajajo v coni sfabricirane politične demagogije v čistem centru politične oblasti. Nič čudnega, da se nam v mestnem svetu dogaja in da so mestni politiki iz Maribora uspeli narediti karikaturo. V Večeru bodo spet dejali: jebi ga, karma!