::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Pobrateni župan Kanglerja postavil na laž

Sum, da je mariborski župan konec marca lagal, ko je najavil, da njegovega županskega kolega iz Harkova ne bo na obisk v Maribor, ker je ljubljanski Dnevnik pisal o njegovi koruptivnosti, je zdaj praktično potrjen. G. Kernes je namreč včeraj obiskal Maribor in zanikal to možnost.

Navidez majhnemu zapletu sem že posvetil nekaj vrstic. Naj spomnim, Kangler je takrat dejal:

Žal imam grenek priokus. Eden od medijev je problematiziral to povezovanje, saj naj bi župan Harkova bil zaprt oziroma koruptiven. Zaradi tega smo že dobili pismo iz njegovega kabineta, da v Maribor ne bo prišel za dalj časa, ampak le na podpis.

Izkazalo se je, da je Kanglerjeva razlaga, ki jasno uvaja vzročnoposledično povezavo med obojim, namreč zoprnim zapisom v Dnevniku in odločitvijo župana Harkova, da skrajša obisk v Mariboru, bila zelo jasno zanikana, in že itak bizarna možnost, da bi v Harkovu tisti petek navsezgodaj v slovenščini prebirali ljubljanski Dnevnik ali bili celo nanj naročeni, je padla v vodo. V isto vodo je padla še manj verjetna možnost, da je mariborska občina v Harkov sama poročala o Dnevnikovem članku (kar bi bilo zanjo kontraproduktivno). Kangler je pač, če drži vse povedano, lagal, kar lahko razberemo tudi  iz današnjih poročil.

Tomaž Klipšteter v Dnevniku danes zapiše:

Dnevnikovo poročanje o kriminalni preteklosti župana Harkova naj bi povzročilo pri Ukrajincih toliko grenak priokus, da je njihova delegacija skrajšala svoj obisk Maribora, se je konec marca na mestnem svetu pritoževal župan Franc Kangler. Na naše poizvedovanje, ali je Dnevnikov članek dejansko neprijetno odmeval tudi v ukrajinskem županatu, pa je Gennadij Kernes naštel povsem druge razloge, zaradi katerih je župan Harkova namesto treh dni v Mariboru preživel samo včerajšnjega.

Nina Ambrož v Večeru danes zapiše:

Vzporednice med mestoma oziroma županoma pa je nedavno povlekel tudi Dnevnik in zapisal, da naj bi bil Kernes v začetku 90. let obsojen na triletno zaporno kazen zaradi goljufije. Po sodbi, s katero je bil ukazan tudi zaseg njegovega premoženja, je leta 1992 zakorakal na prostost. Prej je dve leti preživel v priporu. Zaradi kriminalne preteklosti naj bi bil pred dvema mesecema ne dobil britanskega vizuma za obisk Londona, so zabeležili različni spletni portali. A so v županstvu Harkova to demantirali. Kernes je včeraj zanikal, da naj bi obisk Maribora skrajšal prav zaradi Dnevnikovega razkrivanja njegove sporne preteklosti. Kot vzrok hitrega odhoda je navedel, da se mesto pripravlja na nogometno prvenstvo. “Čez en teden bo seja mestnega sveta,” se je izgovoril in napovedal, da na obisk še pride.

In smo pred zanimivim izzivom, ki se mu reče: kdaj je novinar upravičen neko izjavo označiti za lažnivo (ali v žanru poročila vsaj nakazati)? Zakaj se to dogaja tako zelo poredko? Na to sem nekoč že priložnostno opozarjal: če bi torej živeli v razviti demokraciji, kot se modno reče, politikom ne bi dovolili, da se veselijo svojih zmagovitih trikov, potrjenih celo na voliščih; prej bi zahtevali njihov odstop ali bi jih vsaj javno karali. Zdaj pa se največkrat dogaja, da si novinarji sramežljivo, v imenu ne-ve-se-kakšne korektnosti, ne upajo uporabiti moralnih etiket in po svoje legitimirajo tovrstno početje. Svojevrstna ironija je, da je laž, o kateri govorimo, tako zelo usodna prav za novinarsko avtonomijo in javni zavod, ki zaposluje na stotine novinarjev. Potreba po širitvi novinarskega žargona se zdi neizbežna, namesto nenavadnega, v ničemer upravičenega navideznega dostojanstva, bi to celo morali storiti. Če ne bomo laži rekli laž, tudi resnica več ne bo to, kar je.

Dopisani post scriptum: obstaja majhna, vendar neznatna možnost, da Kangler ni lagal, temveč je bil postavljen v pozicijo, ko je navidezno postavljen na laž. Kaj s tem mislim? Takole: recimo, da se je tistega petka zgodilo vse to, kar je Kangler povedal – Kernes mu je sporočil, da zaradi Dnevnika ne prihaja v Maribor na načrtovani tridnevni obisk. Vendar je kasneje Kernes vse to moral zanikati – od vsega skupaj je potem ostala le Kanglerjeva nerodna izjava, v kateri obračuna z novinarji. Če obstaja ta majhna možnost, v kateri je bil Kangler postavljen na laž, ne da bi dejansko lagal, potem ne obstaja nobena nujnost, zaradi katere bi se zgoraj citirana novinarja morala o tem izrekati. V tem smislu je moja zahteva preuranjena in prehuda. Vendar še vedno ostane odprto vprašanje pripisa laži: če je namreč Kernes spremenil svoje stališče, potem laže on in ne Kangler. In potem je edini način, da zvemo, kdo laže, da nam to pove Kangler – glede na dejstvo, da edini ob Kernesu ve, kaj je resnica odpovedi. V vsakem primeru torej en laže – bodisi Kangler bodisi Kernes. In na metanivoju, dokler drug drugemu ščitita hrbet in ne povesta, kdo laže, na neki način lažeta/manipulirata oba.

Information

This entry was posted on 18/04/2012 by in aktualno, argumentacija, mariborske, mediji, politika, časopisi.
%d bloggers like this: