::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Imeti raje Jančarja kot resnico

V današnjem Delu berem odprto pismo Dragu Jančarju. Nekam pocukrano se ga je spravil hvaliti njegov stanovski kolega Ivo Svetina in pri tem polaskal:

V času, ko se je začelo zbiranje podpisov proti ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo, si v intervjuju za SP Dela izjavil, da si ti podpisoval peticije takrat, ko je to bilo nevarno! O tem, da so bili nekdanji časi nevarni, si ti sam kar najbolj verodostojna priča, saj si bil zaradi svojega novinarskega dela zaprt in si tako eden redkih resničnih slovenskih oporečnikov. Ne le tvoje pisanje in javna nastopanja, ampak tudi ali predvsem tvoja kruta izkušnja z nekdanjim režimom, ti daje moralno avtoriteto, ki jo vsi, zlasti tvoji pisateljski kolegi, resnično spoštujemo, saj si se v svojih romanih in dramah vedno spopadal s sprevrženimi in ekskluzivističnimi ideologijami, ki rojevajo le zlo. Cenimo te kot pokončnega človeka in izjemno nadarjenega pisatelja, ki mu je uspelo prodreti v tujino in z neštetimi prevodi v najrazličnejše jezike ob Tomažu Šalamunu postati najvidnejši predstavnik slovenske literature, umetnosti in kulture.

Za moje potrebe je ta citat čisto dovolj. Svetina v njem očitno »fehta« svojega kolega, da bi KOKS podprl pri njegovi prizadevanjih za ohranitev kulture in kulturnega ministrstva. Ob tem prijazno ne omenja razloga, zaradi katerega se Jančar ni priključil svojih kulturniškim kolegicam in kolegom – seveda zato, ker ga sumijo, da ima raje Janšo kot njih. Svetina bi rad, da si glede tega premisli.

Toda razprava o tem, zakaj se Jančar ne želi podpisati pod kulturniško peticijo, je bolj elementarna. Koliko je sploh vredna Jančarjeva trditev, da se pod peticije ne podpisuje več, da je to počel, ko je bilo nevarno? Je to trditev sploh kdo preveril, jo postavil pod vprašaj?

Bojim se, da je Jančarjeva moralna avtoriteta na preizkušnji. Zahvali se lahko zgolj prijaznosti svojih prijateljev, novinarjev in medijev, da niso drezali v to vprašanje. Tu je nekaj suhoparne evidence, ki dokazuje, da Jančar ne govori resnice in da imajo slovenski (kulturni) novinarji raje Jančarja kot resnico.

Oktobra 2010 se je Jančar podpisal pod peticijo ustavnemu sodišču, češ da razveljavi odlok po poimenovanju Titove ulice:

Kakršno koli poveličevanje in čaščenje Josipa Broza Tita je v nasprotju s slovensko ustavo in zakoni, so v apelu ustavnemu sodišču zapisali številni intelektualci, zbrani v krogu Nove revije. Enainpetdeset podpisnikov, med njimi tudi soavtorja slovenske ustave Peter Jambrek in Tone Jerovšek, nekdanji ministri Gregor Virant, Vasko Simoniti in Dimitrij Rupel, predsednik Demosove vlade Lojze Peterle in pisatelj Drago Jančar, ustavne sodnike poziva, da v postopku ocene ustavnosti o poimenovanju ceste po nekdanjem predsedniku skupne države razveljavi odlok Mestne občine Ljubljana in takšnega poimenovanja ne dopusti, saj grobo krši ustavne pravice državljanov.
Pri tem spominjajo na številna odkrita grobišča povojnih pobojev, vojaške procese, politična taborišča, tajno policijo in partijsko kadrovanje, ki jih je z neposrednimi ukazi vodil predsednik komunistične partije in poveljnik JLA Josip Broz Tito.

Junija 2010 se je Jančar podpisal pod peticijo proti izselitvi Jazz kluba Gajo:

Nasilni izselitvi kluba nasprotujejo tudi številni kulturniki, kot so Drago Jančar, Boris A. Novak, Milan Dekleva, Feri Lainšček, Boris Cavazza, Oto Pestner, Milan Jesih, Mitja Čander, Aleš Berger in Alenka Godec. Vsi omenjeni so tudi podpisali izjavo za javnost, v kateri Jazz klub Gajo prepoznavajo kot nepogrešljivo kulturno točko, z ukinitvijo katere bi bila ljubljanski in slovenski kulturi napravljena nepopravljiva škoda. Izjavo je podpisalo tudi Društvo slovenskih pisateljev, Javna agencija za knjigo, založba Mladinska knjiga, Društvo dramskih umetnikov, Študentska založba, Cankarjeva založba, Kulturno-umetniški program RTVS in Konservatorij za glasbo Ljubljana.

Maja 2009 se je Jančar podpisal pod peticijo  proti omejevanju akademske svobode in zapiranju akademskega prostora in v prid Novi univerzi:

Vse kaže, da Nova univerza v peticiji ni bila omenjena po naključju. Glede na javno objavljene podatke polovica njenih podpisnikov predava na fakultetah, ki se želijo povezati v Novo univerzo. Med njimi sta Jambrek in Jerovšek, pa tudi Matej Makarovič, Matevž Tomšič, Frane Adam, Janez Povh, Janez Čebulj, Janez Šušteršič … Med podpisniki so tudi vidna imena iz kroga Nove revije in Zbora za republiko (Niko Grafenauer, Drago Jančar, Brane Senegačnik, Boštjan M. Turk, Stane Granda …), iz cerkvenih krogov, pa tudi iz političnih krogov, saj so peticijo podpisali tudi aktualni evroposlanec SDS Mihael Brejc in štirje ministri Janševe vlade.

V mandatu 2004-2008 ni bilo veliko razlogov, da bi se Jančar podpisoval pod peticije, a se je maja 2005 le podpisal pod pismo, ki napada sekretarja Mednarodne zveze novinarjev Aidana Whita, ker si je drznil kritizirati politične prevzeme slovenskih medijev:

“V Sloveniji,” kot je zapisano v izjavi, “so mnogi ljudje za demokracijo marsikaj tvegali, tukaj smo evropske principe o tolerantnem dialogu vzeli resno, prav podpisani smo se nenehno zavzemali za visoke standarde medijskih svoboščin. Zato se nam zdi paternalistični ton v izjavah gospoda Whita, ignoriranje celotnega spektra pogledov na delovanje medijev v Sloveniji, predvsem pa njegovo nenavadno razvrščanje držav in njihovih svobodnih državljanov v kategorije z nižjo in višjo politično kulturo, hujša deviacija od teh principov,” je zapisano v izjavi, ki so jo podpisali predsednik sklada Drago Demšar, Janez Bernik, Niko Grafenauer, Drago Jančar, Janko Kos, Lojze Lebič, Primož Simoniti, Jože Snoj, Marjan Strojan in Dane Zajc.

Junija 2004 se je Jančar podpisal pod pismo Zbora za republiko – jasno, bil je čas tik pred volitvami:

Zato je treba po mnenju podpisnikov zavarovati prostor trezne, strpne in uravnovešene politične razprave. Zato predlagajo, da bi ta cilj dosegli z Zborom za republiko, ki bi povezal vse ljudi dobre volje in demokratičnega, državotvornega prepričanja iz vseh strank in zunaj njih.” Kljub napisani odprtosti pa so podpisniki že v naslednjem stavku napovedali, da je namen Zbora za republiko omejen le na sodelujoče stranke, cilj pa so jesenske volitve: “V letošnjem volilnem letu bi se Zbor za republiko lahko razvil v zmagovito koalicijo državotvornih in demokratičnih strank.”
Pod besedilo so za prvopodpisanim Dimitrijem Ruplom v naslednjem vrstnem redu podpisani: Barbara Brezigar, Peter Jambrek, Niko Grafenauer, Janez Janša, Andrej Bajuk, DragoJančar, Tine Hribar, Boštjan Žekš, Frane Adam, Viktor Blažič, Drago Demšar, Tone Jerovšek in Lovro Šturm, Grega Virant, Matjaž Šinkovec, Ivan Štuhec, Dane Zajc, Aleksander Zorn, Ivo Urbančič, Ljubo Sirc, Vasko Simoniti, Andrej Rahten, Dean Komel, Matej Makarovič in Saša Slavec.

Ta kratek izbor bodi dovolj v dokazilo, da ne drži Jančarjeva trditev o tem, da ne podpisuje peticij, oziroma da jih je podpisoval le v davnih »nevarnih« časih. Katere vrste bogaboječnost, idolatrija ali preprosto politična lojalnost žene novinarje in pisatelje, da si tega ne upajo povedati na glas, pa je še bolj zanimivo vprašanje.

2 comments on “Imeti raje Jančarja kot resnico

  1. Pingback: Jančar in dolgi pasji rep « ::: IN MEDIA RES :::

  2. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Jančar in dolgi pasji rep

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 29/03/2012 by in aktualno, mediji, politika.
%d bloggers like this: