::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Naša je prava, vaša ni: kako ljubezen do mesta naredi kritiko za superiorno

Ampak, mar nismo v Večeru v otvoritvenem tednu objavili kolumne, v kateri je kolegica (ki jo v dno srca redno boli neurejeno in umazano mesto) popisala “anekdoto” z info točke EPK? Ne bi obnavljala vsega, ampak, saj si predstavljate, šlo je za to, da tam niso imeli pojma.

Ampak med tem, kar trdimo mi, in tistim, kar trdi Dienerjeva, je bistvena razlika, tudi če trdimo isto. Mi mesto lahko kritiziramo, ker ga imamo radi, ali ne? Ne samo radi, gre za najbolj fundamentalno od možnih ljubezenskih razmerij, za brezpogojno starševsko ljubezen. Samo jaz lahko svojega otroka kritiziram, ker ga imam samo jaz rad. Mi lahko v kakšnem članku malo ošvrknemo naše mesto ali našo kulturno prestolnico, zato, ker bomo, kot starš, ki mu je žal, ker je pretirano vzrojil, potem stvar popravili s poplavo piarovskih člankov. Zato takšna popolna identifikacija našim seveda najbolj prav pride tistim, ki so res lastniki in kreatorji mesta ali prestolnice.
         Ker bo, kot sem rekla, kdo to razumel kot napad, moram povedati, da mislim, da ni nič narobe, če ima človek svoje mesto rad. In da mu sama iskreno želim vse dobro in držim pesti za kulturno prestolnico. Ampak bolj kot za vzhičena poročila tujih novinarjev jih držim zato, da ne bo 16 milijonov evrov “zletelo v luft” in v žepe. Zato si bom domišljala, da prestolnici med držanjem pesti gledamo pod prste. Ampak taka ljubezen je prav gotovo že sprevržena, mar ni tako?

Prebrali v 7D, 1. februarja 2012. Bi morali svoje mesto imeti radi, da bi ga smeli kritizirati? Zelo fundamentalno vprašanje, ki terja zelo fundamentalno pojasnilo: nikakor ne. Bo naša kritika bolj prepričljiva v primeru ljubezenskih investicij? Na ravni tehtnosti argumentov gotovo ne. Hja, ostale ravni nas smejo zanimati bistveno manj!

Gremo še bolj v fundament: bi morali novinarji imeti mesto radi? Nikakor ne. In ali obstaja bistvena razlika med tem, kar povzema, kritično ali ne, urednica kulture Večera, in tem, kar je trdila novinarka FAZ-a, češ »mi mesto lahko kritiziramo, ker ga imamo radi«? Nikakor ne. Med »našo« ljubeznijo do mesta in »njihovo« neljubeznijo do mesta  je razlika zgolj v emocionalni motiviranosti, ne more pa obstajati v dopustitvi kritike. Načelo »samo jaz lahko svojega otroka/mesto kritiziram, ker ga imam samo jaz rad«, je osladna neumna patetika. (Ne vemo, čigava. Na tej točki, kot tudi širše, novinarka piše dvoumno na način, da ni jasno, ali je to njeno stališče ali stališče, s katerim polemizira). Zanesljivo kritike (EPK, mesta, itd.) ne moremo presojati, vsaj prvenstveno ne, po čustvenih motivih njenih akterjev, temveč po kvaliteti in argumentaciji navedenih stališč. Ne moremo dejati, da je naša kritika zaradi teh motivov večvredna od vaše. Nevarni »ad absurdum«, ki zveni mentalitetno znano in zelo mariborsko: bi vse, ki kritizirajo mesto, po kanglerjansko zdaj razglasili kar za sovražnike mesta, če pred tem niso pokazali spričevala, da ga ljubijo? Bomo jutri tiste, ki kritizirajo nacionalizem kot izraz ljubezni do države, razglasili za državne sovražnike?

Kdo je torej nosilec tovrstnih dejanj, koga se postavlja pod lupo? Morda je nepomembno. Stavek »Mi lahko v kakšnem članku malo ošvrknemo naše mesto ali našo kulturno prestolnico, zato, ker bomo, kot starš, ki mu je žal, ker je pretirano vzrojil, potem stvar popravili s poplavo piarovskih člankov« jemljem za dober in natančen opis uredniške smernice Večera v pisanju o EPK. Če je zgolj iskren ali previdno ironičen, sploh ni relevantno: v glavnem piar, za ostale cenzura, tuintam pa kakšno nežno (ljubezensko) opozorilo protagonistom. Če se namreč novinarka posmehuje drugim, se žal s tem tudi svojemu časopisu in sebi.

»Zato si bom domišljala, da prestolnici med držanjem pesti gledamo pod prste.« Ta, očitno neironizirajoča misel, je vrhunska: o medijski ignoranci kritike EPK sicer pišem toliko, da me kritizirajo že zavoljo tega. Težko, da bi torej verjeli tistemu o gledanju pod prste. Bolj verjamem samokritiki glede piarovstva.

P.S. Ker je označevalec »kritika« docela zlorabljen, zdaj še z emocionalistično erotičnega vidika, se apelira k miselnemu obratu: kaj pa, poenostavljeno, če v kritiki ni nič kritičnega in še manj kritikastrskega, domačega in tujega, ljubezenskega in sovražnega, prijetnega in zoprnega, ampak je vse, kar moramo ugledati v horizontu razumevanja, zgolj tehtnost njenega argumenta?

Boris Vezjak

Information

This entry was posted on 04/02/2012 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mariborske, mediji, časopisi.
%d bloggers like this: