»Če pogledate medije, boste često namesto na dejstva naleteli na manipulacije in laži. Medijska zakonodaja tu nič ne pomaga. Domovinsko pravico je v preveliki meri dobila logika, da ima prav tisti, ki drži ali mu držijo pero v rokah, kar je daleč od profesionalnega novinarstva. Tako ne bomo nikamor prišli. Predsednik republike upravičeno govori o tem, da potrebujemo dialog, dialog in še enkrat dialog. Ampak žal ostajamo na ravni dialoga gluhih in slepih.« (Milan Kučan, Večer, 22.10.11)
Bivši in sedanji predsednik države sta sicer hvalevredna v svojem nekoliko sizifovskem in predvidljivo neuspešnem deklarativnem zavzemanju po dialogu. Ampak dokler novinarjem držijo peresa drugi, to ni poglavitna težava. In zavzemanje za dialog je ne bo rešilo – kajti dialog koga namreč se tu predpostavlja? Tistih, ki držijo peresa s tistimi, ki pišejo? Tistih, ki držijo peresa različnih novinarjev heterogenih ideoloških provenienc in jim vodijo roko? Dialog vseh, novinarskih marionet in njihovih pišočih botrov?
V razliki do mnogih novinarjev, ki verjamejo, da bo medijska zakonodaja čudežno rešila vse probleme profesionalnega novinarstva, se tu strinjam s Kučanom. Ne bo jih. Profesionalne standarde bodo morali vzpostaviti novinarji sami že na nivoju novinarskih praks.