::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kdo je že naredil Viranta?

Vodenje Zbora za republiko je politično vplivna funkcija. Zaradi te titule je imel tudi dostop do medijev.

Kdo je že naredil Viranta, novodobnega slovenskega Bruta, če sledim današnji naslovnici Mladine? Ricola? Ne, ne, to so bili mediji. Ne bo držalo, ni imel on dostopa do medijev. Kajti dostop do novinarjev diktirajo oni sami in njihovi uredniki, ne drugi njim. Se pravi: novinarji so se borili za dostop do Viranta. In že bežen pregled spletnih arhivov medijev, npr. Dela, Večera in Dnevnika, takoj pokaže, da doslej nikakor ni veljalo, da je Zbor za republiko kakšna posebej politično vplivna formacija. Ne, Zbor za republiko so venomer razglašali za pomembno civilnodružbeno formacijo. In  nič več. Čeprav na njihovi spletni strani zaznamo vsega skupaj natanko 3 (!) javne statemente v letih 2008, 2009, 2010 in 2011. V vseh skupaj, da ne bo pomote. Jasno kot beli dan, da je bil hiperprezentiran kot »avtentična« civilna družba s pomočjo medijev, in to v popolnem neskladju z realno vrednostjo in količino svojih stališč. In ne zgolj Janševih satelitov, kjer to prav nič ne preseneča. Takšen status je imel v tistih drugih, Delu, Večeru, Dnevniku in tako dalje.

Zato velja za Zbor za republiko isto kot za Viranta. Kdo ga je že naredil? Ricola? Ne, mediji.

Medijsko narediti Viranta za apolitičnega strokovnjaka – enkrat so ga predstavljali kot profesorja, drugič kot predsednika Zbora za republiko, spet tretjič kot bivšega ministra – seveda prinaša nujne spreglede novinarjev za nazaj. Danes pomeni naslednje: bolj malo se zanimati za učinke njegove plačne reforme javnega sektorja. Ali njegov »pregon« korupcije na način, da želi ukiniti Kosovo antikorupcijsko komisijo. Ali njegove moralne standarde v mandatu 2004-2008, kjer je gledal skozi prste svojim in Janši. Ali zaposlovanje svoje žene pri tastu. Ali nenehno govoričenje o »osebni kompatibilnosti«, s katerim je kot moralni šerif upravičeval nekatere kadrovsko sporne rešitve. Še manj za njegove neštete obljube, da nikoli ne bo šel v politiko. Ne, vse to danes medijev ne zanima.

Kot jih nikoli ni zanimala njegova politična lojalnost. Virant je bil v SDS vse, le član ne. Natankoma to nam je tudi sporočil Janša. Kaj se je torej zgodilo, da zdaj mediji nenadoma odkrivajo dvojno, mimikretično naravo pojavov? Zakaj doslej niso uspeli nikoli povedati in zapisati, da je Virant vpet v pogon SDS, da je predsednik enega izmed njihovih odborov za javno upravo? Da je Zbor za republiko prejkone marionetna združba? Zakaj to na glas ugotavljajo šele zdaj, ko se je Virantu-Brutu z gnusom najprej odpovedal Janša, vsaj do neke mere pa tudi Zbor za republiko? Zakaj to ugotavljajo šele po impulzih, ki jih proti svojemu izdajalcu pošilja Janša? Kdo je ustvarjal ta vtis avtonomne civilne družbe, če ga v svojih nedrjih niso prav mediji?

Mimikretična torej ni bila le Virantova narava, prav takšna je permanentna narava slovenskih medijev. Oni so pravi Pigmalioni novih političnih liderjev in strank. Še en paralelen primer. Ko se isti Delo, Večer in Dnevnik tepejo za komentarje Mateja Makaroviča, ga nikoli ne bodo vprašali: »Kaj pa brezplačniki, gospod Makarovič? Mar niste sodelovali v vseh številkah, od prve do zadnje?« Niti ga ne bodo vprašali »Kaj pa članstvo v SDS in predsedovanje odborom SDS?«. Ali pa: »Kaj pa vaše predsedovanje podmladku SDS, vam je ostalo v lepem spominu?« Ali pisanje programa SDS? Nikoli ne bodo niti malo namignili o njegovi politični naravi. Drugi dom se je potrudil in naštel vse njegove funkcije. Ne, zanje bo Makarovič vselej neodvisni, pravi in vrhunski politični, medijski, sociološki in še kakšen strokovnjak. In pravzaprav on pri tem res ni ničesar kriv. Krivi so mimikretični mediji in igra dvojnega videza v stilu »Pa saj vsi vemo, kdo je čigav«. Pa res? Natanko ta ista gesta generira stanja stvari, ko lahko v času T1 novinarji nekoga deklarirajo za civilno družbo, v času T2 pa pozdravljajo nove politične Cezarje in njihove Brute. V obliki istih oseb.

Igra politične mimikrije je znova uspela. Medijem je treba čestitati: na volitvah imajo svojega favorita. Ne tistega, ki ima dostop do medijev, temveč onega, ki so ga pomagali ustvariti.

Information

This entry was posted on 21/10/2011 by in aktualno,mediji,politika,radio,TV,časopisi.
%d bloggers like this: