Je za slovenske novinarje misel hitrejša od puščice in resnica močnejša od laži? Ni videti. Glede hitrosti: potrebovali so tri leta, da so odkrili tisto, za kar je Katarina Kresal tudi potrebovala tri leta, da je odkrila: »liste za odstrel«, kot temu pravi predsednica LDS, vsem na očeh. Na spletni strani SDS. O seznamih sataniziranih gobavcev smo nekateri pisali v svojih javnih komentarjih – zdaj vem, da zaman.
Težko torej, da je novinarska misel hitrejša od puščice. Zaostala je za skoraj tri leta. Da novinarska resnica obvladuje laž? No, o tej »resnici«, ki da laž obvladuje, poročam skoraj dnevno. Tule je najnovejša, kakršen je indikativen današnji komentar Aleša Kocjana v Večeru. Novinar piše o pomembnosti in teži razuma v politiki. Toda le v interpretaciji naših politikov. Kaj da je razum, nam bodo zdaj pridigali seveda oni. Kajpada smo opazili, zadnje čase vsi pozivajo k več treznosti. Janša zdaj terja še »koalicijo razuma«. Resnično ganljivi pozivi k politični racionalnosti. In to koga! Kakšno naključje, v članku na isti strani desno, ki ga podpisujeta isti Aleš Kocjan in Matija Stepišnik, beremo dopolnjujočo novico o istem. Skratka: nenadoma ga potrebujemo, pravijo naši politiki vseh barv in Kocjanov komentar z naslovom »Nazaj k razumu« se temu posveča.
Pri tem ciljajo na svojega, torej razum politikov – vsaj glede tega so dovolj zadržani, kajti le kdo bi si upal izreči, da je ljudstvo neuko in nemodro. A ne dovolj, da nam ne bi to zamolčali. Pravzaprav nujno mislijo na pamet vseh drugih politikov, ker je oni imajo že dovolj. Nespametni so seveda drugi, ne mi. Perverznost situacije je popolna: pomislite, politiki prek medijev vse državljane obveščajo, da oni potrebujejo več razuma. In mediji temu ploskajo. Čuden napredek, ni kaj. Kar očitam novinarju, je, da je spregledal ta novi slepilni element: seveda je lepo, če politiki terjajo več treznosti in racionalnosti. A ne zato, ker bi to v resnici menili ali se odločili zanjo, temveč čisto pragmatično le zato, ker bo razum morebiti poslej zanje bolj zavezujoč. Le v tem smislu jim lahko ploskamo. In držimo za besedo, če se poprej le zedinimo, kaj je razumno.
A to le mimogrede. V Kocjanovem komentarju me bistveno bolj moti še en ponovljen Janšev poudarek. Zadnje leto je pri nas namreč modno govoriti o družbeni histeriji. Ampak to pot ne več politikov, temveč ljudi. Nas. Nas, državljane, obvladuje histerija, ne njih. Pravijo politiki. O tem sem večkrat pisal in svaril pred to oznako. Brez uspeha. Nedavno je diskurz o histeriji posvojil še Janša in v svojem novem avtoterapevtskem spisu zapisal: »Prav vse bo spet dovoljeno, pričakujemo lahko histerijo, kakršne še ni bilo.«
No, Kocjan je kupil tudi to sveže artikulirano diagnozo o urnebesni histerizaciji ter zapisal:
»Ali bodo na novo pomešane politične karte odpravile tudi blaznost v slovenski politiki, zaradi katere se je v glavah ljudi naselila nekakšna histerija, pa lahko le upamo.«
Res bi pričakoval, da novinarji končno raziščejo, kaj pomenijo izrečeni pojmi. Če stroka še kaj velja, naj povprašajo psihiatre in psihologe. Četudi so o histeriji in npr. paranoji v Sloveniji doslej skoraj izključno pisali filozofi. »Nekakšna histerija«? Vpričo svojih pogostih svaril o tem seveda ni le naključje hotelo, da sem zadnje tedne znova opozoril na napačnost diagnoze:
V slovenskih razmerah zaradi upravljalske krize leve vlade zadnje čase velikokrat poslušamo spontane ocene o tem, da je vzdušje v Sloveniji histerično. Takšen izraz je večkrat uporabil tudi predsednik republike. Opis je preveč optimističen in netočen. Histerija je nevrotično stanje in nepsihotična duševna motnja. Zanjo štejejo depresivnost, tesnobnost, fobije. Na drugi strani je psihoza lahko resno obolenje in družbena paranoja je lep primer zanjo. Za nevrotika je značilno, da ohranja občutek za realnost, čeprav ga njegove misli ob tem obremenjujejo. Če si morate 100 krat na dan umiti roke, ste sicer obsesivni, toda zaradi tega še niste izgubili stika s svetom. Psihoza pa pomeni izgubljen stik z njim. V zadnjem letu smo neštetokrat slišali, da je ta vlada izgubila prav to – stik z realnostjo. Desno usmerjena opozicija ima v tem očitku prav. Kar je pozabila povedati, je pravzaprav dejstvo, da je v pogledu, ki vidi zlo, že navzoče samo zlo. Stik z realnostjo izgubljamo vsi po vrsti.
Histerija ali paranoja (o kateri veliko pišem na tem blogu)?