Liberalne stranke v Sloveniji tonejo, to čivkajo že vrabci na strehi. O tem sem pisal v prejšnjem zapisu. Velja še zlasti za stranko Zares, a zdi se, da je to zanje tabu tema. Njeni člani vztrajno molčijo na poti na dno oceana, njihov intelektualni gremij na čelu s famoznim Žižkom takisto. Kot sem nakazal, bi bila verjetno edina rešitev za stranko pravočasno povezovanje, npr. z LDS, v izgradnji nove stranke. A tudi o tem nočejo slišati, kot izhaja iz javnih izjav.
Trditev ni nova in tudi sam jo zagovarjam že vsaj dve leti. Edini trenutek, ko je bila ideja uspešna, se je realiziral v obliki predvolilnega »levega trojčka«, kot so mu rekli. Ideja o povezovanju liberalnih strank pred volitvami 2008 se je začela kakšno leto prej. Danes je, po dveh »ultimatih« Pahorju, konec sanj o harmoniji vladajoče koalicije, zato mediji retrospektivno in nekoliko privoščljivo znova pogrevajo zgodbo o levem trojčku (in delno tudi o združitvi LDS in Zares), saj je recepta za zmago na državnozborskih volitvah tri leta nazaj, kot kaže, klavrno konec.
Spomnim se, da so bili ideji zavezništva na levici v letu 2008 vsi nenaklonjeni. Najbolj SD in Zares, nekoliko manj LDS. Zato sem presenečen prebral intervju z Golobičem v Mladini, kjer ga novinarja sprašujeta, ali se z nostalgijo spominja tistih časov, ko se je levi trojček složno sprehajal po Prešernovem trgu pred volitvami 2008. Njegov odgovor: »Nikoli ni bilo idile. Trojček je bila nuja. Katarina Kresal je takoj razumela, zakaj je bilo to pred volitvami nujno, veliko več težav je bilo s SD in Borutom Pahorjem.«
No, prepoznanje nuje je zame napredek in podobno spoznanje bi pričakoval tudi danes. O nuji združevanja, povezovanja, nadgradnje. Žal pa izjava prvaka Zares ne ustreza resnici. Najprej zato, ker je Golobič vsa ta leta od izvolitve izrecno nasprotoval nekakšnim blokovskim delitvam. In sam je idejo združevanja razumel kot ustvarjanje blokov. O tem je dal številne izjave. Seveda lahko razumemo, da se stranka Zares ni mogla kar na začetku svoje poti stopiti s tistim, s katerim se je ravnokar iz neki osebnih in manj vsebinskih razlogov razšla. Ali kom drugim, čeprav jih ni motila npr. priključitev stranke AS. Z vidika političnega pragmatizma je to bilo več kot razumljivo. Ni pa razumljiv razkorak med trditvijo o »nujnosti« trojčka in tem, kar je prvi zaresovec trdil takrat. Poglejmo. Golobičeva trditev v Večeru 22. marca 2008:
Predvolilne koalicije ne bo
Veljaki opozicijskih strank ne omenjajo možnosti medsebojnega predvolilnega povezovanja. “Smo različne stranke in pokazati moramo vsaka svoje vsebine. Imeti moramo enako vizijo, hkrati pa biti korektni drug do drugega,” odgovarja Kresalova. Če bi sklepali tovrstna zavezništva, bi bile volitve odveč, meni Golobič. “Naj stranke transparentno zagovarjajo svoja stališča in naj volitve pokažejo, kdo ima kakšno pravico vztrajati pri svojih stališčih,” dodaja. V SD menijo, da je treba jeseni dati volivcem izbiro, da se odločijo, ali želijo imeti nadaljevanje politike, ki jo vodi Janez Janša, ali pa si želijo spremembe. Če bi dobili mandat, bi v SD želeli po volitvah oblikovati koalicijo s strankami, ki so zdaj večinoma v opoziciji, vnaprej pa ne izključujejo nikogar.
Lahovnikova trditev v Delu, 5. aprila 2008:
Stanje demokracije ni takšno, da bi potrebovali modre čelade, ki bi v obliki zbora za republiko ali zbora za demokracijo združevale sorodne stranke,« je vodja poslanskega kluba Zares Matej Lahovnik včeraj komentiral najnovejši poziv liberalne akademije (LA) k povezovanju ob – kot so zapisali v izjavi, ki jo je podpisal Darko Štrajn
Skratka: Golobič in stranka Zares v letu 2008 niti malo nista bila naklonjena predvolilnim koalicijam. Do preobrata je prišlo kakšen mesec pred volitvami, mislim da v avgustu. Če danes Golobič prepoznava »nujo« tam, kjer je takrat pred njo bežal, to pot pričakujem, da bi nuje sedanjega trenutka začel opažati še pravočasno.