::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Sta DNS in ZNP politični organizaciji?

Novemu predsedniku DNS Matiji Stepišniku lahko čestitamo ze nekaj svežih idej, toda nekatera njegova stališča so konceptualno pomanjkljiva. Poglejmo:

<matija stepišnik> Tako DNS kot ZNP sta novinarski in nikakor ne politični organizaciji. Vsaka zastopa interese svojih članic in članov, novinarjev in novinark, posledično pa javnosti. Politika nas ne zanima, zanima nas poklic in pogoji dela v njem. Kot sem že večkrat poudaril, percepcija politične delitve novinarstva je vsiljena in je skrajno nevarna. Nanjo novinarji ne smemo pristajati. Nikomur od zunaj ni v interesu močna novinarska organizacija, želijo si razklanih novinarjev, jasno, zato je čas, da v boje, ki nas čakajo, novinarji stopimo enotno in homogeno. Edina ideologija, ki ogroža novinarstvo v tem trenutku, je ideologija (ekstra)profitov in kapitala, ki je medijske hiše spremenil v tovarne, v katerih številni delajo v zelo fleksibilnih in nezanesljivih delovnih pogojih. To so vprašanja, ki nas čakajo. Politični pritiski so in bodo, novinarstvo se jim mora znati upreti, zdaj pa se nam odpirajo tudi hude socialne fronte.

Ne strinjam se z naslednjim: »Tako DNS kot ZNP sta novinarski in nikakor ne politični organizaciji.« No, meni se je vedno zdelo, da to ni res. Stepišnikova trditev je postavljena normativno – ne bi smeli biti. Kaj pa če sta? In sta. Vsaj za eno to ugotavljam ves čas. Trditvi torej manjka jasen kontekst,  pretvarja se, da je deskriptivna ali morebiti formalistična (češ, formalno nista politični organizaciji), v resnici je, kot rečeno, kvečjemu normativna. Toda če je normativna, nič ne pove o realnosti. Razen tega hote ali nehote ekvilibrira dve povsem neprimerljivi društvi.

Ne strinjam se niti s tem: »Percepcija politične delitve novinarstva je vsiljena in je skrajno nevarna. Nanjo novinarji ne smemo pristajati.« No, ta percepcija že dolgo ni več vsiljena, če je že bila, temveč velikokrat sledi realni izbiri samih akterjev v novinarskih in uredniških vrstah.  Spomnimo se le famoznih bunkerjev cenzure v »Stepišnikovem« Večeru po tistem, ko je Večer prevzel Janša. Torej ima percepcija ljudi določeno nevsiljeno podlago v dejstvih, ko lahko upravičeno rečejo: ta medij je Janšev, ta ni, ta novinar je, ta ni, in tako naprej. Teza o tem, češ ne obstaja »levo-desno novinarstvo, obstaja le profesionalizem« je zato znova zgolj abstraktno normativna in opisuje nedejansko stanje. Na nek način predstavlja bežanje proč od dejanskosti. Ali lahko na ta način rešimo kakšen problem? Seveda pa drži tudi, da obstaja propagandizem politike, ki vsiljeno politično stigmatizira novinarje. Sam sem do potankosti pojasnil takšne mehanizme v svoji tezi o paranoidizaciji slovenstva. Žal ne vidim, da bi se proti tej percepciji novinarji kaj prida borili. Toda v primeru paranoidizacije novinarstva strogo vzeto ne gre za politično delitev novinarstva nasploh, ker se stran, ki primarno izvaja stigmatizacijo novinarjev, ne trudi stigmatizirati obeh strani, oziroma vse strani ne stigmatizirajo vseh. Stepišnikova trditev znova predpostavlja ekvilibrij, ki ga dejansko ni. Razen tega lahko vodi do zanikanja poskusov opozarjanja na politično pristranost novinarjev in nedopustnost tega (npr. na tej blog strani). Posredno riše nek svet medijev, kjer so novinarji nedolžni, pa niso.  Me pa veseli odločnost in jo bom z zanimanjem preverjal: »Novo vodstvo bo odločno zavrnilo vse poskuse politizacije našega delovanja.«

Nevarno intonirana se mi zdi še naslednja misel: »Nikomur od zunaj ni v interesu močna novinarska organizacija, želijo si razklanih novinarjev, jasno, zato je čas, da v boje, ki nas čakajo, novinarji stopimo enotno in homogeno.« Moj očitek temu opisu je konspirativno slikanje skritih namenov, tokrat o razklanosti ceha – znova ga imam za učinek paranoidizacije. Mimogrede, enotnost koga se tu predpostavlja?  Dvomim, da je na agendi medijskih lastnikov ali politike načrtno razdvajanje novinarjev. Ne, medije in novinarje si ti preprosto želijo podrediti. Razdvajanje je sicer lahko nehoteno sprožen prvi korak pri tem, vendar dvomim, da je lahko artikulirana intenca nekoga. Končni cilj nekaterih  je prejkone popolnoma enobarvna medijska krajina. O tem sem pisal v svoji knjigi Somrak medijske avtonomije.

Če sklenem: Stepišnikove trditve faktično niso čisto netočne, so pa v svoji miselni strukturi slabo kalibrirane.

%d bloggers like this: