Zgodovina se ponavlja, najprej kot tragedija, potem kot farsa. No ja, prepotentno rečeno. V igri so novinar Matej Hlebš, NČR in 4. člen kodeksa. Aktualna debata med NČR in Hlebšem je videti takšna. Pred kakim letom in pol sem sam prijavil Hlebša na NČR in tožbo izgubil. Zaradi posebne razlage 4. člena, ki jo NČR razume povsem narobe. Glasi se takole:
4. Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost. Če sicer ni mogoče pridobiti informacije, se novinar lahko dogovori o anonimnosti vira.
Navedimo še bizarno dopolnjujoč peti člen, za katerega zdaj Hlebš v svojem sporu z NČR pravilno ugotavlja, da je v konfliktu s prejšnjim:
5. Novinar sme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij.
1. DEJANJE
Na začetku je bila moja prijava, ki sem jo kasneje na zahtevo NČR modificiral in dopolnil. Objavljam ključne povzetke:
Kot sem že pojasnil v prijavi, je novinar Hlebš v oddaji Vroči stol (TV Slovenija, 3. 12. 2007) v tekstovni in grafični obliki (ki je njegovo tekstovno izpeljavo vsebinsko podpirala) predstavljal novinarsko informacijo o lastniški strukturi medijev v Sloveniji. Ob predstavitvi besedila je prikazal tudi grafični shemi (glej prilogo), ki ju je treba razumeti kot sestavni del njegovega prispevka. Prebrano besedilo novinarja se je glasilo:
»Delo, ki velja za najpomembnejšo slovensko časopisno hišo, je z več kot 80 % v večinski lasti Pivovarne Laško. Ostale deleže obvladuje Radenska. Delo izdaja dva pomembna dnevnika, Delo in Slovenske novice ter tednika Nedelo in Mag. Podjetje Delo je tudi 20 % lastnik Večera. Predsednik uprave Pivovarne Laško je Boško Šrot, ki je bil pred tednom dni še član SD. Druga največja medijska hiša je časopisna družba Dnevnik, njen večinski lastnik je z 51 % DZS. Dobrih 25 % pa je v lasti Styria Medie. Dnevnik izdaja med drugim časopisa Dnevnik in Direkt, ter tednik Nedeljski Dnevnik. Podjetje Dnevnik je tudi 12 % lastnik Primorskih novic. Upravi DZS predseduje Bojan Petan, sicer član LDS-a. Podjetje Večer velja za tretjo medijsko hišo v državi. Njen večinski lastnik pa je Infond Holding, ki obvladuje več kot 58 % Večerovih delnic. Infond Holding je hkrati tudi največji lastnik Pivovarne Laško, ki pa že prek Dela obvladuje 20 % Večera.«
…
Novinar Matej Hlebš je prekršil 4. člen s tem, ko je v prispevku za oddajo Vroči stol TV Slovenija predstavljal podatke vlade Republike Slovenije o lastništvu slovenskih medijev, ob tem pa javnosti ni povedal, da gre za predstavitev vlade, ki temelji na politični razlagi povezav.
Zadeva je toliko pomembnejša, ker so možne različne interpretacije podatkov o lastništvu medijev, pri čemer je vladna interpretacija le ena, politično obarvana in ni nujno tudi resnična. Vsekakor pa je z nastopom predsednika vlade Janeza Janše ob utemeljitvi glasovanja o zaupnici vladi interpretacija lastništva medijev dobila pomembne širše politične dimenzije. Prav zato bi bila za »pomen in verodostojnost« informacije, ki so jo prek televizije prejeli gledalci, še dodatno potrebna navedba vira, vendar tega Hlebš ni storil.
Pravici javnosti do poznavanja vira informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost, Hlebš ni ugodil. V svojem prispevku je namreč nekritično in brez predstavljanja nasprotnih podatkov ali kakršnega koli dvoma predstavil podatke vlade kot nesporno dejstvo. Gledalcem pa je zamolčal, da so vir podatkov za njegov prispevek dokumenti in sheme iz kabineta predsednika vlade, s čimer je ustvaril vtis, da gre za njegovo informacijo. Lahko ugibamo, ali je s tem želel podpreti intepretacijo vlade v situaciji, ko se ta brani pred očitki o obvladovanju medijev in napoveduje vojno (medijskim) tajkunom.
Da je Hlebš uporabil vladne podatke, dokazujeta grafični shemi, ki sta enaki ali malenkostno spremenjeni in ju je v državnem zboru predstavil predsednik vlade Janez Janša. Shemi g. Janše sta naslednji. Na prvi je na vrhu emblem stranke SD, pod njim napis »Boško Šrot, član SD, predsednik uprave Pivovarne Laško«, pod njim edicije: 7 dni, Total tedna, Slovenske novice, Delo, Večer in Nedelo. Na drugi je emblem stranke LDS, pod njim napis »Bojan Petan, član LDS, predsednik uprave DZS«, pod njim naštete edicije: Eva, Direkt, Stop, Hopla, Dnevnik, Lady, Nedeljski dnevnik, Obrazi, Jana.
Shemi novinarja Hlebša sta naslednji. Na prvi je na vrhu emblem SD, pod njim napis »Boško Šrot, nedavno član SD, predsednik uprave Pivovarne Laško«, pod njim edicije: 7 dni, Total tedna, Slovenske novice, Delo, Mag, Večer in Nedelo. Na drugi je emblem LDS, pod njim napis »Bojan Petan, član LDS, predsednik uprave DZS«, pod njim naštete edicije: Eva, Direkt, Stop, Hopla, Dnevnik, Lady, Nedeljski dnevnik, Obrazi, Jana.
Pri tem imata obe shemi enako tipologijo, enake fonte, embleme, strukturo in vsebino, zato je jasno, da novinar Hlebš ni avtorsko pripravil svojih, temveč kopiral vladni predlog in da je ta služil kot podlaga za novinarsko poročilo o lastništvu v medijih. Eno od njih je le malenkostno spremenil.
…
Da je novinar Hlebš nekritično in brez navajanja vira prikazal vladne podatke, dokazuje tudi dokument z naslovom »Lastništvo največjih slovenskih medijev«, ki je dosegljiv na spletni strani kabineta predsednika vlade
Iz tekstovnega prispevka novinarja Hlebša je namreč razvidno, da se vse navedene številke ujemajo s številkami v tem vladnem gradivu.
Glede na to, da so tako grafične sheme kot navedeno gradivo dostopni na eni in isti spletni strani kabineta predsednika vlade http://www.kpv.gov.si/index.php?id=230&tx_ttnews[tt_news]=2270&tx_ttnews[backPid]
je očitno, da je bilo to gradivo Hlebšu glavni vir za pripravo prispevka, a vira gledalcem v nasprotju s 4. členom kodeksa ni pojasnil, ne v prikazu grafičnih shem, niti v primeru navajanja podatkov o lastništvu največjih slovenskih medijev.
S tem je kršitev 4. člena kodeksa s strani novinarja TV Slovenije Mateja Hlebša utemeljena.
2. DEJANJE
Sledija je razsodba NČR. Takšna. Navedel jo bom v celoti:
- 04.2008
Boris Vezjak proti novinarju TV Slovenija Mateju Hlebšu
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Alma M. Sedlar, Davorin Koron in Ranka Ivelja (člani) je na seji 17. aprila 2008 v primeru Boris Vezjak proti novinarju TV Slovenija Mateju Hlebšu razsodilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.Primer: Boris Vezjak proti novinarju TV Slovenija Mateju Hlebšu, avtorju prispevka o lastniški strukturi medijev v Sloveniji v oddaji Vroči stol 3. decembra 2007
Boris Vezjak novinarju TV Slovenija Mateju Hlebšu očita kršitev 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije in sicer v njegovem prispevku, predvajanem v oddaji Vroči stol 3. decembra 2008. V njej je novinar v tekstovni in grafični obliki predstavil informacijo o lastniški strukturi medijev v Sloveniji.
Po mnenju pritožnika je novinar kršil 4. člen kodeksa, po katerem mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Ko je v prispevku predstavljal podatke o lastništvu slovenskih medijev, javnosti ni povedal, da gre za predstavitev vlade RS, ki temelji na politični razlagi povezav, ugotavlja pritožnik. Zadeva je toliko pomembnejša, dodaja, ker so možne različne interpretacije podatkov o lastništvu, pri čemer je vladna interpretacija le ena, politično obarvana in ni nujno tudi resnična. Zaradi političnih razsežnosti zadeve bi bila navedba vira še dodatno potrebna, pravi Boris Vezjak. Da je Hlebš uporabil vladne podatke, dokazujeta grafični shemi, ki sta enaki ali malenkostno spremenjeni od tistih, ki jih je v državnem zboru uporabil premier Janez Janša, to dokazuje tudi dokument na spletnih straneh kabineta predsednika vlade, je prepričan pritožnik. Kot dokaz prilaga kopije shem z omenjenih spletnih strani in tiste, ki so bile objavljene v TV oddaji.
Matej Hlebš v odgovoru na poziv NČR zavrača očitek, da je z zamolčanjem vira za shemi kršil 4. člen kodeksa. Kot pravi, sta bili shemi javnosti predstavljeni ob glasovanju o zaupnici vladi in večkrat v vseh osrednjih medijih že dva tedna pred objavo njegovega prispevka na TVS. Poleg tega je šlo pri prispevku za izziv v oddajo povabljenim gostom, ki so imeli možnost za takojšnjo repliko. Sicer pa ni bil deležen očitkov, da njegovi podatki ne držijo, še pravi Matej Hlebš, in omenja 5. člen kodeksa, ki določa, da novinar sme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij.
Sklep: Novinar Matej Hlebš ni kršil 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije
Obrazložitev:
Čeprav vlada, s svojimi javnosti namenjenimi informacijami, ni vir, ki bi ga bil novinar dolžan zaščititi, NČR meni, da novinar Matej Hlebš z zamolčanjem tega vira ni kršil 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Sheme lastništva slovenskih medijev so bile javnosti znane že pred objavo prispevka, pritožnik Boris Vezjak pa ne navaja podatkov, ki bi dokazovali, da v shemah objavljeni podatki ne držijo. Glede na to, da se sheme, objavljene v TV oddaji res ujemajo s tistimi, ki jih je predstavljala vlada, NČR meni, da bi vendarle veljalo gledalce na to opozoriti.
Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
V Ljubljani, 17. aprila 2008
Vili Einspieler, predsednik Novinarskega častnega razsodišča
3. DEJANJE
Pritožba na razsodbo NČR v primeru »Boris Vezjak proti Mateju Hlebšu«
V razsodbi NČR DNS in SNS z dne 17. april 2008 v primeru »Boris Vezjak proti TV Slovenija Mateju Hlebšu« podpisani pritožnik Boris Vezjak podajam pritožbo in prosim za obnovo postopka.
NČR je mnenja, da »čeprav vlada, s svojimi javnosti namenjenimi informacijami, ni vir, ki bi ga bil novinar dolžan zaščititi, NČR meni, da novinar Matej Hlebš z zamolčanjega tega vira ni kršil 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Sheme lastništva slovenskih medijev so bile javnosti znane že pred objavo prispevka, pritožnik Boris Vezjak pa ne navaja podatkov, ki bi dokazovali, da v shemah objavljeni podatki ne držijo.«
Iz predpostavljenega navedenega dejstva NČR, po katerem je »shema lastništva medijev bila javnosti znana še pred objavo prispevka«, neizogibno sledi, da novinar ni primoran navesti vira svojih stališč, če je ta vir javnosti znan. NČR naprošam, da še enkrat premisli, če je takšna ocena res ustrezna.
Menim namreč, da je nenavedba ali zamolčanje vira omogočila manipulacijo, ki je novinarju omogočila predstaviti stanje na pravemu (političnemu) avtorju, v tem primeru vladi RS, všečen način. S tem ko novinar Hlebš ni navedel pravega avtorja svoje novinarske razlage stanja medijskega lastništva, ki mora po novinarskih merilih biti objektivno in nepristransko, je omogočil, da se nam kot takšno ponudi neko politično oceno. S takim postopanjem je bila omogočena novinarska legitimacija neke interpretacije, v tem primeru interpretacije vlade RS, ki je, glede na kontekst, pojasnjevala lastniške povezave v slovenskih medijih z jasno namero tega, da bi sebe oprala očitkov krivde pritiskov na medije, saj je v parlamentu 19. novembra 2007 predsednik vlade sprožil razpravo o zaupnici vladi, a je dejansko ves čas namenil obrambi pred očitki novinarske peticije. Novinarju Hlebšu je bilo s tem, ko je zamolčal vir, omogočeno, da svojo razlago stanja medijskega lastništva predstavlja kot objektivno stanje. Iz konteksta navedkov je razvidno, da novinar ni želel podati komentarja, temveč informacijo o stanju. Vendar je to storil na ta način, da je zamolčal dejstvo, da to ni informacija, temveč interpretacija predsednika vlade oziroma vlade RS.
Če novinar ni zamolčal vira in ni kršil 4. člena Kodeksa, kot meni NČR, potem to hkrati implicira, da je razlaga o stanju stvari X, ki prihaja s strani nekega politika ali celo vlade, povsem dopustna in lahko šteje za korektno predstavitev objektivnega stanja stvari s strani novinarja, v tem primeru stanja glede lastništva medijev, brez navedbe avtorja. Z vidika javne navzočnosti stališč je vedno jasno, da bo vlada ali vladajoča politika imela dovolj priložnosti, da svoja stališča javnosti predstavi do te mere, da ji bodo znana.
Čeprav menim, da to ni merodajno za razpravo o 4. členu Kodeksa, se zdi, da razsodba NČR predpostavlja, da je interpretacija predsednika vlade objektivna in korektna in hkrati, da jo novinar tudi sam sme prevzeti za svojo kot takšno, ker po mnenju NČR nisem navajal podatkov, »ki bi dokazovali, da v shemah objavljeni podatki ne držijo«. Tega nisem navajal, ker sem novinarja prijavil razsodišču le zaradi kršitve 4. člena Kodeksa, ki zahteva navajanje vira, in ne zaradi napačnega navajanja podatkov. Zdi se, da NČR meni, da v primeru, ko je neka interpretacija pravilna, tudi če je politična, ne more biti sporno njeno novinarsko »prisvajanje« brez navedbe vira. Toda to je VSEBINSKI vidik, ki ne zadeva kršitev 4. Člena Kodeksa, iz razsodbe NČR pa ni jasno, ali ta organ res kaj takšnega misli.
Prav tako ni jasno, kakšno je stališče NČR, če se zgodi, da gledalec iz razloga slabše informiranosti ne ve, da stališče, ki ga navaja novinar, ni njegovo, temveč nekoga drugega, ki ga domnevno ni rabil navesti. Takšno mnenje NČR je precedens, ker uvaja zelo pomembno (in v praksi karseda široko navzočo) izjemo v 4. člen Kodeksa, ki je doslej nismo poznali in bi jo lahko marsikateri novinar zlorabil na prenekatere načine. S tem precedensom je veliko težav, ker ni jasno določeno, katera meja prepoznavnosti v javnosti je tista, ki neko informacijo naredi za splošno znano in s tem potencialno legitimira preskok iz politične ocene v objektivno novinarsko. Osnovni cilj novinarskega sporočanja v nobenem primeru ne bi smel biti povzemanje političnih ocen, brez ali z navedbo, kdo je pravi avtor ocene.
Razsodba NČR ni upoštevala še enega dodatnega dejstva, ki ga navajam. Novinar Hlebš je, kot rečeno, grafične sheme vlade RS, ki jih je predstavil v oddaji, spremenil. Na prvi je iz sheme napis »Boško Šrot, član SD, predsednik uprave Pivovarne Laško« umaknil in ga na grafični shemi preoblikoval v »Boško Šrot, nedavno član SD, predsednik uprave Pivovarne Laško«, prav tako je na isti shemi dodatno zapisal tednik Mag, ki v shemi predsednika vlade iz neznanih razlogov ni bil naveden. V tem smislu je torej novinar, ne da bi navedel vir, v ta vir celo posegel, hkrati pa javnosti ni omogočil, da bi vedela prvo ali drugo. S tem prejemnik informacije, tudi če so mu bile znane sheme vlade RS, ni bila seznanjen s tem, da je novinar v zamolčani vir posegel. Dejstvo, da je novinar Hlebš nenavedeni vir celo spreminjal, je po mojem mnenju še v dodaten dokaz kršitvi 4. člena Kodeksa, ki je zaradi tega še bolj prepoznavna in še hujša.
Člane NČR naprošam, da se še enkrat pretehtajo odločitev v svoji razsodbi.
Boris Vezjak
NČR ni bil zadovoljen s pritožbo in zahtevo po obnovi postopka. Hlebš po njegovem pač ni kršil 4. člena. Zaradi enigmatičnih odgovorov še zdaj ni jasno, ali NČR meni, da Hlebš ni kršil nobenega določila Kodeksa (seveda se o tem ne rabi izrekati) in sem sam storil napako, ker sem ga v prvi verziji prijavil zaradi kršitev več členov, ali pa preprosto meni – kot je tudi možno razbrati iz razsodbe -, da je Hlebšovo novinarsko postopanje bilo neomadeževano čisto.
Sam še vedno verjamem, da je bila razsodba NČR grobo napačna:
… novinar Matej Hlebš z zamolčanjem tega vira ni kršil 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Sheme lastništva slovenskih medijev so bile javnosti znane že pred objavo prispevka, pritožnik Boris Vezjak pa ne navaja podatkov, ki bi dokazovali, da v shemah objavljeni podatki ne držijo. Glede na to, da se sheme, objavljene v TV oddaji res ujemajo s tistimi, ki jih je predstavljala vlada, NČR meni, da bi vendarle veljalo gledalce na to opozoriti.
MISELNI EKSPERIMENT
Zamislimo si naslednjo možno situacijo (ali celo situacijo v aktualnih diktatorskih režimi). V Sloveniji dobi volitve ekstremni nacionalist po imenu VELIKI in postane predsednik vlade. Tako kot njegovi predhodniki si v celoti podredi medije in pri tem ne ovinkari. Njemu lojalen novinar na RTV pripravi prispevek, kjer predstavi stanje X, recimo stanje korupcije v državi, ki je v resnici alarmantno. Ker je nastavljen neposredno iz kabineta predsednika vlade, česar seveda državljanom ne pove, je njegovo interpretacijo dobesedno pripravila vladajoča politična garnitura in sadila rožice. Po mnenju NČR novinar ni storil nobene napake. Ali kot med drugim kot zapiše:
Kajti izpolnjeni so bili vsi pogoji, ki jih navaja NČR posredno:
1. javnost je vedela, da ta prispevek povzema predstavitev predsednika vlade VELIKEGA.
2. novinar je zgolj podajal informacijo, ne komentar (sic!).
3. informacija je točna (sic!), ker ni bila ovržena.
Seveda ni res, da je novinar podajal informacijo, temveč je povzel politično oceno VELIKEGA. Ob tem lahko celo pustimo ob strani dejstvo, ali je to storil hote ali ne, torej ali je v formi podajanja informacije podtaknil politični komentar, da bi kot objektivna ocena izzvenela neka politična presoja, s čimer bi seveda postopal pristransko in spolitizirano. S takšno razsodbo se legitimira državno novinarstvo.
NČR se celo strinja, da je pravi avtor »informacije« predsednik vlade, saj trdi, da je prav dejstvo, da je bil vir informacije znan, za novinarja razbremenilno do te mere, da ta ne rabi navesti vira svoje informacije, s tem pa ni kršil 4. člena kodeksa. Češ: vsi vemo, da je to interpretacija VELIKEGA, ne novinarja. Res mizerna razlaga!
Kajti po svoji naravi ta »informacija« ni novinarska informacija, temveč politična ocena. In s tem, ko novinar ni navedel izvora oziroma vira, iz katerega povzema, je podtaknil politično oceno in jo predstavil kot informacijo. Dikcija NČR, da »bi veljalo na to opozoriti« kaže le na to, da se NČR ne strinja povsem samo s sabo in da ni gotovo v pravilnost svoje razsodbe.
Povzeto pojasnilo samega Hlebša pa je še dodatno sodilo v kategorijo grotesknega:
Matej Hlebš v odgovoru na poziv NČR zavrača očitek, da je z zamolčanjem vira za shemi kršil 4. člen kodeksa. Kot pravi, sta bili shemi javnosti predstavljeni ob glasovanju o zaupnici vladi in večkrat v vseh osrednjih medijih že dva tedna pred objavo njegovega prispevka na TVS. Poleg tega je šlo pri prispevku za izziv v oddajo povabljenim gostom, ki so imeli možnost za takojšnjo repliko. Sicer pa ni bil deležen očitkov, da njegovi podatki ne držijo, še pravi Matej Hlebš, in omenja 5. člen kodeksa, ki določa, da novinar sme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij.
Povedano na kratko, novinar v isti sapi navaja, da vira podatkov ni navajal, ker je bil vsem znan. V isti sapi pa še, da sme zavrniti razkritje vira. Drugih humornih vložkov ne bom komentiral.
Morala zgodbe? Razsodba NČR legitimira vsako prihodnje ravnanje zvestih novinarjev potencialnega predsednika VELIKEGA.