Človek razume Pahorja, da naokoli kupuje ljudi. Človek razume ljudi, da se pustijo kupiti. Ampak vedno težje je razumeti človeka, ki se pusti kupiti Pahorju. S tem ko je Pahor danes kupil Gasparija, je virtualni predsednik vlade sebi kupil in na nepričakovan ogled postavil virtualnega podpredsednika. Dobro, že vemo in razumemo, zakaj: nekdo pač mora nekaj vedeti tudi o financah in gospodarstvu.
Kako razumeti nenadno virtualnost politike, virtualnost »nastavitev« ministrov in zdaj še podpredsednika? Kot čisti izraz patološkega narcisizma seveda. Ne v smislu, da se politika vedno bolj dogaja avansirano, da se vedno bolj dogajal virtualno, v drugem in predvsem prihodnjem času in prostoru, temveč da je vedno manj zavezana modusu realnosti razuma (ali vsaj poštene politične igre; o razmerju obeh, razumskosti in poštenosti, bomo kaj rekli na nekem drugem mestu). Vse ostalo bi bilo pretiravanje. Povsem dajem prav Lahovniku, ki me je danes za nameček še nasmejal: »Načeloma ni dobro pripravljati ražnja, dokler je zajec še v gozdu oziroma si ni dobro podeljevati medalj dva kroga pred ciljem.«
Misel poslanca Zares me je spomnila na Quina in njegov znani problem z »gavagaijem« v džungli. Ni šlo za raženj in tudi asociacija je zelo prosta, toda bil je zajec, zato poljuben prepis:
What you take for granted makes all the difference, and language takes a lot for granted. Willard van Orman Quine, the great American philosopher, recounted the story of the field linguist who studied a native tribe. Notebook in hand, the linguist followed the tribe’s hunters for the day. The hunters came upon a rabbit, and said to each other, gavagai.’ The linguist wrote gavagai = rabbit.’ But the linguist later realized (perhaps when the hunters came across a different kind of animal but used the same word) that gavagai’ may not mean rabbit. It may mean lunch. It may mean animal in general. Maybe gavagai’ was a command, like circle around behind it.’ The point is that you cannot grasp the meaning without knowing what the speaker takes for granted. That takes experience with the language and the culture.
V čem je podobnost med »gavagajem« in zajčjo obaro na praznem roštilju, če citiramo poslanca? V tem seveda, da Pahor misli, da je prepoznal zajca v tem, ko domorodec kliče »gavagai«. Zato si je ob svoji roštiljadi omislil še pomočnika peka. A žal še ne vemo, kaj točno je videl. On misli, da je zajca (zajec = mandatar), spet drugi ga svarijo, da mogoče zajec tu še ne pomeni kosila. Oziroma, kot pravi Quine, je to lahko le »niz slik zajca« ali »zbirka neodtaknjenih delov zajca« ali kaj tretjega.
Kako točno bi prevedli to, kar vidi Pahor, ne vemo. Živi pač v nekem virtualnem svetu, ki je s tem našim povezan le s točko javnomnenjskih raziskav. Da se obeta zajčja pojedina, zaenkrat razbira le iz njih. Da imamo peka in njegovega pomočnika, ki pridno vadita ob roštilju, bi nas moralo zabavati, tudi če ga bosta na koncu ujela.
Vladavina vsake opcije na oblasti bi po mojem skromnem mnenju morala biti popolno nasprotje interesov. Pomeni, da bi najboljšo koalicijo morale sestavljati stranke, katerih vizije nimajo popolnoma nič skupnega. To, da ima vsaka od strank vse najboljše kadre v svojih vrstah, je tako in tako jasno. In povsem nepomembno je, da si lepota, pamet, pravo, finance in športna aktivnost segajo v roke na slovenskih lokacijah, ki jih najbolj želimo skriti.
O šolskem sistemu, socialni stabilnosti in roditeljskih sestankih pa niti besedice! Psssst 😉