Distanca med dialogom in monologom

Tole zadevo spodaj, nanašajoče se na nedavni zapis na tem blogu, sem dva dni nazaj poslal v Delova sobotna pisma. Pa da vidimo.

Zagovor dialoga kot nedistance

Oženje formata ne oži miselne perspektive, temveč ravno nasprotno, hoče jo širiti, so mi kot naročniku sporočili z Dela. Zaradi tega je distanca med levim in desnim robom časopisa zame postala še bolj pomembna, prav takšna pa se je zazdela tudi spodaj navedeni avtorici. Kar sledi zato ni kritika urednikovanja, temveč opozorilo glede nehotenega vpisa neke spontane ideje, ki se mi zdi nevarna in je postala del sporočilnosti vsebine: »Kulturni dialog ni nekaj, do česar bi prišli z osmozo, marveč je dialog različnih kultur brez strahu pred medsebojno ogroženostjo. Kultura drugega ali drugi s svojo kulturo,« pravi Edvard Kovač, »ne pomeni nevarnosti, ogroženosti in še najmanj nasprotnika, ampak bogastvo, ki me plemeniti.« Tako je poročalo Delo 10. januarja letos.

Že dan pred tem sem vedel, da zapis ne bo držal. Priznam, imel sem veliko težav poslušati ministra za kulturo o »dia-logosu« pred občestvom evropskih komisarjev, saj že ves čas svojega mandata zavrača kakršenkoli pogovor na vse strani. Besede o tem, da je kulturni dialog prenašanje kulture v odnose, kako je prepoznavanje drugega, kako je strpnost, so bržkone dosegle svoj vrhunec in razodetje v večernih Odmevih na nacionalki. Gostili so Vaska Simonitija in Edvarda Kovača, novinar je navrgel problem, citiral je Aleša Debeljaka, češ »Evropa bo presegla stare delitve takrat, ko bo zmožna medse sprejeti tudi Turčijo, ki ima islamske korenine.« In Kovač? Takole: »Ta pripravljenost Evrope je, tukaj sploh ni težave. To ni težava na strani Evrope.« Temu je sledil medklic novinarja: »Recimo Francija je zavrnila širitev evropske ustave tudi s tem strahom.« Toda Kovač je hladno nadaljeval: »Težava je na strani Turčije. Ali je pripravljena prepoznati se v naših skupnih vrednotah, ki jih pomeni razsvetljenstvo, se pravi da je razum tisti, da se razumno pogovorimo o naših težavah, ali so določena čustva tista, ki nekako prevladujejo. Se mi zdi, da je Evropa pripravljena… Moramo vedeti, da se kulturna tradicija počasi spreminja, se vzpostavi skozi stoletja, neke laičnosti še ni sto let v Turčiji.« Skratka Turčija ni kulturna, »kultura laičnosti in strpnosti se tam še ni ustvarila«, populacija se težko prepozna v naših vrednotah. »Kakor hitro se prepoznajo v naših, evropskih vrednotah, tukaj ni težav«.

Ko sem nekaj dni iskal odzive na takšno porcijo »interkulturalnosti« s strani kulturnega antropologa, kot se je avtor v oddaji sam označil in ko sem pričakoval kakšno kritiko na račun tega, kar bi najlažje imenoval za implicitni dokaz netolerance, nedialoškosti in akulturalnosti, sem na zadnji strani Sobotne priloge Dela 12. januarja ugledal razmišljanje Ženje Leiler z naslovom »Dialog in distanca«. Na sledi globokim prebliskom Vaska Simonitija in celo Slavoja Žižka avtorica ugotavlja nič manj kot to, da v stanju družbene odtujenosti v Evropi toleranca vznikne skozi našo distanciranost, ne bližino, kot nekakšno čisto formo strpnosti: »Distanca torej ni nujno (vedno) problem, lahko je del rešitve problema. Ali celo rešitev sama. Konec koncev distanco pogojuje že jezik, ki me ločuje od drugega: Simoniti ima tako prav, ko pravi, da je temelj sožitja med narodi in različnimi kulturami spoštovanje besede drugega, »besede-med-nami«. A ta etika predpostavlja tudi to, da tam, kjer pač iz takšnih ali drugačnih razlogov ni mogoče najti skupnega pomena »besede, ki jo izgovarjamo«, pač ne more biti dialoga. Nadomesti jo lahko distanca. Distanca pa še ne pomeni nujno nestrpnosti; morda je celo – paradoksno in za koga heretično – ena najmočnejših oblik strpnosti. Tudi prepoznanje pravice do distance je lahko oblika strpnosti: do Drugega in, zakaj pa ne, do samega sebe.«

Vsakomur, ki zna seštevati – in to nima zveze s herezijo -, mora postati jasno, da se je navedena misel ob priložnosti predsedovanja naše države Evropski uniji dokopala do pretresljivih ugotovitev. Skoraj bi pričakovali, da v javnem vokabulariju v izogib nesporazumom besedo kultura kdo čim hitreje zamenja za »naša kultura«, besedo dialog za »distanca« in besedo strpnost takisto. Še najbolj bi izjemnih ugotovitev moral biti vesel Kovač, ki se lahko zdaj brani s tem, da je imel v primeru Turčije v mislih »medkulturno nedialoško distanciranje«. Po Leilerjevi je pač resnica dialoga samoumevno v distanci, resnica strpnosti pa tudi. Je v tem pravilno povzela misel Slavoja Žižka iz knjige Nasilje? Citata sta vzeta s strani 42 in 55 in primerjava konteksta pokaže, da bi imela kulturni minister in famozni Anže Logar novo priložnost za cinično zavrnitev tistih, ki se bodo uprli, recimo z: »Gospod profesor, upam da za svojimi besedami tudi stojite!« Zato po svoje nisem bil prav nič presenečen, ko odzivov na kolumnistko ni bilo, resnica in odgovor Realnega pa sta prišla v obliki naslednje kolumnistke teden kasneje. Neda Pagon je 19. januarja na isti strani priobčila svojevrstno repliko z naslovom »Zagovor monologa« in nekam simptomalno iz hipertrofije napornega javnega razmisleka naredila redukcijo: »Monolog potrebuje zagovor, ker je zapostavljen in ker je po nemarnem pojmovan kot nasprotje dialogu, a v slovarju je kot prvi pomen besede »dialogidzomai« zapisano: razmišljam, preudarjam.«

Z Nedo Pagon, ki se je verjetno znašla v stiski zaradi nepričakovane konceptualne kolobocije in jo po svoje želela rešiti, se sicer povsem strinjam, kar mislecem dialoga primanjkuje, je zagotovo kakšen distanciran razmislek. Če se skratka vrnem k širitvi svojih misli: izvedel sem, da dialog ni dialog, temveč (tudi) distanca, da monolog potrebuje zagovor (bogme, če so to prave definicije dialoga, nam kaj drugega niti ne preostane), pa še nekaj o tem, da se pred Turčijo ne smemo počutiti ogrožene (ja, le zakaj bi se, saj ji ne dovolimo medse). Da tu nekoga skrbi osmoza in bil rad ubežal v varno distanco, je menda jasno. Politično sporočilo pa tudi.