Priznam, slovenska strankarska scena lahko človeka le razjezi. Podpreti pri zdravi pameti človek ne more nikogar. O desnici ne bi znova, na levici pa je veselica: LDS se, slabo zaceljena in identitetno izgubljena, išče na napačne načine ali sploh ne, Zares je štartal z neverjetnim političnim naivizmom, ki od simpatizerja terja globoko samopodcenjevanje, SD pa nam ponuja neprebavljiva partnerstva, neobstoječe programe in predvsem nepogrešljivega vodjo, ki vedno znova sili na bruhanje.
Pahorjeva izumetničena retorična prenapetost in čista volja do (politične) moči se lahko komu zdita legitimni, vsaj dokler mu uspevata. Na temle posnetku so njegovi nastopi že zadobili, naj mi bog odpusti, rahle konture vzorčnih nastopov iz kakšnih zgodovinskih (ali sedanjih) posnetkov o totalitarističnih liderjih. Igra rok, žuganje in usmerjanje prsta, gibanje telesa, strumen pogled, povzdigovanje glasu in grozeča intonacija…. naj me kdo ustavi in potolaži, da gre zgolj za osebno averzijo!
Če sem prav razumel, so v SD predstavljali svoj alternativni program. Popravki zaželeni, ampak to so počeli že nekajkrat. Novost je bila v tem, da so pripeljali svojo ekipo strokovnjakov. Vse v redu in prav, toda kje je program? Iskal sem ga, našel ne. Objavili so oceno stanja z naslovom Slovenija danes, kjer mrgoli zanimivih ocen (»Jutri je tvoj dan! Ocenjujemo, da stanje ni rožnato, a tudi pretirano tragično ne.«)
Potem sem prebral in slišal, da ga bodo dali na mizo čez eno leto, tik pred volitvami! Festina lente, počasno hitenje v prihodnost. Če obstaja enačaj med predsednikom in stranko (nekatere posameznike pač cenim), potem se v SD že tretje leto sploh ne gredo politike, še manj opozicije. Gospod prireja tiskovke, na katerih javno sanja o svoji zmagi na volitvah. Govori zgolj o hitenju v prihodnost. In v stranki delajo svoj program tako, da ga najavljajo eno, celo dve leti pred volitvami. No, v resnici imajo le najave programa, a to jih ne moti.
SD živi od teh najav. Najavlja se, kaj bo storila, ko bo na oblasti, sedanjost ji je tuja. Vmes pa se dogajajo konkretne politične situacije, konkretne stiske ljudi, konkretne kršitve človekovih pravic: izbrisani, Strojanovi, medijska cenzura, politični prevzemi podjetij. In Pahor? Kot zmerom, je pri njem na prvem mestu ljubezen do Janeza Janše, zaradi katere je vse odpuščeno. Ali kot dvakrat z žuganjem (!) ponovi svoj »amigos para siempre«:
Tukaj bomo z Janezom Janšo nepopustljivi partnerji… nepopustljivi partnerji!
Ampak o ljubezni vselej vse dobro. Razlog: če so doslej v SD najavljali, kakšna mora biti prihodnja, seveda njihova Slovenija, je zdaj Pahor temu priključil nič manj kot lik klenega Slovenca, ki vse to zmore. Zadnja leta sem bil zelo pozoren, kako daleč nas bo pripeljala Janševa Blut-und-Boden ideologija. Koliko pigmalionstva si bo privoščila. Nekajkrat je bila blizu, recimo leto nazaj ob osamosvojitvi, ko je premier mlatil slamo o vrlinah in značaju Slovenca. Toda Pahor ga je zdaj prehitel. Že res, da ne riše slike generalno o Slovencu, govori pa o tistem, ki zmore in mora biti nov pahorjanec. Tako rekoč homo novus pahorianus.
Kakšen je ta človek, ta Übermensch? Kot je nekoč povedal že Lukšič, moraš ob njem stopiti proč, če si s svojo šibkostjo v napoto (»Zato pri prosil starejše kolege, da naredijo korak nazaj, potem pa jih bomo spet povabili zraven, ko bomo zmagali,« je približno na lanski konferenci naslovil starejšo tovarišijo). Pahor na zgornjem posnetku stori nekaj podobnega: homo novus je lahko le najboljši, kajti le najboljše je dovolj dobro za SD. Ali kot pravijo na RTV v nesojenem kodeksu v delu, ki ga zanesljivo niso mogli prepisati pri Banki Slovenije: »Naša programska odličnost temelji na spoznanju, da so še tako kakovostne oddaje komaj dovolj dobre za (naše) poslušalce in gledalce.« Najboljše je komaj dovolj dobro!
Če nismo najboljši v vseh sferah (!), pravi Pahor v svoji nemogoči zahtevi, si zmage na volitvah sploh ne zaslužimo (glej posnetek!) Drugič: »Vsi tisti, ki se ne čutijo dovolj močne….« naj stopijo stran. Skratka: le če si fit, v najboljši formi, lep in pameten, si rojen za zmagovalca. In s tem tudi vaša psihologija ne sme prenesti trohice luzerstva. Če ne veste že vnaprej, da zmorete, nikar ne hodite zraven. Kar poglejte si njega:
Tukaj vam naj povem, da je moja potrpežljivost na preizkušnji in naj vam takoj povem, da bom to preizkušnjo prestal.
Kakšna volja do samokontrole in neverjetna disciplina! Pustimo kontekst, ampak kako bizarna psihološka teza, ki je nemudoma spravila v totalen smeh bližnjo novinarko! Ker kakšna preizkušnja pa je to, če že veste za njen izid, ki vam ga jamči vaša predpostavljena omnipotenca? Bo homo novus to zmogel, saj je Pahor vendar zgolj eden?
Pravzaprav se strinjam v celoti z ugotovitvami iz kolumne.
Vendar,
ali je bila politika sploh kdaj še kaj drugega, kot odzivanje na situacijo.
Zdi se, da je politika, kot šahovska partija. Človek si sicer zastavi neko strategijo, vendar ni nobene garancije, da jo boš lahko uveljavil. Vedno te lahko kakšna nasprotnikova nepričakovana poteza, ali niz potez, vrže iz zastavljene smeri. . . . in je treba menjati strategijo, pod težo dejstev pa marsikdaj tudi cilj (če obstaja).
Če bodo pri Zares-u, zares imeli stalno v mislih neko napredno vizijo in se na ne bodo odzivali na vsako dnevnopolitično provokacijo, jim morda lahko uspe.
Zadnji takšen, zares domišljen vizionarski program je bil tisti, zdaj že zavržen, Kebrov program.
Pustimo zdaj, ali je bil realen, ali ne.
V okviru svoje doktrine je nedvomno bil.
Pahor res posuša zgledati bolj lidersko odločen na tistem posnetku, ampak mogoče si pa res razbral malo več musolinijevstva v telesni govorici, kot je zaslužil. 🙂
Skratka, nobena od teh slovenskih “levih” strank ni dovolj “leva” za skrajnega “levičarja”.
Ali res nobena od slovenskih “levih” strank ni dovolj “leva” za skrajnega “levičarja”?
Zoran, mogoče sem pretiraval, toda imel sem dobre namene. Pravočasna opozorila so boljša od poznih. 🙂
Prakticiram kritiko za čas, ko bo mandatar.
Bah! Janša je alfa samec neanderlaskega tipa, Pahor pa alfa-omega samec metroseksualnega tipa.
Pri prejemnikih nategnitvene usluge šteje le to, kaj imajo raje: da jim v usta zatlačijo štumpfe iz vojaških gojzarjev, ki so pravkar prkšli s 15 km marša, ali pa nežni industrijski vonj prešvicanih in nadišavljenih tekaških nogavičk, sveže potegnjenih iz jogging copat made in China, designed in Japan.