Drago Jančar v eni svojih zadnjih kolumen zapiše naslednje: “Ne predlagam nič drugega kakor malo manj patosa in demagogije, manj velikih, nedoumljivih besed ter več stvarnega, normalnega argumentiranja.” (Delo, 16. junija 2007)
Avtor sicer polemizira proti vse pogostejšim ocenam o strahu, ki se plazi po Sloveniji (pustimo vsebino ob strani), a prav gotovo je zelo vzpodbudno, da podpira “normalno argumentacijo” in da zaničuje demagogijo. Ker hudič nikoli ne počiva, je le nekaj dni pozneje Dnevnik razkril zgodbo, ki je njegovo stališče postavila pred resno preizkušnjo. Jančar se je moral braniti – z argumenti kakopak, saj nihče zase ne misli, da jih ne premore. Predstavljen je bil namreč v vlogi osebe, ki ji je – kot vse kaže, na meji zakonitega in čisto po prijateljsko – minister za kulturo Vasko Simoniti namenil lepo vsoto denarja. Zaradi Jančarjeve šlamparije, kot bomo videli, tj. njega kot odgovorne osebe v vlogi glavnega tajnika, se Slovenska matica (SM) sploh ni prijavila na javni programski razpis ministrstva za kulturo, pozneje pa se je na drugi, projektni razpis prijavila napačno. Kljub temu je dobila okoli 110.000 evrov podpore.
Zgodba je dovolj znana, četudi se je cel kup medijev trudil, da bi jo zatajil, denimo Večer, RTV Slovenija in do nedavna tudi Delo. Zato je ne bomo obnavljali v celoti, temveč le toliko, kot je pomembno za razumevanje Jančarjevih pojasnil, ki bodo naš glavni predmet te kratke analize z nekaterimi argumentacijskimi poudarki. Naštejmo torej nekaj tistih dejstev, ki so za naš zapis zanimiva:
1. SM se ni prijavila na programski razpis: Jančar je kot tajnik SM pozabil pripraviti prijave na triletni razpis za programska sredstva, kar je tudi sam priznal.
2. Zavrnitev na projektnem razpisu: pozneje se je SM prijavila na projektni razpis, vendar je bilo 11 predlogov zavrnjenih z utemeljitvijo, da gre za previsoke zneske, ki presegajo zahteve razpisne dokumentacije, in za nepravilno izpolnjene vloge.
3. Zadržanje sredstev: zgodilo se je, da je Simoniti zadržal del predvidenih sredstev iz projektnega razpisa. Razdelil ni kar 18 odstotkov vseh sredstev. Neporabljena sredstva so bila skorajda identična vsoti, ki jo je minister nakazal SM naknadno, tj. 109.755 evrov.
4. Način prenosa sredstev: ni znano, od kod je minister vzel ta sredstva za svoj “rezervni” fond, če jih je. Jih je vzel iz projektnega razpisa?
5. Sprememba zakona omogoči delitev sredstev po ministrovi volji: ni znano, ali sme minister ta sredstva res podeliti. Krovni kulturni zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK) je določal, da se sredstva lahko dodelijo iz rezerve in po “diskrecijski pravici” ministra le za projekte, ki jih ni mogoče načrtovati vnaprej, se pravi v izjemnih primerih. Hkrati dodaja, da se sredstva lahko dodelijo le na podlagi aneksa k pogodbi. Toda 31. maja 2007 je bila sprejeta sprememba zakona, s katerim so popravili člen o aneksu in vnaprejšnjem načrtovanju. Le nekaj dni zatem so bila SM nakazana sredstva, novi zakon pa je po svoje razveljavil celoten smisel javnih razpisov, saj omogoča, da minister deli sredstva samovoljno in na lastno pest.
Na tej točki vpeljimo v naše pisanje Jančarjev odgovor 27. junija 2007 v Dnevniku na začetni zapis novinarja, ki je bil objavljen z naslovom “Prof. dr. Vasko Simoniti ni član predsedstva Slovenske matice”. V nadaljevanju bomo razložili argumentativno-diskurzivne vrednosti teh odgovorov, ki jih navajamo skoraj v celoti, v oklepaju pa bomo navedli tudi povezave do pojasnil posameznih zmot.
Jančar začenja takole: “Bralcem Dnevnika sporočam, da minister za kulturo prof. dr. Vasko Simoniti ni član predsedstva Slovenske matice. Z dnem, ko je ob nastopu ministrske funkcije izstopil iz upravnega odbora, mu je prenehalo članstvo v predsedstvu. Predsedstvo je izvršilni organ upravnega odbora, zato so samo člani UO tudi člani predsedstva.”
Namen tega uvoda, kot tudi naslova, je hitro prepoznaven. Iz zapisa novinarja Dnevnika je namreč izhajala začetna obtožba, po kateri je Simoniti osebno in interesno povezan s SM, zaradi česar ji je nakazal sredstva. Bil naj bi član njenega predsedstva, član upravnega odbora, član njenega odseka za zgodovino, hkrati pa je pri njej izdal dve od treh svojih samostojnih knjig. Pojasnilo ni problematično, iz njega pa izvemo, da je Simoniti po nastopu funkcije ministra izstopil iz organov SM. V tem smislu ni v neposrednem konfliktu interesov, zagotovo pa na etični ravni ta konflikt še vedno ostaja, predvsem zaradi politične bližine ministra in prosilca.
Jančar nadaljuje: “Dejstvo, da je minister za kulturo Slovenski matici pomagal iz težavnega finančnega položaja, bi moralo vsakega dobromislečega kulturnega delavca na Slovenskem razveseliti.”
Če odmislimo epitet “dobromisleč”, ki postavlja jasno vrednostno ločnico med tiste, ki ministrovo intervencijo podpirajo, in tiste, ki je ne, po ključu slabih in dobrih misli, je avtor tu uvedel dve argumentativni zmoti in prevari. Prva je, da je zamenjal opis oziroma temo dejanja: to, kar je storil Simoniti, se pač na noben način ne more kvalificirati za “pomoč iz težavnega finančnega položaja”. Zmoti v logiki pravijo slamnati mož: v njem zamenjamo tezo za neko drugo, za katero smo prepričani, da jo bomo lažje branili. Jančar je tu vzel trditev “minister je (nezakonito, neupravičeno) nakazal subvencijo”, pred katero se mora braniti, za tezo “minister je reševal težavni finančni položaj”. Ker so na SM jasno priznali, da se je Jančar pozabil prijaviti na razpis, je več kot očitno, da reševanje pred hudimi finančnimi posledicami tovrstne šlamparije ne more šteti za reševanje slabega finančnega položaja. S takšnim opisom se zgolj prikriva prave vzroke in leporeči. Prav v leporečenju pa se skriva še druga prevara (oziroma zmota) v zgornjem stavku: Jančar ne le da vara s pravimi motivi dejanja ministra, temveč tudi apelira na naša čustva, s čimer nas želi prepričati o tem, da si je subvencijo zaslužil; v danem primeru se sklicuje na čustvo “dobromiselnosti”, naklonjenosti. Kot vemo iz številnih reakcij, so kulturni delavci pokazali bolj malo “dobromiselnosti” vpričo posebnih Jančarjevih privilegijev, kršitve postopkov in predvsem zaradi premajhnih sredstev, ki so jih zaradi tega dobili.
Misel naslednjega stavka nas pelje še dlje v zmoto sklicevanja na čustva: “Slovenska matica je najstarejše slovensko kulturno in znanstveno združenje, po svoji tradiciji in vrhunski dejavnosti v današnjem času je primerljiva z ustanovami, kakršni sta Slovensko narodno gledališče in SAZU. Takšne ustanove so povsod po svetu cenjene in dobro financirane, pri nas pa se vsaj SM iz leta v leto otepa z vprašanjem, ali ji bo uspelo izpeljati program in premagati vse administrativne ovire, da bo prišla do potrebnih sredstev. Pogosto zaradi razpisnih pogojev dobivajo veliko manj pomembna in programsko kakovostna društva veliko večja sredstva od SM.”
Ob obveznem sklicevanju na lastno pomembnost in avtoriteto, ki je lahko tudi upravičeno, četudi v danih okoliščinah skorajda neokusno zaradi prikrivanja pravih razlogov zapleta, Jančar nadaljuje z jadikovanjem glede finančnega stanja. Čeprav je bil osnovni problem, da se je pozabil prijaviti na razpis, mu je uspelo krivdo prenesti na druge: na tiste, ki se niso pozabili. Ti velikokrat prejemajo večja sredstva kakor SM, dodaja. Jančar je torej izrabil svojo hibo in napako glede razpisa, da je prenesel razpravo na temo finančne stiske institucije, katere tajnik in odgovorni urednik je. Namesto, da bi podvomil o legalnosti finančne podpore, ga mučijo legalno pridobljene podpore drugih prosilcev. V argumentativnem oziru citat nadaljuje zgoraj nakazano igro slamnatega moža, tj. menjave teme.
Nadaljevanje pa nekam vzvišeno ošabno še poglobi razliko med “našimi” in “vašimi”, tj. tistimi, ki si zaslužimo denar, in tistimi, ki si ga malo manj: “Namesto da bi imeli Zakon o Slovenski matici, ki bi zagotavljal njeno nemoteno delo, imamo birokrate, ki odkljukavajo njene vloge in jih izločajo samo zaradi tega, ker so bili, kot v primeru razpisa za leto 2007, v nekaterih postavkah zahtevki previsoki.”
Zoperstavitev je jasna: pravzaprav bi morali problem financiranja SM rešiti s tem, da problema financiranja ne bi bilo. Jančarja kakopak finančne težave drugih ne zanimajo, zanima ga on sam, zaradi česar predlaga zakon o SM, ki v tem kontekstu seveda suponira avtomatično dodeljevanje denarja. Torej je “nemoteno delo” doseženo, če omogočimo razmere, v katerih se nam ne more več zgoditi, da bi se pozabili prijaviti na razpis. Denar bi pritekal nemoteno in šlamastike ne bi bilo. Tisto, kar onemogoča to čudovito rešitev, je pač birokratski sistem, ki je tako rekoč v napoto tej čudežni ideji in ki nas po nemarnem opozarja, da moramo nekaj storiti za to, kar nam po našem mnenju itak vnaprej pripada. Misel ni toliko zanimiva argumentativno, pač pa po svojem arogantnem pogledu na stanje stvari.
Naslednji stavek zoperstavi “bad guys” (birokrate) z “good guys”, ki je v tem primeru le eden: “Imamo pa na srečo ministra za kulturo, ki ni birokrat, ampak znanstvenik visokega ranga, zgodovinar, intelektualec, poznavalec kulturne ustvarjalnosti. Tak minister ni mogel dopustiti, da bi zaradi neke administrativne napake pohabil delo, se pravi knjižne programe, simpozije in druge prireditve SM.”
Protipostavitev se pokaže v tistem “ki ni birokrat”, pri čemer smo v resni nevarnosti, da razumemo birokrate kot odvečne legaliste, vse druge, ki znajo početi tudi kaj ilegalno, pa kot nadvse krepostne ljudi. Preostanek je znova argument glede človeka, “ad hominem”: Simoniti je velik človek in velik intelektualec, kar seveda birokrati nikoli ne bodo. Tehnično vzeto smo običajno navajeni ta argument razumeti kot “napad na človeka” v negativnem smislu: namesto da bi govorili o stvari, se zaletavamo v človeka na posmehljiv in slabšalen način (v tem primeru birokrate). Seveda je napaka iste vrste, če človeka hvalimo (nekateri temu argumentu zato pravijo “pro homine”, za človeka). Z navajanjem pozitivnih lastnosti ali celo poveličevanjem osebnosti ministra pač nič ne prispevamo k razpravi o tem, ali je Simoniti ravnal pravilno ali ne. Temu sledeče pojasnilo pa naredi natanko to: tisto, kar je maksimalno sporno kot dejanje, poskuša predstaviti kot pravilno gesto. Iz hibe želi narediti vrlino: svojo lastno šlamastiko na programskem razpisu zdaj Jančar nenadoma imenuje “administrativna napaka” birokratov – četudi je povsem jasno celo iz njegovih opisov in priznanj, da napake ni bilo, razen njegove lastne -, ministra pa prikaže kot rešitelja pred pohabo programa SM. Kdo je sploh spravil založbo v skorajšnje stanje pohabe, če ne Jančar sam? V tej luči so zahvale prijatelju ministru zgolj v vlogi zakritja lastnih slabosti.
Od tod preide Jančar na sklicevanje, da drugi niso bili oškodovani: “Zato ni nič novega, kar je storil minister prof. dr. Vasko Simoniti. In nič nenormalnega. Slovenski matici je omogočil delo, pri tem pa ni dobila niti tolarja ali evra več kot v preteklih letih. Nihče ni bil zaradi tega oškodovan. Pridobila pa je slovenska kulturna javnost.”
Kar je storil minister, prizadevno ves čas imenovan “prof. dr.”, je v celoti normalno, podporni dokaz pa je, da so sredstva drugih bila nedotaknjena. Spomnimo, da ministrstvo sploh ni zanikalo scenarija, po katerem so bila sredstva zadržana za namen rezervacije SM. Toda argument nikakor ni točen: drugi so bili oškodovani. Prvo oškodovanje, recimo po mnenju urednika Primoža Čučnika, je že v tem, da se je SM v drugo prijavila na projektni razpis, čeprav bi sodila v programskega. V tem razpisu so sredstva, ki niso bila izplačana zaradi očitne odločitve ministra, da jih zadrži, zajela celih 18 odstotkov. Po vseh javnih zagotovilih prosilcev so dobili ti manj denarja in odobrenih je bilo manj projektov. Celo več, kot navaja založnik Jože Piano, je “nekaj več kot deset prijaviteljev na področju razvijanja bralne kulture prejelo skupaj vsega 35.000 evrov, SM pa naj bi prejela kar 39.000 evrov, torej več kot vsi prijavitelji skupaj. Tudi na projektnem razpisu za knjigo nihče od prijaviteljev ni prejel tolikšnih sredstev.” Oškodovanost je torej preverljiva. V tem smislu je tudi zelo relativna trditev, da je “pridobila slovenska kulturna javnost”, kar bi držalo le, če jemljemo svojo produkcijo za večvredno od tiste drugih ponudnikov.
Navedimo na koncu še zaključni stavek Jančarja: “Brez izredne pomoči Ministrstva za kulturo vseh teh in drugih knjig ter prireditev ne bi bilo. To je dejstvo. Vse drugo je politika, še bolj pa žal politikantstvo, od katerega slovenska kultura ne bo imela nobene koristi.”
Prvi stavek verjetno kar drži. Toda dobrodelno kolegialno gesto ministra, prijatelja in političnega somišljenika, ki kaže vse znake političnega nepotizma in klientelizma, se potem poskuša zakriti s tem, da se taisto politično potezo označi za “kulturniško”, vse kritike tega istega pa kot spolitizirane. Misel v ozadju pa se dodatno znova opira na imaginarno ločevanje med nas, “kulturnike”, ki smo v politiki zgolj akcidentalno, ter vse druge, ki so “politikanti” in seveda manj kulturni. Ta generalizirajoča poteza “ad hominem” (tisti, ki trdijo nekaj proti nam, imajo slabe namene) verjetno izvira iz avtorjeve osebne percepcije, ki je že dobro leto nazaj poskušala pomiriti strahove glede kulture v času besedičenja o reformah. Jančar je takrat zatrdil, da ga ni strah političnega odrekanja podpore kulturi. Bojazni je treba pomiriti: “Precejšnja blaznost je trditi, da nas v kulturno pogubo pelje prav sedanja vlada. Ali res kdo od ‘kulturnikov’ misli, da nameravajo, denimo, član slovenskega PEN Janez Janša, pisatelj Dimitrij Rupel in zgodovinar Vasko Simoniti, ki so tej uporni formaciji pripadali, z reformami zatreti in uničiti slovensko knjigo, teater, film, mogoče celo jezik?” (Delo, 31. decembra 2005)
Društvena in izobrazbena provenienca omenjenih vladnikov torej jamčita, da se kulturnikom glede svoje prihodnosti ni ničesar bati: prvi je član slovenske podružnice PEN (mednarodne zveze pesnikov, esejistov in pisateljev), drugi je tudi pisatelj, tretji je zgodovinar. Kar zahteva Jančar, je zaupanje in dober glas za nekoga (nekaj), ki jamči določeno ravnanje (odnos do kulture) že zato, ker je z njim ohlapno povezan. Argumentativni napaki pravimo “spoštovanje po povezavi (asociaciji)”, kjer nekomu zaupamo zaradi arbitrarne povezave, čeprav nimamo nobenega jamstva za to, pa če si tega še tako želimo. Toda ker so omenjeni vladniki menda kulturniki, jim domnevno lahko pripišemo lastnost, da se bodo v novi politični vlogi borili za kulturo.
V danem primeru se Jančar ni zmotil. Skupaj z ministrom jima je uspelo rešiti enoletni program SM, vendar, kot vse kaže, za ceno zelo nenormalne in zelo demagoške argumentacije, dezavuiranja razpisnih pogojev, prirejanja zakonodaje, uvajanja nevarnih precedensov in oškodovanja drugih kulturnikov. Previsoka cena? Za prijatelje ne. Fantazma, ki poganja takšna dejanja, je očitno večplastna: po eni strani je kultura za nekatere dojeta kot “naša stvar”, s tem pa tudi njeno financiranje. Na podoben način kot za vladajoče poteka politični boj po črti med “našimi” in “vašimi”, potekajo tudi financiranje in predstave o tem, da si naši pač zaslužijo več in uvedbo izrednih ukrepov mimo zakona.