::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Sproščena družba po Cukjatiju

V intervjuju s predsednikom državnega zbora, ki že v naslovu nosi obeta (»Neresno je govoriti o sproščenosti«, Večer, 21. 7. 2007), razbiramo zanimive razlage. Sproščenost je znova belle de jour, v eksegezi pa se je poskusil mislec, filozof in teolog France Cukjati. Novinarka Urška Mlinarič ga po šolsko uvede v zgodbo:

V Sloveniji se zadnje čase veliko govori o sproščenosti. Kako vi razumete sproščenost?

Sproščenost je populističen izraz. Zelo lepo se sliši in z njim lahko strahotno manipulirajo tisti, ki trdijo, da smo sproščeni, kot tisti, ki pravijo da smo nesproščeni in zamorjeni. To ni izraz, ki bi ga človek lahko resno obravnaval.”

So potemtakem tisti, ki govorijo o sproščenosti, neresni?

Sproščenost je izraz, ki naj bi govoril o tem, da človek nima strahu pred nepredvideno situacijo, na katero nima vpliva in je ne more preprečiti. Človek je nesproščen, če ima v mislih vedno neko katastrofo. Ne glede na to, ali je nevarnost realna ali ne, je tak človek nesproščen. Na politični ravni pa je možno ta izraz uporabljati zgolj simbolično. Zagotovo smo v demokraciji bolj sproščeni kot v totalitarizmu. Prav gotovo nam manjka še veliko do pravne države in pravnega varstva, do uresničitve enakih možnosti, ko bo vsak lahko dosegel takšen standard, kot ga je glede na pridnost in ustvarjalnost mogoče. Sproščena družba, to je idealna družba. To so daljni cilji, katerim se lahko iz generacijo v generacijo, iz stoletja v stoletje le približujemo. Zato je reči, da smo sproščeni brez kakršnekoli kritičnosti, neresno. Mi želimo biti bolj sproščeni, kot smo bili pred sto leti, bolj kot pred dvajsetimi leti …”

Evo, le kdo bi iz tega šmorna uspel potegniti enotni smisel cukjatijevske recepcije pojma? Po vrsti: sproščenost je nekaj negativnega, je populističen izraz. Tisti, ki pravijo, da smo sproščeni, manipulirajo, tisti, ki pravijo, da smo nesproščeni, takisto. (Mimogrede, na koga referira »smo«? Na nas, prave nosilce sproščenosti, na vse nas, Slovence, na kogarkoli?) In potem še šlager: sproščenosti ne smemo resno obravnavati. Hja, kaj je želel mislec s tem povedati? Le kdo bi vedel.

Prva runda odgovora je enigmatična do kraja. Če jo razumemo dobesedno, smo v dilemi. Zakaj bi za pripadnika SDS in zvestega Janševega slednika bilo populistično nekaj, kar je del programa in agende stranke? In čemu sproščenosti ne bi smeli poljubno pripisati komurkoli? Od kod ta preobrat (o katerem smo že govorili – sproščenosti se bodo zdaj začeli vsi protagonisti otepati), od kod tako malo volje, da bi se sproščenost opravičevalo? Kdaj je nastopila resignacija?

Druga runda odgovora postreže s tolikšno banalizacijo, kot je ponavadi zmorejo le redki. Nesproščenost je stanje nevarnosti, denimo v katastrofi. Kot da bi se avtor zavedal, da mora najti rabo, ki bo karseda psihološko kredibilna, zato poseže po skrajnem primeru situacije. Sproščenost je torej neko emocionalno in psihološko stanje varnosti, onkraj strahu in nepredvidljivosti. Potem sledi žarek pameti, ki ugotavlja, da v politiki ta pač ni to, kar je v psihologiji, da je zgolj »simbolična«. Po analogiji »varnosti« je zato sproščenost »pravno varstvo«, pravna država in enake možnosti. In potem značilen triumf, ki vas zmede do konca: idealna družba je sproščena družba. No, no, mar ni pred tem bilo rečeno, da je sproščenost populističen termin? Je Cukjati začel flancati ad populum in je pozabil, kaj je zatrdil malo pred tem? Jo je začel obravnavati resno? In če smo benevolentni: katera obravnava bi bila tu resna in katera neresna?

Naslednji stavek izpostavi njeno nedosegljivost: sproščenost je cilj, ki se mu lahko le približujemo. Takšen lep idealističen koncept je to, ki nas omejuje pri tem, da bi se imeli zares sproščene. Vedno smo sproščeni le relativno, glede na dvajset let nazaj, nikoli pa povsem.

No, potem sledi še en šlager:

Je znak sproščenosti tudi ravnanje poslanca Pojbiča (SDS), ki je drugemu kazal osle?

” Pojbič trdi, da te gestikulacije ni namenil Cviklu, temveč so znotraj poslanske skupine imeli živahno razpravo – verjamem mu.”

O oslovskih klopeh sproščenih poslancev pa kdaj drugič.

One comment on “Sproščena družba po Cukjatiju

  1. Mg
    20/08/2007

    Jah, Pojibič se še vedno menda ni opravičil…Ti lump, sicer pa je njegovo obnašanje nedvomno znak (pre)velike sproščenosti…. Kdo bi si mislil, da lahko tudi tako na videz nedolžna besedica kot je sproščenost simbolizira skorajda slogan kulturno identitene revolucije ali posilstva pa ne da to dvoje nujno sovpada.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Information

This entry was posted on 22/07/2007 by in politika,sproščenost.
%d bloggers like this: